Pojdi na vsebino

Angelo Amato

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Angelo Amato SDB
kardinal-diakon sv. Rimske cerkve
prefekt kongregacije za zadeve svetnikov
prefekt kongregacije za zadeve svetnikov
Nadškofijanaslovni škof Sile
SedežSanta Maria in Aquiro
Začetek službovanja9. julij 2008
PredhodnikJosé Saraiva Martins, CMF
Drugi položajiSekretar Kongregacije za nauk vere
Redovi
Duhovniško posvečenje22. december 1967
Škofovsko posvečenje6. januar 2003, Papež Janez Pavel II.
Povzdignjen v kardinala20. november 2010
Položajkardinal diakon
Osebni podatki
Rojstvo8. junij 1938({{padleft:1938|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1] (86 let)
Molfetta[d]
NarodnostItalijan
Insignije
{{{coat_of_arms_alt}}}
Grb osebe Angelo Amato
Catholic-hierarchy.org

Angelo Amato, SDB (*8. junij 1938 Molfetta, Bari, Italija) je kardinal Katoliške Cerkve [2] Bil je tajnik Kongregacije za verski nauk od 2002 do 2008 in nato 10 let (do upokojitve 2018) Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Mladost, poklic in šolanje

[uredi | uredi kodo]

Angelo Amato se je rodil v Molfetti blizu Barija, 8. junija 1938, kot prvi od štirih sinov v ladjedelski družini. Osnovno šolo je obiskoval pri sestrah redovnicah. Po srednji šoli je odšel na Ladjarski institut v Bariju [3], na oddelek za kapitana dolge plovbe. V začetku tretjega leta študija, v oktobru 1953, je sklenil zapustiti obetavno kariero ter je vstopil k salezijancem kot pripravnik (aspirant) v Torre Annunziata. Noviciat je preživel v Portici Bellavista od 1955-1956, in tam 16. avgusta napravil prve redovniške zaobljube. Nato je odšel v filozofski študentat San Gregorio di Catania , kjer je maturiral julija 1959. Do 1962 je študiral v Rimu na PAS-u [4], kjer je dosegel licenciat iz filozofije. [5] Po študiju teologije je prejel 22. decembra 1967 zakrament mašniškega posvečenja. 1974 je doktoriral na Gregoriani v Rimu iz filozofije ter postal profesor dogmatike Papeški salezijanski univerzi (UPS) v Rimu, kjer je postal tudi dekan na Teološki fakulteti in od 1997 do 2000 vice-rektor.

Ekumenizem

[uredi | uredi kodo]

1977 ga je poslalo v Grčijo takratno Tajništvo za edinost kristjanov (danes: Papeški svet za edinost kristjanov)[6]. Štiri mesece je preživel v Atenah pri jezuitih, da bi se izpopolnil v grščini zaradi vpisa na vseučilišče. Ko je opravil izpit iz sodobne pisane in govorjene grščine, je prešel v Solun v severni Grčiji kot štipendist carigrajskega ekumenskega patriarhata, da bi se poglobil v študij cerkvenih očetov. Stanoval je v pravoslavnem samostanu Moní Vlatádon [7], od koder je obiskoval »Idrima ton Paterikon Meleton” (Inštitut za patrologijo), ki poseduje obsežno teološko knjižnico in dragoceno zbirko mikrofilmov z rokopisi z gore Atos. Ravnatelj inštituta je bil tedaj znani patrolog Konstantinos Hristu [8] Obenem je obiskoval v Solunu teološko fakulteto na Aristotelovi univerzi. Tam sta predavala dogmatiko Jannis Kaloghirou ter Jannis Romanidis. Raziskoval je razvoj zakramenta spovedi v grški pravoslavni teologiji od XVI. do XX. stoletja, kar je objavil pod naslovom Hristu v časopisu «Análekta Vlatádon» (1982).[9]

Službe v Rimski kuriji

[uredi | uredi kodo]

Kot člana so ga imele razne papeške kongregacije in sveti: Kongregacija za evangelizacijo narodov, Papeški svet za edinost kristjanov in Papeški svet za medverski dialog. Tedaj ga je imenoval 19. decembra 2002 papež Janez Pavel II. za naslovnega škofa Sile in ga postavil za tajnika Kongregacije za verski nauk. 6. januarja 2003 mu je podelil Janez Pavel II. v Baziliki svetega Petra škofovsko posvečenje.

9. julija 2008 ga je imenoval Benedikt XVI. za prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov. V konzistoriju 20. novembra 2010 ga je papež Benedikt imenoval za kardinala-diakona z rimsko naslovno cerkvijo Santa Maria in Aquiro.[10]

Dejavnost v zadevah svetnikov

[uredi | uredi kodo]

Po pooblastilu papežev Benedikta XVI. in Frančiška je vodil beatifikacijo več blaženih. Med njimi so zlasti mučenci in pričevalci iz nekdanjega Vzhodnega bloka – torej s področja Vzhodne Evrope in bivše Jugoslavije, ali pa so s tem področjem povezani, npr.: Francesco Bonifacio, Miroslav Bulešić, Szilárd Bogdánffy, Drinske mučenke, Zoltán Meszlényi, Jerzy Popiełuszko, István Sándor in nekateri drugi.

Apostolsko nasledstvo

[uredi | uredi kodo]
Nadškof Angelo Amato pri beatifikaciji Istvána Sándorja v Budimpešti na Madžarskem.
Nadškof Angelo Amato pri beatifikaciji Zoltána Meszlényija v Esztergomu na Madžarskem.

Škofovsko zaporedje / Apostolsko nasledstvo:

  • Papež Janez Pavel II. (1958) (Blaženi Karol Józef Wojtyła †)
  • Nadškof Eugeniusz Baziak (1933), lvovski nadškof
  • Nadškof Bolesław Twardowski † (1919), lvovski nadškof
  • Nadškof Sveti Józef Bilczewski † (1901), lvovski nadškof
  • Škof Jan Maurycy Pawel Puzyna z Kosielsko † (1886), krakovski škof
  • Kardinal Mieczyslaw Halka Ledóchowski † (1861), nadškof v Gnieznu in Poznańju
  • Kardinal Camillo Di Pietro † (1839), kardinal-duhovnik v San Giovanni a Porta Latina
  • Kardinal Falconieri Mellini † (1826), ravenski nadškof
  • Papež Leon XII. † (1794)
  • (Annibale Francesco Clemente Melchiore Girolamo Nicola della Genga †)
  • Stuart of York-ški cardinal Henry Benedict Mary Clement † (1758), kardinal-škof v Frascatiju
  • Papež Klemen XIII. (1743) (Carlo della Torre Rezzonico †)
  • Papež Benedikt XIV. (1724), (Prospero Lorenzo Lambertini †)
  • Papež Benedikt XIII. (1675) (Pietro Francesco (Vincenzo Maria) Orsini de Gravina, O.P. †)
  • Kardinal Paluzzo Paluzzi Altieri Degli Albertoni † (1666) kamerlengo apostolske kamere
  • Kardinal Ulderico Carpegna † (1630), kardinal-duhovnik pri Santa Maria in Trastevere
  • Kardinal Luigi Caetani † (1622), kardinal-duhovnik pri Santa Pudenziana
  • Kardinal Ludovico Ludovisi † (1621), bolognjski nadškof
  • Nadškof Galeazzo Sanvitale † (1604), nadškof emeritus Bari (-Canosa)
  • Kardinal Girolamo Bernerio, O.P. † (1586), kardinal-škof Albano
  • Kardinal Giulio Antonio Santorio † (1566), kardinal-duhovnik pri San Bartolomeo all’Isola
  • Kardinal Scipione Rebiba †, kardinal-duhovnik pri Sant’Anastasia[11]

Knjige

[uredi | uredi kodo]
  • Trinità in contesto, Biblioteca di Scienze Religiose 110 (Roma: LAS, 1994)
  • La Catechesi al traguardo. Studi sul Catechismo della Chiesa Cattolica, a cura di Angelo Amato, Enrico dal Covolo e Achille M. Triacca, Biblioteca di Scienze Religiose 127 (Roma: LAS, 1997)
  • Il vangelo del Padre (Bologna: EDB, 1998)
  • Gesù il Signore. Saggio di cristologia, Corso di Teologia Sistematica 4 (Bologna: EDB, 1999)
  • Maria e la Trinità. Spiritualità mariana ed esistenza cristiana – Alma Mater (Roma: San Paolo Edizioni, 2000)
  • Il celibato di Gesù (Città del Vaticano: Libreria Editrice Vaticana, 2010)
  • I santi della chiesa (Città del Vaticano: Libreria Editrice Vaticana, 2010).

Opis

[uredi | uredi kodo]

Kardinal Angelo Amato SDB je torej italijanski redovnik, škof in kardinal katoliške Cerkve in sedaj opravlja med drugimi službo kardinala-prefekta pri Kongregaciji za zadeve svetnikov. Pri zadnjih papeških volitvah, ki so se začele 12. marca 2013 in končale z izvolitvijo Jurija Bergoglia za papeža Frančiška, je bil Angelo Amato papabile [12], 8. junija pa je dopolnil 75 let in je dal odpoved na službo, česar pa papež ni sprejel. Pri morebitnih papeških volitvah bi lahko imel aktivno volilno pravico do dopolnjenega 80. leta starosti. [13]

Naslavljanje osebe
Kardinal Angelo Amato, SDB
NaslavljanjeNjegova eminenca
Ustni nazivVaša eminenca
Neformalni nazivKardinal

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ BeWeb
  2. ↑ »Rinuncia del Prefetto della Congregazione delle Cause dei Santi e Nomina del Nuovo Prefetto« (tiskovna objava) (v italijanščini). Holy See Press Office. 9. julij 2008.[mrtva povezava]
  3. ↑ all'Istituto nautico di Bari
  4. ↑ PAS je kratica od: Pontificio Ateneo Salesiano – danes UPS: Università Pontificia Salesiana
  5. ↑ »Cardinale Angelo Amato, Cardinale elettore«. Santa sede. Pridobljeno 20. novembra 2010.
  6. ↑ Borut Košir: Ustavno pravo Cerkve (Ljubljana, 1996), 188.
  7. ↑ Moní Vlatádon =Samostan Vlatádon
  8. ↑ Konstantinos Hristu - grško Κωνσταντίνος Χρήστου) je bil obenem grški minister za šolstvo. Konstantinos Hristu (=Konstantin Hristov Sarovski ali »Kottas«) se je pisal tudi makedonski borec proti Otomanskim Turkom (1863-1905); Konstantinos Hristu je tudi še živeči profesor na Cipru.
  9. ↑ »Cardinale Angelo Amato – cardinale elettore«. Santa sede, Vaticano. Pridobljeno 5. novembra 2013.
  10. ↑ Concistoro Ordinario Pubblico per la Creazione di ventiquattro nuovi Cardinali (Continuazione), v: Tiskovni urad Svetega sedeža: Bollettino Giornale od 20. novembra 2010.
  11. ↑ »Angelo Cardinal Amato, Episcopal Lineage / Apostolic Succession«. Santa sede. Pridobljeno 5. novembra 2013.
  12. ↑ papabile pomeni, da je bil med resnimi kandidati za papeža
  13. ↑ »Konklave – volitve novega papeža«. Slovenska škofovska konferenca. Pridobljeno 4. marca 2013.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Angelo Amato.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Angelo_Amato&oldid=6299829«