Admiral Tribuc (rušilec)
 Admiral Tribuc v Vladivostoku
| |
| Zgodovina | |
|---|---|
  Rusija
| |
| Ime: | Admiral Tribuc |
| Poimenovana po: | Vladimir Filipovič Tribuc |
| Ladjedelnica: | Ladjedelnica Ždanova, Leningrad |
| Začetek gradnje: | 19. april 1980 |
| Splavitev: | 26. marec 1983 |
| Dana v uporabo: | 30. december 1985 |
| Domače pristanišče: | Vladivostok |
| Status: | Aktiven |
| Splošne značilnosti | |
| Razred: | Fregat |
| Izpodriv: |
|
| Dolžina: | 163 m |
| Širina: | 19 m |
| Ugrez: | 7,8 m |
| Pogon: | 2 gredi, 4 pospeševalne in potovalne plinske turbine, 120.000 KM (89.000 kW) |
| Hitrost: | 35 vozlov (65 km/h) |
| Doseg: | 10.500 navtičnih milj (19.400 km) pri 14 vozlih (26 km/h) |
| Maksimalna posadka: | 300 |
| Senzorji in procesni sistemi: | 1 × Fregat MAE radarski sistem |
| Oborožitev: |
|
| Nosilnost letal: | 2 x Ka-27 |
| Objekti za zrakoplove: | Vzletišče in hangar |
Admiral Tribuc (rusko Адмирал Трибуц) je raketni rušilec razreda Fregat Ruske vojne mornarice. Je del 36. divizije ladij Tihooceanske flote v Vladivostoku. Poimenovan je po admiralu Vladimirju Filipoviču Tribucu, poveljniku Baltske flote med obleganjem Leningrada.[1] Njegov gredelj je bil položen 19. aprila 1980 v Ladjedelnici Ždanova, splavljen je bil 26. marca 1983, v uporabo pa je bil predan 30. decembra 1985. Razvoj projekta 1155 Fregat se je začel v Severnem projektno-konstruktorskem biroju leta 1972 pod vodstvom glavnih konstruktorjev Nikolaja Pavloviča Soboljeva in Vasilija Pavloviča Mišina.
Med leti 1994 in 2003[2] ter med 2012 in 2016 je bila ladja modernizirana v vladivostoški ladjedelnici Zvezda.
Leta 2021 je s križarko Varjag obiskala Indijo.[3]
Februarja 2022 sta ladji vstopili v Sredozemsko morje.[4] Julija so Admiral Tribuc, Varjag in vohunska ladja Vasilij Tatiščev postale prve ruske vojne ladje v Jadranskem morju po koncu hladne vojne.[5] Konec julija je Admiral Tribuc deloval pri Šibeniku, Vasilij Tatiščev pri Palagruži, Varjag pri Draču, poleg tega pa je bila v bližini Otrantskih vrat tudi fregata Admiral Grigorovič. Ker je bila v tem času v Jadranskem morju tudi ameriška letalonosilka Truman, so se v medijih pojavila ugibanja, da ruske ladje simulirajo blokiranje ameriške letalonosilke v Jadransko morje. Oktobra sta ladji Sredozemsko morje zapustili in se novembra vrnili v Vladivostok.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Jordan 1983, str. 122.
- ↑ Holm 2015.
- ↑ »Russian warships call at Kochi«. thehindu.com. 14. januar 2022.
- ↑ »Russian forces in the Mediterranean - Wk09/2022«. russianfleetanalysis.blogspot.com (v angleščini). 28. februar 2022. Pridobljeno 5. januarja 2023.
- ↑ »Russian Navy in the Adriatic sea. Why?«. YouTube (v angleščini). 31. avgust 2022. Pridobljeno 5. januarja 2023.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Jordan, John (1983). Soviet Warships: The Soviet Surface Fleet, 1960 to the Present. London: Arms and Armour Press. ISBN 978-0-85368-584-5.
- Holm, Michael (2015). »Project 1155 Udaloy class«. Soviet Armed Forces 1945–1991. Pridobljeno 18. novembra 2017.
- Prezelin, Bernard; Baker, A. D. (1995). Combat Fleets of the World. Annapolis, MD: Naval Institute Press. ISBN 978-1-55750-109-7.
- Volkov, Roman; Brichevsky, Andrew (2016). »Large Anti-Submarine Ships – Project 1155«. Russian Ships. Pridobljeno 18. novembra 2017.
- Wertheim, Eric (2005). The Naval Institute Guide to Combat Fleets of the World. Annapolis, Maryland: US Naval Institute Press. ISBN 9781591149347.
