Admiral Vinogradov (rušilec)
 Admiral Vinogradov leta 1992
| |
| Zgodovina | |
|---|---|
  Rusija
| |
| Ime: | Admiral Vinogradov |
| Poimenovana po: | Nikolaj Ignatjevič Vinogradov |
| Ladjedelnica: | Ladjedelnica Jantar, Kaliningrad |
| Začetek gradnje: | 5. februar 1986 |
| Splavitev: | 4. junij 1987 |
| Dana v uporabo: | 30. december 1988 |
| Domače pristanišče: | Vladivostok |
| Status: | V modernizaciji |
| Splošne značilnosti | |
| Razred: | Fregat |
| Izpodriv: |
|
| Dolžina: | 163 m |
| Širina: | 19 m |
| Ugrez: | 7,8 m |
| Pogon: | 2 gredi, 4 pospeševalne in potovalne plinske turbine, 120.000 KM (89.000 kW) |
| Hitrost: | 35 vozlov (65 km/h) |
| Doseg: | 10.500 navtičnih milj (19.400 km) pri 14 vozlih (26 km/h) |
| Maksimalna posadka: | 300 |
| Senzorji in procesni sistemi: | 1 × Fregat MAE radarski sistem |
| Oborožitev: |
|
| Nosilnost letal: | 2 x Ka-27 |
| Objekti za zrakoplove: | Vzletišče in hangar |
Admiral Vinogradov (rusko Адмирал Виноградов) je raketni rušilec razreda Fregat Ruske vojne mornarice. Je del 36. divizije ladij Tihooceanske flote v Vladivostoku. Poimenovan je po admiralu Nikolaju Ignatjeviču Vinogradovu. Njegov gredelj je bil položen 5. februarja 1986 v Ladjedelnici Jantar, splavljen je bil 4. junija 1987, v uporabo pa je bil predan 30. decembra 1988. Razvoj projekta 1155 Fregat se je začel v Severnem projektno-konstruktorskem biroju leta 1972 pod vodstvom glavnih konstruktorjev Nikolaja Pavloviča Soboljeva in Vasilija Pavloviča Mišina.
Avgusta 1990 je s še dvema sovjetskima ladjama obiskal San Diego v Kaliforniji.[1]
Leta 1992 je bil nameščen v Perzijski zaliv za uresničevanje resolucij Združenih narodov o Iraku.[2]
Leta 2010 je izvedel protipiratsko patruljiranje ob Somaliji,[3] kjer je zamenjal sestrsko ladjo Admiral Levčenko s Severne flote.
Leta 2016 je sledil več ameriškim vojnim ladjam med ameriškimi mornariškimi vajami pri Havajih,[4] nato pa se je udeležil rusko-kitajskih mornariških vaj v Južnokitajskem morju.[5]
Med letoma 2020 in 2024 je na modernizaciji, v okviru katere bo oborožen z raketami 3M-54 Kalibr, podobno kot pred njim v letih 2016–2021 sestrska ladja Maršal Šapošnikov.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Zamichow, Nora (1. avgust 1990). »Three Soviet Warships Sail Into San Diego«. Los Angeles Times. Pridobljeno 7. junija 2019.
- ↑ »Russia Sending Two Warships to Gulf«. The Washington Post. 2. september 1992. Pridobljeno 17. aprila 2021.
- ↑ »Another Pacific Fleet task force sailed off to fight piracy«. Rusnavy.com. 17. november 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. februarja 2018. Pridobljeno 7. julija 2015.
- ↑ Eckstein, Megan (18. julij 2016). »Russian Destroyer Shadows USS America Near Hawaii«. USNI News. Pridobljeno 7. junija 2019.
- ↑ »Ship detachment of the Pacific Fleet returned to Vladivostok after participating in the Naval Interaction-2016 exercise«. Ministry of Defence of the Russian Federation. 24. oktober 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. oktobra 2016. Pridobljeno 17. aprila 2021.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Jordan, John (1983). Soviet Warships: The Soviet Surface Fleet, 1960 to the Present. London: Arms and Armour Press. ISBN 978-0-85368-584-5.
- Holm, Michael (2015). »Project 1155 Udaloy class«. Soviet Armed Forces 1945–1991. Pridobljeno 18. novembra 2017.
- Prezelin, Bernard; Baker, A. D. (1995). Combat Fleets of the World. Annapolis, MD: Naval Institute Press. ISBN 978-1-55750-109-7.
- Volkov, Roman; Brichevsky, Andrew (2016). »Large Anti-Submarine Ships – Project 1155«. Russian Ships. Pridobljeno 18. novembra 2017.
- Wertheim, Eric (2005). The Naval Institute Guide to Combat Fleets of the World. Annapolis, Maryland: US Naval Institute Press. ISBN 9781591149347.
