Pojdi na vsebino

Vrata (arhitektura)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani 🚪)
Z orientalskimi vzorci izdelana vhodna vrata v Kunya Ark, Hiva, Uzbekistan
Vrata

Vráta so premična ovira, ki se uporablja za zapiranje odprtin in sodijo med stavbno pohištvo. Vrata se odpirajo in omogočajo dostop do bolj ali manj varno zaprtih prostorov. So skoraj nujen del vsake stavbe, saj omogočajo prehod iz zunanjega v notranje prostore in gibanje med notranjimi prostori. So pa tudi pogost element dostopa do parcele.

Vsaka vrata morajo zadostiti naslednjim tehničnim zahtevam: morajo biti trdna in stabilna, trpežna in trajna, zagotavljati toplotno in zvočno izolativnost, morajo biti estetska in prilagojena okolju v katerega so vgrajena ter eventualnim posebnim zahtevam uporabnika (invalidi, starejši, ...). Uporabljen material mora tudi sam izpolnjevati vse zahteve predpisanih standardov kakovosti.

Pri izbiri modela vrat so običajno odločilni: arhitekturna zasnova objekta ter bivalne navade uporabnikov in ne nazadnje cena in moda.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejša zabeležena vrata se pojavljajo na poslikavah egipčanskih grobnic, ki jih prikazujejo kot enojna ali dvojna vrata, vsaka iz enega kosa lesa. Ljudje so morda verjeli, da so to vrata v posmrtno življenje, nekateri pa vključujejo načrte posmrtnega življenja. V Egiptu, kjer je podnebje zelo suho, vrat niso uokvirjali, da se ne bi zvijala, toda v drugih deželah so zahtevali uokvirjena vrata – kar je bilo po Vitruviju (iv. 6.) narejeno s pokončno in vodoravno letvijo, zaprte plošče, napolnjene s timpanonom, vstavljenim v utore v letvah.

Najstarejša vrata so bila izdelana iz lesa, kot so tista, omenjena v svetopisemski upodobitvi templja kralja Salomona, ki je bil iz oljčnega lesa (1. Kr 31–35), ki so bila izrezljana in prevlečena z zlatom. Zdi se, da so bila vrata, ki jih omenja Homer, obložena s srebrom ali medenino. Poleg oljčnega lesa so bili uporabljeni še brest, cedra, hrast in cipresa. Arheologi v Švici so našli 5000 let stara vrata.[1]

Kamnita vrata v Hampiju (Indija)
Masivna vratna vtičnica iz Perzepolisa (sodobni Iran))

Starodavna vrata so bila obešena z zatiči na vrhu in na dnu visečega droga, ki je deloval v vtičnicah v prekladi in pragu, slednji v nekem trdem kamnu, kot sta bazalt ali granit. Tista, ki ji je našel Hilprecht v Nipurju, iz leta 2000 pr. n. št., so bila iz dolerita. Čepi vrat v Balawatu so bili obloženi z bronom (zdaj v Britanskem muzeju). Ta vrata so bila obešena v dveh krilih, vsako približno 2,54 m široko in 8,2 m visoko; bila so obdana z bronastimi pasovi ali trakovi, visokimi 25,4 cm, prekritimi z repoussé dekoracijo figur. Zdi se, da so bila lesena vrata debela približno 7,62 cm, in premer visečega droga večji od 360 milimetrov. Druge obloge različnih velikosti v bronu kažejo, da je bila to univerzalna metoda, sprejeta za zaščito lesenih vrat. V Hauranu v Siriji, kjer je lesa malo, so bila vrata narejena iz kamna in ena, ki merijo 1,63 m krat 0,79 m, so zdaj v Britanskem muzeju; pas na vertikalnem delu kaže, da je šlo za eno od kril dvojnih vrat. V Kuffeirju blizu Bosre v Siriji je Burckhardt našel kamnita vrata, visoka od 2,74 do 3,048 m, ki so bila vhodna vrata v mesto. V Etruriji Dennis omenja številna kamnita vrata.

Rimska zložljiva vrata v Pompejih iz prvega stoletja našega štetja, podobna neoklasičnim vratom iz 19. stoletja

Starogrška in rimska vrata so bila bodisi enokrilna, dvokrilna, trokrilna, drsna ali zložljiva vrata, v zadnjem primeru so bila krila na tečajih in zložljiva nazaj. V Teronovi grobnici v Agrigentumu so ena sama vrata s štirimi ploščami, vklesana v kamen. V zbirki Blundell je relief templja z dvojnimi vrati, vsako krilo s petimi ploščami. Med obstoječimi primeri so bronasta vrata v cerkvi sv. Kozme in Damijana v Rimu pomemben primer rimskega kovinskega dela najboljšega obdobja; so v dveh krilih, vsako ima po dve plošči, in so uokvirjena v bron. Tista v Panteona so podobna po zasnovi, z ozkimi vodoravnimi ploščami na vrhu, dnu in sredini. Dvoje drugih bronastih vrat iz rimskega obdobja so v Lateranski baziliki.

Grški učenjak Heron iz Aleksandrije je ustvaril najzgodnejša znana avtomatska vrata v 1. stoletju našega štetja v obdobju rimskega Egipta.[2] Prva avtomatska vrata, ki se aktivirajo s senzorjem stopala, so bila izdelana na Kitajskem med vladavino cesarja Janga iz dinastije Sui (vladal 604–618), ki je ena dal namestiti za svojo kraljevo knjižnico. Vrata, ki jih poganja voda, prikazana na ilustracijah avtomatov arabskega izumitelja Al-Jazarija.[3][4]

Baker in njegove zlitine so bili sestavni del srednjeveške arhitekture. Vrata cerkve Jezusovega rojstva v Betlehemu (6. stoletje) so prekrita z bronastimi ploščami, graviranimi v vzorcih. Tista iz Hagije Sofije v Konstantinoplu iz 8. in 9. stoletja so izdelana iz brona, zahodna vrata stolnice Aix-la-Chapelle (9. stoletje), podobne izdelave, pa so bila verjetno prinesena iz Konstantinopla, kot tudi nekatera tistih v sv. Marku v Benetkah. Bronasta vrata v Aachenski stolnici v Nemčiji segajo približno v leto 800 našega štetja. Lorenzo Ghiberti je leta 1423 dokončal bronasta vrata v krstilnici Firenške stolnice.[5]

Rimska stenska poslikava okrašenih vrat v vili Boscoreale (Italija) iz 1. stoletja

Iz 11. in 12. stoletja obstajajo številni primeri bronastih vrat, najzgodnejša so v [[Hildesheim]u v Nemčiji (1015). Zasnova Hildesheima je vplivala na koncept vrat v Gnieznem na Poljskem. Od ostalih v južni Italiji in na Siciliji so najboljša v: Sant'Andrea, Amalfi (1060); Salerno (1099); Canosa di Puglia (1111); Troia, Apulija dvoja vrata (1119 in 1124); Ravello (1179), delo Barisana iz Tranija, ki je izdelal tudi vrata za stolnico v Traniju; in v stolnicah v Monrealu in Pisi delo Bonana iz Pise. V vseh teh primerih je imel viseči drog na vrhu in na dnu vrtišča. Natančno obdobje, ko je graditelj prešel na tečaj, ni znano, vendar je sprememba očitno povzročila še en način ojačitve in okraševanja vrat – kovane trakove različnih oblik. Praviloma trije okrasni pasovi sestavljajo tečaje, z obroči zunaj visečih drogov, ki se prilegajo na navpične čepe, nameščene v zidan ali lesen okvir. V Lincolnu je zgodnji primer iz 12. stoletja. V Franciji je kovinska konstrukcija vrat Notre Dame v Parizu lep primer, vendar obstajajo številni drugi po vsej Franciji in Angliji.

V Italiji slavna vrata vključujejo vrata v krstilnici (Firence), ki so vsa v bronu – vključno z okvirji vrat. Modeliranje figur, ptic in listja južnih vrat Andree Pisana (1330) in vzhodnih vrat Ghibertija (1425–1452) je izjemne lepote. Pri severnih vratih (1402–1424) je Ghiberti prevzel isto shemo oblikovanja opažev in figur kot Andrea Pisano, pri vzhodnih vratih pa so vse pravokotne plošče zapolnjene z nizkimi reliefi, ki ponazarjajo teme iz Svetega pisma in nešteto figur. To so tako imenovana Vrata Paradiža, o katerih govori Michelangelo.

Vrata mošej v Kairu so bila dveh vrst: tista, ki so bila zunaj obložena z bronastimi ali železnimi ploščami, vrezanimi v okrasne vzorce in / ali intarziranimi, z reliefnimi izboklinami; in tiste z lesenim okvirjem s prepletenimi kvadratnimi in diamantnimi motivi. Slednja oblika je koptskega izvora. Vrata palače v Palermu, ki so jih izdelali saracenski delavci za Normane, so lepi in dobro ohranjeni primeri. Nekako podoben dekorativni razred vrat najdemo v Veroni, kjer so robovi letvic in letvic poševni in zarezani.

Steklena vrata, okrašena z elementi art nouveau, iz hiše Singer (Sankt Peterburg, Rusija)

V obdobju renesanse so italijanska vrata precej preprosta, njihovi arhitekti so bolj zaupali vratom z učinkom; toda v Franciji in Nemčiji je ravno nasprotno, vrata so bila dovršeno izrezljana, zlasti v obdobjih Ludvika XIV. in Ludvika XV., včasih z arhitekturnimi značilnostmi, kot so stebri in entablature s pedimentom in nišami, vrata pa so bila v navadnem zidu. Medtem ko je bila v Italiji težnja, da se poveča obseg s povečanjem števila plošč, se zdi, da je bilo v Franciji pravilo nasprotno; in ena od velikih vrat v Fontainebleauju, ki so dvokrilna, so v celoti izvedena, kot da bi bila sestavljena samo iz ene velike plošče.

Najzgodnejša renesančna vrata v Franciji so vrata stolnice v Aixu (1503). Na spodnjih ploščah so figure velike 0,91 m v gotskih nišah, v zgornjih ploščah pa dvojni niz niš s figurami približno 0,61 m visoke s krošnjami nad njimi, vse izrezljane v cedrovini. Južna vrata stolnice v Beauvaisu so v nekaterih pogledih najboljša v Franciji; zgornje plošče so izrezljane v visokem reliefu s figurami in nadstreški nad njimi. Vrata cerkve v Gisorsu (1575) so izrezljana s figurami v nišah, ki so razdeljene s klasičnimi pilastri. V st. Maclouju pri Rouenu so tri veličastno izrezljana vrata; tista Jeana Goujona imajo figure v nišah na vsaki strani, druge pa v skupini velike lepote v središču. Druga vrata, verjetno okoli štirideset do petdeset let kasnejša, so obogatena z nizkimi reliefi, pokrajinami, figurami in dovršenimi prepletenimi obrobami. Nasina stavba za montažo vozil v vesoljskem centru Kennedy vsebuje štiri največja vrata. Stavba za sestavljanje vozil je bila prvotno zgrajena za sestavljanje vozil misije Saturn V Apollo in je bila nato uporabljena za podporo operacij Space Shuttle. Vsaka od štirih vrat so visoka 139 metrov.[6]

Najstarejša vrata v Angliji so v Westminstrski opatiji in so iz leta 1050.[7] V Angliji v 17. stoletju so bile vratne plošče dvignjene z nastavki ali štrlečimi letvicami, včasih bogato izrezljanimi okoli njih; v 18. stoletju so bile letve, obdelane na podstavkih in tirnicah, izrezljane z ornamentom jajčevnika.

Lega in funkcija

[uredi | uredi kodo]

Glede na lego in funkcijo ločimo:

  • Vrata v stavbi:
    • vhodna vrata,
    • notranja vrata,
    • garažna vrata,
    • varnostna vrata;
    • balkonska vrata;
    • dvižna vrata
  • Vrata izven stavb: vrtna vrata.

Posebne, specializirane vrste vrat poznamo tudi v različnih industrijskih objektih.

Material

[uredi | uredi kodo]

Vrata se izdelujejo iz različnih materialov – tako so najpogosteje uporabljena lesena vrata, plastična vrata in kovinska (železo ali aluminij) vrata. Lahko so tudi steklena, iz laminata, prekrita s folijo, furnirana in iz kombinacije materialov.

Način odpiranja

[uredi | uredi kodo]

Glede na način odpiranja poznamo:

  • enokrilna,
  • dvokrilna,
  • drsna in
  • harmonika.

Glede na vrsto uporabljene energije pa na: ročno ali električno odpiranje.

Notranja vrata

[uredi | uredi kodo]

Notranja vrata se razlikujejo glede na:

  • obliko: klasična, moderna, poslovna;
  • barvo;
  • površino: gladka, posebej odporna, kombinirana iz več različnih furnirjev, polna ali delno steklena steklena,...;
  • sestavo: funkcijska vrata z dodatnimi izolacijami, sredice iz polnih ali perforiranih ivernih plošč ali satja;
  • po robovih: ostri, zaokroženi, profilirani.

Varnostna vrata

[uredi | uredi kodo]

Glede varnosti je pomembna zaščita vhodnih, balkonskih in tudi garažnih vrat. Možne zaščitne lastnosti so:

  • zvočna izolativnost,
  • protivlomna zaščita,
  • klimatska odpornost,
  • dimotesnost,
  • ognjevarnost.

Garažna vrata

[uredi | uredi kodo]

Garažna vrata so lahko: navadna ali varnostna, glede na način odpiranja pa dvokrilna, dvižna, sekcijska in rolo vrata.

Vrtna vrata

[uredi | uredi kodo]

Vrtna vrata se razlikujejo po uporabljenem materialu, načinu odpiranja in uporabljeni energiji.

Dodatki za vrata

[uredi | uredi kodo]

Da pa je vrata sploh možno uporabljati, je potrebna vgradnja kljuk in okovja. Predvsem slednje je odvisno od tipa vrat in načina odpiranja, uporabljenega materiala vratnih kril in estetskega učinka.

Za vhodna vrata v stavbo ali stanovanje so dodatki lahko naslednji: trkala, vratna držala, kukala, samozapirala vrat, poštne lopute, potezala ali pa tudi varnostni dodatki kot na primer električne ključavnice, varnostni cilindri, biometrične elektronske ključavnice s čitalcem prstnih odtisov, itd.

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Jordans, Frank (20. oktober 2010). »Swiss archaeologists find 5,000-year-old door«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2010 – prek The Boston Globe.
  2. Needham, Joseph. (1986). Science and Civilization in China: Volume 4, Part 2, Mechanical Engineering. Taipei: Caves Books, Ltd.
  3. Howard R. Turner (1997), Science in Medieval Islam: An Illustrated Introduction, p. 181, University of Texas Press, ISBN 0-292-78149-0.
  4. Penbegul, Necmettin; Atar, Murat; Kendirci, Muammer; Bozkurt, Yasar; Hatipoglu, Namık Kemal; Verit, Ayhan; Kadıoglu, Ates (2014). »Primitive robotic procedures: Automotions for medical liquids in 12th century Asia minor«. Archivio Italiano di Urologia e Andrologia. 86 (4): 300–303. doi:10.4081/aiua.2014.4.300. PMID 25641458.
  5. Architecture, European Copper Institute; »Find out how useful copper is to design and architecture!«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2012. Pridobljeno 12. septembra 2012.
  6. »Vehicle Assembly Building Fact Sheet« (PDF). NASA. NASA. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 11. oktobra 2016. Pridobljeno 3. junija 2016.
  7. »Abbey oak door 'Britain's oldest'«. BBC News. 3. avgust 2005. Arhivirano iz spletišča dne 20. junija 2006. Pridobljeno 1. maja 2010.

Reference

[uredi | uredi kodo]
  •  Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeniSpiers, Richard Phené (1911). »Door«. V Chisholm, Hugh (ur.). Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 8 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 419–420.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]