Črešnjice, Vojnik
Črešnjice | |
|---|---|
 | |
  Črešnjice Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°19′34.81″N 15°20′58.18″E / 46.3263361°N 15.3494944°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Savinjska regija |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska (pokrajina) |
| Občina | Vojnik |
| Površina | |
| • Skupno | 1,62 km2 |
| Nadm. višina | 512,3 m |
| Prebivalstvo (2020)[1] | |
| • Skupno | 58 |
| • Gostota | 36 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) |
| Poštna številka | 3213 Frankolovo |
| Zemljevidi | |
Črešnjice so razloženo naselje oz. vas v Občini Vojnik, nad Frankolovim, na prisojnem južnem pobočju Konjiške gore, pod najvišjim vrhom Stolpnik.
Etimologija[uredi | uredi kodo]
Črešnjice so ime dobile po čereh in ne, kakor bi sklepali po imenu, po češnjah. Nedaleč od župnijske cerkve je kamnit predel, s prepadnimi stenami, ki jih najdemo tudi drugod v bližnji okolici. Zato se je kraj izvirno imenoval Čerenščišče ali Čerenstišče. Ta prvotni pomen se večkrat pozablja, saj mnogi povezujejo izvor imena s češnjami, ki pa tod ne uspevajo.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Območje naselja je moralo biti obljudeno že v rimskih časih, navezajoč se na najdene rimske artefakte, v srednjem veku pa je vas pripadala bližnji Žički kartuziji, ki jo je leta 1164 v bližnji dolini sv. Janeza ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungauski.
V bregovih Konjiške gore so bila nekoč najdišča železove rude in premoga, ki so ju v srednjem veku tu kopali, rudo pa vozili v fužine v Mislinji.
Lokalna stavbna zgodovina sega v srednji vek. Prva cerkev na tem kraju je bila manjša kapela, morda take velikosti, kot je današnji prezbiterij, katere čas zidave pa ni znan. V zgodovinski virih je izpričana leta 1402, ko se v Črešnjicah že omenja vikariat, oskrbovan iz Slovenskih Konjic. Ob turških vpadih so Turki leta 1482 svetišče požgali in oskrunili. O ponovni posvetitvi cerkve, zadnjega maja leta 1487, ki je bila takrat močno povečana in olepšana, poroča v svojem popotnem dnevniku znani potopisec Paolo Santonino, ki je spremljal vikarja oglejskega patriarha škofa Petra iz Caorle na vizitacijah tudi na območju patriarhata v današnji Sloveniji.[2] Dokaz za to posvetitev so naslikani križi, ki so še zdaj vidni v prezbiteriju župnijske cerkve.
Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]
Etnična sestava 1991:
- Slovenci: 54 (94,7 %)
- Neznano: 3 (5,3 %)
Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]
- Štefan Kušar, duhovnik [1]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, 1. januar 2023«. Statistični urad Republike Slovenije. 7. junij 2023. Pridobljeno 5. aprila 2024.
- ↑ Paolo Santonino Prev. Primož Simoniti (1991). Popotni dnevniki 1485-1487. Mohorjeva družba Celovec. str. 85.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
- Stegenšek, Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
- Santonino, Paolo Popotni dnevniki 1485 - 1487. Prev. Primož Simoniti, Mohorjeva družba Celovec, Ljubljana, 1991. (COBISS) ISBN 3-85013-238-2
- Medved Drago Vojnik: Vojnik, Frankolovo, Nova Cerkev Fit Media d.o.o., Celje, 2011. (COBISS) ISBN 978-961-6283-46-5
