Tvrtko I. Kotromanić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje


Tvrtko I. Kotromanić (* 1338, † 10. marec 1391), bosanski ban (1353-1377), zatem do leta 1391 prvi bosanski kralj. Tvrtko je bil sin Vladislava Kotromanića in Jelene Šubić in vnuk bana Stjepana I. Kotromanića.[1] Njegovo kraljestvo je obsegalo Bosno, Dalmacijo, Hrvaško in Rašo. Bil je sposoben vladar, ki je pretvoril Bosno iz avtonomne banovine v neodvisno in cvetoče kraljestvo.

Prihod na oblast in odnosi z Ludvikom I. Ogrskim[uredi | uredi kodo]

Tvrtko je postal bosanski ban po smrti strica Stjepana II. Kotromanića leta 1353. Po očetovi smrti leta 1354 mu je državne posle pomagala voditi mati Jelena. Na začetku svojega vladanje je bil lojalen vazal hrvaško-ogrskega kralja Ludvika I. Anžujskega, ki je bil poročen z njegovo teto Elizabeto Kotromanić.

Kmalu zatem je papež Inocenc VI. med Tvrtkom in Ludvikom zanetil spor, ki so ga začasno zgladili leta 1357. Tvrtko je moral Ludviku odstopiti Hum, uradno kot Elizabetino doto. Leta 1363 je Ludvik ponovno napadel svojega vazala, tokrat z izgovorom, da gre za za akcijo proti bosanskim heretikom bogomilom. Ludvik je bil v tej vojni poražen in se je moral umakniti.

Tvrtko se je bojeval tudi proti bosanskim fevdalcem. Leta 1366 se je proti njemu začel upor, ki ga je vodil Tvrtkov mlajši brat Vuk, tako da sta se morala Tvrtko in mati Jelena umakniti na ozemlje hrvaško-ogrskega kraljestva. Že leta 1367 se je Tvrtko s pomočjo ogrskega kralja vrnil, ker je Ludviku očitno postalo jasno, da nemiri v Bosni, ki jih je sam izzival, ne koristijo niti Tvrtku niti njemu samemu.

Pravica do srbske krone[uredi | uredi kodo]

Tvrtko je leta 1373 skupaj s srbskim knezom Lazarjem Hrebeljanovićem porazil oblastnega plemiča Nikolo Altomanovića in razširil svoje ozemlje na področja Drine in Lima. Na začetku leta 1377 je Balšićem odvzel Trebinje, Konavle in Dračevico, tako da je bilo v njegovi državi celotno ozemlje nekdanje države Nemanjićev. S tem je izpolnil pogoje, da prevzame obveznosti prejšnjih srbskih vladarjev tudi v mednarodnih okvirih, predvsem v odnosih z Dubrovniško republiko. Tvrtko je izpolnjeval tudi formalne pogoje. Preko babice Jelisavete je bil v neposrednem sorodstvu z družino Nemanjić, zato je po smrti carja Stefana Uroša V. konec leta 1371 postal kandidat za naslednika srbske krone.

Tvrtka so kronali leta 1377 v mestu Mile v bližini Visokega v osrednji Bosni. Po tradiciji srbskih vladarjev je dobil častni naslov Stefan, s čemer je postal kralj Srbije, Bosne, Pomorja, Huma, Usore in Podrinja. Naslov so mu priznali tudi Dubrovčani in mu začeli izplačevati Svetodmirarski davek, ki je pred tem pripadal srbskim vladarjem.

Njegova oblast se je kljub naslovu »kralj Srbije« nanašala samo na ozemlje, ki ga je priključil Bosni v letih 1371 do 1377. Do drugih srbskih zemljiških gospodov ni imel nobenih obveznosti, zato tudi ni nobenih podatkov o sprejetju ali odklonitvi Tvrtkovega kronanja med srbsko zemljiško gospodo in Srbsko pravoslavno cerkvijo. Njegovo kronanje očitno ni povzročilo njihove vazalne odgovornosti oziroma novega pravnega statusa do novega kralja.

Odnosi s Hrvati[uredi | uredi kodo]

Smrt hrvaško-ogrskega kralja Ludvika I. leta 1382 je bila povod, da se je Tvrtko kot sin bribirske kneginje Jelene začel vmešavati tudi v hrvaške notranje zadeve. Priključil se je hrvaškim upornikom Ivanu Paližni in bratom Horvat, ki so se skupaj z Ogri uprli novi mladoletni ogrski kraljici Mariji Anžujski.[2] Tvrtko je usmeril svojo pozornost predvsem v južno Hrvaško, kjer je imel po materini strani številne sorodstvene vezi.

Tvrtkova vojska pod poveljstvom Vlatka Vukovića Kosače je leta 1388 v bitki pri Bileći premagala osmansko vojsko. Bosanska vojska pod Vukovićevim poveljstvom je sodelovala tudi v bitki na Kosovskem polju. O Kosovski bitki obstoja samo en izvirni dokument – Tvrtkovi zapisi iz druge polovice leta 1389.

Po bitki na Kosovskem polju je Tvrtko kot zmagovalec povečal pritisk na Dalmacijo, tako da so se mu leta 1390 pokorila mesta Split, Trogir in Šibenik ter otoki Brač, Hvar in Korčula. Svoj kraljevski naziv je zato preimenoval v »kralj Raške, Bosne, Dalmacije, Hrvaške in Primorja«. Njegova poroka z bolgarsko kneginjo Dorotejo, hčerko bolgarskega carje Stracimirja, kaže, da so bili njegovi načrti še bolj daljnosežni, vendar jih je prekinilo osmansko prodiranje na Balkan in nenadna smrt.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Zlatnik Tvrtka I. Kotromanića.

Tvrtko je nenadoma umrl 10. marca 1391.[3][4] Nasledil ga je sorodnik Stjepan Dabiša.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

V času Tvrtkovega vladanja se je v Bosni občutno povečala politična stabilnost, ki je prinesla kulturni in duhovni napredek ter razvoj mest, trgovine in rudarstva. Bosna je postala najmočnejša južnoslovanska država, Tvrtko pa največji vladar v zgodovini srednjeveške Bosne. Bil je prvi vladar, ki je kmalu po svojem kronanju začel kovati zlat denar. Naslednji zlatniki so se v Bosni kovali šele v času Stjepana Tomaša (1443-1461. Tvrtko je v bosansko heraldiko uvedel zlato lilijo.

Družina[uredi | uredi kodo]

Tvrtko se je s posredovanjem ogrskega kralja Ludvika I. leta 1374 poročil z Dorotejo Bolgarsko, hčerko bolgarskega carja Ivana Stracimirja in Ane Vlaške. Po Dorotejini smrti se je začel dogovarjati z avstrijskim nadvojvodom Albertom III. o mogoči poroki z eno od Habsburžank, toda pogajanja niso bila uspešna.

Tvrtko je imel dva izvenzakonska sinova, kasnejša bosanska kralja:

Chronicon Polono-Silesiacum mu pripisuje tudi izvenzakonsko hčerko Jeleno, ki je bila poročena z opavskim vojvodo[6] in je umrla leta 1434 ali 1435.

Referencece[uredi | uredi kodo]

  1. ^ van de Pas, Leo; Genealogics
  2. ^ "Krvavi sabor«, Borba hrvatskih velikaša pod vodstvom Ivana od Paližne (v hrvaščini) [1]
  3. ^ Zemaljski muzej u Sarajevu, Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, 1951
  4. ^ Društvo za proučavanje i unapređenje pomorstva Jugoslavije, Pomorski zbornik, 1982
  5. ^ Joseph Reese Strayer, Dictionary of the Middle Ages, Scribner, 1989.
  6. ^ Medieval Lands