Tvrtko I. Kotromanić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Štefan Tvrtko I. Kotromanić
kralj Bosne
Spomenik kralju Tvrtku I. Kotromaniću v Tuzli.
Spomenik kralju Tvrtku I. Kotromaniću v Tuzli
Kronanje 26. oktober 1377
Rojstvo okrog 1338
Smrt 10. marec 1391
Mile (Visoko)
Predhodnik Štefan II.
Naslednik Štefan Dabiša
Soprog(a) Doroteja Bolgarska
Otroci Štefan Ostoja, kralj Bosne
Štefan Tvrtko II., kralj Bosne
in mogoče še dva otroka
Vladarska hiša Kotromanići
Oče Vladislav Kotromanić
Mati Jelena Šubić


Štefan Tvrtko I. Kotromanić (okrog 1338 - 10. marec 1391) je bil bosanski ban od leta 1353 do 1377, zatem pa prvi bosanski kralj do leta 1391.

Bil je sin Vladislava Kotromanića in Jelene Šubić, vnuk Štefana I. Kotromanića, Elizabete Nemanjić ter Jurija II. Šubića in Elizabete Slavonske. Njegova sestra je celjska grofica Katarina Kotromanić, žena Hermana I. Celjskega.[1]


Vzpon na oblast ter odnosi z Ludvikom Ogrskim[uredi | uredi kodo]

Bosansko kraljestvo za časa vladavine Trvtka I. (obkroženo z rdečo črto).

Tvrtko I. je postal bosanski ban po smrti strica Štefana II. Kotromanića 1353. Po smrti njegovega očeta v letu 1354, je državne posle vodila mati Jelena.[2] Sprva je bil Tvrtko lojalen vazal hrvaško-madžarskega kralja Ludvika I., kateri je imel za ženo njegovo prvo sestrično, Elizabeto Kotromanić. S posredovanjem papeža Inocenca VI. leta 1357 je bil preprečen spor med Tvrtkom in Ludvikom, ko je moral Tvrtko odstopiti ogrskemu kralju ozemlje Huma - del Hercegovine ob reki Neretvi, domnevno kot doto sestrični Elizabeti.[3] Ludvik je leta 1363 ponovno pozval na vojno proti svojemu vazalu Tvrtku, tokrat z izgovorom, da gre preganjat bosanske heretike.[4] Madžarski arhidiakon Küküllő v svojih spisih trdi, da je šel njihov kralj Ludvik v vojno nad Bosno, da zatre neke upornike.[5] Vendar se je kralj moral poražen vrniti na Ogrsko. Nekaj let zatem (1366) se je skupaj s bosanskimi fevdalci Tvrtku uprl njegov mlajši brat Vuk, tako da sta morala Tvrtko in mati Jelena zapustiti Bosno in poiskati zavetje v Madžarko-Hrvaškem kraljestvu. In ponovno je Tvrtko spoznal, da je odvisen od madžarskega kralja, ko mu je le-ta leta 1367 pomagal priti nazaj na oblast in vzpostaviti mir v Bosni, ker je tudi kralj spoznal, da je zanj boljša potrditev Tvrtka za bana Bosne, kot pa trošenje moči za neko preganjanje nevernikov.

Pravica do srbske krone[uredi | uredi kodo]

Zlatnik kralja Tvrtka I., kovan v 80-ih letih 14. stoletja.
Ostanki temeljev cerkve v Milah (Visoko)

Skupaj s srbskim knezom Lazarjem Hrebeljanovićem je 1373 porazil oblastnega gospodarja Nikolo Altomanovića ter zavzel področja vse do rek Drine in Lima. V začetku leta 1377 je rodbini Balšićev odvzel ozemlja Trebinje, Konavle in Dračevice. V njegovi novi državi je bilo precejšnje območje zgodnje države Nemanjićev. Na ta način si je počasi pridobival obveznosti in pravice, ki so sledile iz nekdanjih srbskih vladarjev, zlasti v odnosih z Dubrovnikom. Tvrtko je imel formalne zahteve, da vse to doseže. Po smrti carja Uroša, pozno v letu 1371, je nastopil kot kandidat trenutno proste srbske krone; dokazujoč sorodstvene vezi tudi preko babice Elizabete s dotedanjo srbsko vladarsko rodbino Nemanjićev.[6]

Leta 1377 je v kraju Mile, nedaleč od Visokega v srednji Bosni, sledilo kronanje Tvrtka I. za kralja Bosne. Mavro Orbin v svojem delu »Kraljevstvo Slovena« navaja, da je bilo kronanje izpeljano »od strane mitropolita samostana Mileševe i njegovih monaha u crkvi pomenutog mjesta[7] Na podlagi arhivskega gradiva, ki se nahaja v Dubrovniku, je moč sklepati, da se je kronanje izpeljalo med 23. februarjem in začetkom novembra 1377.[8] Dopušča se tudi možnost dneva kronanja na dan sv. Demetrija.[9] Tvrtko si je k svojemu imenu, po tradiciji srbskih vladarjev, pridel naziv Štefan. Njegova titula tako nakazuje osnovo po kateri je posegel po srbski kroni: kralj Srbije, Bosne, Primorja, Humske pokrajine, Dolnjih krajev, Zahodne strani, Usorja in Podrinja (Vzhodna Bosna). Tvrtkov naziv je priznala tudi Dubrovniška republika, ter mu začela izplačevati t. im. Svetodemetrijski dohodek, ki se je izplačeval na dan sv. Demetrija in ta dohodek je že prej pripadal srbskim vladarjem. Priprave na zasedbo prestola je v letih 1373 do 1377 privedlo do postopne priključitve dela srbskega ozemlja k Bosni. Z novim nastopom so med njim in ostalimi srbskimi oblastniki, takoj prenehale vse podložne obveze. Zato s strani srbskih oblastnikov in srbske pravoslavne Cerkve nimamo nobenih virov ali drugih informacij, ki bi potrjevale, da je Srbija sprejela Tvrtka – ampak je Tvrtko sprejel Srbijo. Realno stanje na terenu zato ni dajalo pravega odgovora, kakšne so obveznosti vazalov do novega kralja – in obratno. V tem času je kralj res postal kralj tudi formalnopravno, če ga je potrdil papež. Tvrtka I, pa papež ni potrdil (za kralja je potrdil šele Štefana Tomaša leta 1445), tudi zato ne, ker si je Tvrtko sam vzel srbsko krono na podlagi sorodstvenih vezi, s čimer je mogoče sklepati, da je na nek način še vedno bil podložen ogrskemu kralju.

Tvrtkov grb iz Kreševa.


Težnje do Hrvaške[uredi | uredi kodo]

Smrt ogrsko-hrvaškega kralja Ludvika I. leta 1382, je dala Tvrtku, kot sinu bribirske kneginje Jelene, povod da se vmeša v interese po hrvaškem ozemlju. Takoj se je pridružil hrvaškim fevdalnim upornikom, ki so se uprli Ludvikovi hčerki Mariji, novi ogrski kraljici. Svoje napore je usmeril predvsem na jug Hrvaške, kjer je imel po materini strani precej sorodstva.

Tvrtkovi vojaki so bili leta 27. avgusta 1388 pod poveljstvom Vlatka Vukovića Kosače, uspešni v boju pri Bileći proti napredujoči vojski Osmanskega cesarstva. 28. junija 1389 je pod Vukovićevim poveljstvom na krščanski strani sodelovala tudi Tvrtkova vojska v bitki na Kosovskem polju.

Po tej bitki Tvrtko usmeri svoje sile na Dalmacijo, tako da so se mu 1390. leta pokorila mesta: Split, Trogir, Šibenik in otoki Brač, Hvar ter Korčula.[10] V polnem naslovu se kralj sedaj naziva kralj Raške, Bosne, Dalmacije, Hrvaške in Primorja. Ko se 1374 poroči z bolgarsko princeso Dorotejo, njegovi sosedje hitro ugotovijo kakšni so njegovi nadaljnji načrti. Tvrtku je bilo omogočeno širjenje ozemlja pod njegovo krono zlasti zaradi vzpostavljenega neomajnega položaja v Bosni, rodbinskih vezi ter fevdalni kaos na Hrvaškem in v Srbiji. Zaradi odločne in trde roke so se vsa ta sosednja ozemlja pod njegovim vodstvom čutila varna in sprejeta. Nenadoma pa je bilo vsakršno nadaljnje širjenje teritorija prekinjeno zaradi nenadnega osmanskega prodiranja na sever.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Tvrtko je nepričakovano umrl 10. marca 1391.[11][12] Nasledil ga je bratranec, Štefan Dabiša. Pokopan je bil v cerkvi sv. Nikole v naselju Mile pri Visokem.[13] Arheologi so njegov grob našli v presenetljivo dobrem stanju; preko kamnitega sarkofaga je bil še vedno pregrnjen kraljevski plašč z grbom izvezenim v zlatem brokatu.[14]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Za časa Tvrtkovega vladanja je značilna politična stabilnost, močan kulturni in duhovni napredek, kar je takratno Bosno popeljalo v samo vodstvo med južnoslovanskimi narodi, Tvrtka pa zgodovina imenuje za največjega vladarja v zgodovini srednjeveške Bosne. Zgodovina je celo pokazala, da se je takoj po Tvrtkovem kronanju pojavilo prvo kovanje zlatnikov na južnoslovanskem teritoriju. Naslednje kovanje denarja se v Bosni pojavi šele sto let za Tvrtkom, ko postane kralj Bosne Štefan Tomaš. S Tvrtkom se v bosanski heraldiki pojavi simbol zlate lilije (lilium bosniacum), ki postane heraldični simbol Bosne. Utrjujejo, širijo in razvijajo se mesta, trgovina in rudarstvo.

Nazivi[uredi | uredi kodo]

Tvrtko je z osvajanjem novih ozemelj skozi svojo vladavino menjaval tudi svoje titule.

  • 1353-1377: Tvrtko, po Božji milosti bosanski ban ("nos Tuercho Dei gratia Bozna banus")
  • 1377-1390: Štefan Tvrtko, po milosti Gospoda Boga kralj Srbom, Bosni, Primorju, Humski zemlji, Spodnjim krajem, Zahodni strani, Usori, Soli in Podrinju
  • 1390-1391: Štefan Tvrtko, po milosti Gospoda Boga kralj Srbom, Bosni, Primorju, Humski zemlji, Dalmaciji, Hrvatom, Spodnjim krajem, Zahodni strani, Usori, Soli in Podrinju

Družina[uredi | uredi kodo]

Poroka in potomstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 1374 se Tvrtko I. poroči z Dorotejo Bolgarsko, hčerko bolgarskega carja Ivana Sracimirja in Ane Vlaške. Njuno poroko je odobril madžarski kralj Ludvik I. Po Dorotejini smrti (1390) je Tvrtko pričel s pogovori z avstrijskim vojvodom Albrehtom III., da bi navezal sorodstvo s Habsburžani. Vendar ti pogovori niso bili uspešni.

Samo za eno osebo se zagotovo ve, da je Tvrtkov potomec in to je:

Tvrtku I. se pripisuje še otroke:

  • Štefan Ostoja, katerega se brez suma smatra za Tvrtkovega nezakonskega sina in je pozneje postal kralj Bosne;
  • Vuk Banić, ki naj bi bil:
    • ali nezakonski sin Tvrtka I. in neke Grubače,
    • ali pa sin Tvrtkovega brata Vuka,[16] ki je bil Bosanski ban in se je s Tvrtkom II. boril za bosansko krono;
  • Jelena, ki jo srednjeveško delo Chronicon Polono-Silesiacum imenuje za Tvrtkovo hčerko in se je poročila z opavskim vojvodo Przemekom I. ter imela dve hčerki in sina; umrla je leta 1434/35;[17]

Predniki[uredi | uredi kodo]

Tvrtko I. je bil, gledano patrilinearno, potomec bosanske vladarske družine Kotromanići. Njegova mati je bila, gledano patrilinearno, potomka hrvaške vladarske družine Šubići. Mati njegovega očeta, Elizabeta Nemanjić, je bila hčerka srbskega kralja, čigar mati je bila potomka dinastije Anžujcev s poreklom iz Neaplja, ter ogrske princese, katere mati je bila hčerka poglavarja turškega plemena Kumanov.

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Prijezda I. Kotromanić
(* 1211 - † Slavonija, 8. maj 1287)
ban Bosne
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Radivoj Kulinić
oče Mateja Ninoslava
splitski knez
 
 
 
 
 
 
 
Štefan I. Kotromanić
(* Jajce, 1242 - † Srebrenik, 1314)
ban Bosne
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Štefan I. Šubić
 
 
 
 
 
 
 
Elizabeta Slavonska
slavonska plemkinja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vladislav Kotromanić
(* 1295 - † Bobovac, 1354)
knez Bosne
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Štefan Uroš I. Nemanjić
(* okrog 1220 - † manastir Sopoćani, 1. maj 1277)
kralj Srbije
 
 
 
 
 
 
 
Štefan Dragutin Nemanjić
(* pred 1253 - † 12. marec 1316)
kralj Srbije in Srema
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jelena Neapeljska
 
 
 
 
 
 
 
Elizabeta Nemanjić
(* ? - † 1331)
bosanska banica
hči ogrske princese Katarine,
iz dinastije Arpad
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Štefan V. Ogrski
 
 
 
 
 
 
 
Katarina Arpad
srbska kraljica
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Elizabeta Kumanska
 
 
 
 
 
 
 
Tvrtko I. Kotromanić
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Pavel I. Šubić Bribirski
(* okrog 1245 - † 1. maj 1312)
hrvaški ban, knez
njegova mati je iz dinastije Arpad
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jurij II. Šubić Bribirski
(* okrog 1290 - † 15. december 1328)
knez dalmatinskih mest
(civitatum maritimum comes)[18]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Uršula Nemanjić
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jelena Šubić Bribirska
(* začetek 14. stoletja - † okrog 1378)
hrvaška kneginja
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
kneginja Lelka
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Glej tudi[uredi | uredi kodo]