Dubrovniška republika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dubrovniška republika
Respublica Ragusina
Dubrovačka Republika
Repubblica di Ragusa

1358–1808

Grb

Meje Dubrovniške republike, 1426-1808
Glavno mesto Dubrovnik

42°39′N, 18°04′E

Jeziki latinščina (uradni jezik do 1492)
dalmatinščina (uradni jezik po 1492)
Religija katolicizem
Vlada Republika
Zgodovinsko obdobje renesansa
 -  Zadarska pogodba 27. junij 1358
 -  francoska zasedba 27. maj 1806
 -  priključitev 31. januar 1808
Površina
 -  1808? 1.500 km²
Prebivalstvo
 -  1808? (ocena) 30.000 
     Gostota 20 /km²)

Dubrovniška republika je bila pomorska republika, ki je obstajala od srede 14. stoletja do leta 1808 na ozemlju današnje južne Dalmacije.

Nastanek in uveljavitev mesta[uredi | uredi kodo]

Čas nastanka Dubrovnika ni točno določen, ker se smatra, da so ga ustanovili že v daljni antiki grški trgovci kot vmesno postojanko na poteh proti severu, na ozemlju že obstoječega ilirskega naselja [1]. Starejša teorija postavlja začetek Dubrovnika v prvo polovico sedmega stoletja [2] in povezuje nastanek mesta z zgodovino otoka, ki se danes imenuje Cavtat in je bil še od četrtega stoletja pr. n. št. grška kolonija z imenom Epidauros, nato pod Rimljani (od leta 228 pr. n. št.) Epitaurum. Selitveni val Slovanov iz leta 614 naj bi nekatere prebivalce pregnal iz tega otočnega naselja v okoliške zapuščene kaštelirske gradove, večina ubežnikov pa naj bi poselila bližnjo obalo in tako ustanovila mesto Dubrovnik. Po tej preselitvi naj bi začeli imenovati sam otok Civitas vetus (staro mesto), kar naj bi s časom postalo Cavtat. Po drugi razlagi naj bi ime izhajalo iz staroilirskega poimenovanja Captal ali Zaptal [3]. Treba pripomniti, da je bila takrat Dalmacija razdeljena na več državic (Kraljevina Hrvatska, Neretvanska kneževina, Zahumlje, Travunja, Duklja idr), ki so jim vladali nasledniki Slovanskih in Avarskih prišlecev ali še preživeli Iliri. Na obali pa so bili udomačeni latinski priseljenci, zato je prav poimenovanje otoka Cavtat nekakšen simbol zapletene etnične pripadnosti Dalmatincev, ki je še danes predmet preučevanja.

Osnovanje mesta na sami obali je pomenilo vključitev prebivalstva v Bizantinsko cesarstvo, ki je tedaj imelo oblast nad celotno obalo Jadranskega morja.

V začetku 9. stol. so se prebivalci Dubrovnika pričeli ukvarjati tudi s trgovino in Dubrovnik je postal glavni posrednik med Balkanskim polotokom in Italijo, s tem pa tudi tekmec Benetk. V času od 9. do 12. stoletja, zlasti pa v 13. stoletju, je bilo doseženo določeno ravnovesje s tem, da se je Dubrovnik bavil pretežno s trgovino kovin (zlato, srebro in svinec), medtem ko je ostalo blago še vedno potovalo pod beneško zastavo. Ugodni trgovski pogoji so širili in bogatili mesto, kar ga je počasi umikalo izpod bizantinske oblasti. Proti koncu 12. stol. je bil Dubrovnik le še nominalno odvisen od Bizanca. Po padcu Bizanca (1204., četrta križarska vojna) je zmagovita Beneška republika zahtevala od Dubrovnika , da ji formalno priznava nadoblast, kar je trajalo od 1205. do 1358.[4] Dubrovničani so to obdobje izkoristili za popolno ureditev in obnovo notranje administracije, ki se je v vsem zgledovala po beneški. Leta 1252 so ustanovili senat in že leta 1272 je bil odobren Dubrovniški statut, ki je istočasno ustavna listina državice, civilni kodeks in trgovinski kodeks.

Ozemeljska širitev in gospodarski razcvet[uredi | uredi kodo]

Dubrovniška republika v primerjavi z današnjo Hrvatsko.

Leta 1358, ko je morala Beneška republika odstopiti velik del svojih dalmatinskih posestev Kraljevini Ogrski (Zadarski sporazum), je Dubrovnik izkoristil priložnost za zasebni dogovor s kraljevino. V zameno za vazalsko odvisnost, plačilo letnega davka 500 dukatov in zavezništvo v pomorskih bitkah je Dubrovnik prejel popolno upravno avtonomijo. S tem je mala državica postala praktično samostojna. Gospodarska in politična ureditev ji je omogočila ozemeljsko širitev. Tako je leta 1333 kupila od srbskega carja Dušana mesto Ston in polotok Pelješac. Car Uroš pa ji je odstopil ozemlje ob srbsko-dubrovniški meji, od Ljute v Župi do Petrovega sela na zahodu. Sredi 14. stoletja je Dubrovnik utrdil svojo oblast nad Mljetom. Bosanski kralj Ostoja mu je prodal obrežni del od kraja Orošac do Stona. V 15. stoletju pa si je pridobil še Konavlje. S pridobitvijo oblasti nad vsemi temi pokrajinami je Dubrovnik dejansko postal neodvisen ter se je spremenil v mestno državo. Od srede 15. stoletja je Communitas Ragusina uradno postala Respublica Ragusina[5]. Oblast so imeli v rokah domači plemiči, na čelu uprave so bili knez, Mali in Veliki svet in Svet naprošenih.

15. do 16. stoletje sta bila za Dubrovnik čas največjega razcveta. Trgoval je predvsem s srebrom, bakrom in svincem, a tudi z živosrebrovo rudo (cinabarit), soljo in začimbami. Izredni uspeh dubrovniške trgovine je treba pripisati mogočni floti in sposobnosti vodilne oligarhije, ki si je znala priboriti različne trgovinske ugodnosti. Po zgledu Benečanov so tudi Dubrovničani zelo razvili diplomatske stike, saj so na višku svoje moči vzdrževali kar 50 konzulatov in ambasad. Bili so strogi branitelji krščanstva in so zato sistematično razlaščevali posestva pravoslavnih vernikov. Nekatoliške osebe niso imele pravice do državljanstva, kar jim je seveda preprečilo vstop v državne službe in magistraturo [6]. V pojmovanju trgovine kot najvažnejšega činitelja državnosti pa so celo prekosili Benečane. To se je pokazalo, ko so z veseljem sprejeli sefardske Jude, ki so bili po letu 1492 izgnani iz Iberskega polotoka, kljub temu, da so bili seveda nekatoličani – a so gotovo dali določen razmah mestni trgovini.

Najbližji sosed Dubrovnika su bili Turki, s katerimi je mala republika vodila dobre trgovske zveze. Obstaja več listin o teh trgovskih sporazumih, najvažnejša je iz leta 1442 in predvideva letno dajatev Dubrovničanov v zameno za prosto trgovanje in prehod preko Osmanskega carstva. Leta 1483, ko so Turki zavzeli skoraj vse ozemlje okoli Dubrovniške republike, so bili sporazumi potrjeni, vendar je bil letni davek močno povišan. Kljub temu je bila trgovina zelo živahna, saj je republika oskrbovala ogromno carstvo predvsem z živili, največ z žitom, rižem, kavo in sladkorjem. Dubrovniška republika je celo leta 1699 odstopila Osmanom dve ozki ozemlji (današnji Neum in Sutorino), kjer je mejila na Beneške posesti. S tem je postala enklava v Osmanskem carstvu in po romantičnem razumevanju nekaterih, katoliška izvidnica pri nevernih. [7]

Notranja uprava[uredi | uredi kodo]

Ni pisnih dokazov o prvotni upravi naselja, vendar so zgodovinarji [8] mnenja, da je bila oblast v rokah premožnih družin, ki so po begu iz Cavtata ustvarile komuno Communitas Ragusii. Administracija in ekonomija sta bili v rokah aristokracije, cerkvenih predstavnikov in bogatih trgovcev. S časom se je ta elita vedno bolj krčila, dokler ni bilo leta 1332 prepovedano imenovanje novih plemiških družin. Tako je Dubrovniška republika postala aristokratska republika po zgledu Benečanov.

Glavni predstavniki oblasti so bili: knez (rektor), najvišji svet, nižji svet in senat.

Za časa beneške nadoblasti so Benetke imenovale rektorja vsaki dve leti z naslovom comes (grof ali knez)[9], po letu 1358 pa je kneza imenoval dubrovniški Najvišji svet. Podobno kot beneški dož je bil tudi dubrovniški knez formalno najvišja državna oblast, a praktično popolnoma brez vloge pri državni upravi. Sprva so bili knezi izvoljeni za dobo enega leta, a pozneje se je doba skrčila na šest mesecev, na tri mesece in celo na en sam mesec, tako da njihovo število presega 5000 imen. Tako kratka doba naj bi jamčila, da knez ne bi zlorabil oblasti za osebne koristi. Knezu je bilo tudi prepovedano, da sploh zapusti svojo palačo (rezidenco) razen za državne obveznosti, ko so ga povsod spremljali višji dostojanstveniki in deset osebnih straž.

Najvišji svet so sestavljali polnoletni moški vseh aristokratskih družin. Svet je uradno deloval v času beneške nadoblasti, od leta 1235 pa do leta 1332, ko so skoraj vse njegove pristojnosti prešle na senat. Ostal je zadolžen samo za imenovanje kneza.[10]

Nižji svet je bil izvršni organ najvišjega sveta oziroma senata. Sprva so ga sestavljali knez in 11 svetnikov, a počasi je število svetnikov upadalo, ker jim je senat prevzel skoraj vse funkcije, razen organizacije javnega reda in uradnih svečanosti.

Senat, ki se je sprva imenoval svet naprošenih po beneškem zgledu, je bil glavni politični organ Dubrovniške republike. [11] V začetku so sestavljali svet naprošenih samo ugledni aristokrati, ki jih je najvišji svet vpraševal za mnenje. Pozneje so sestavljali besedilo zakonov, ki jih je svet samo formalno odobril. V šestnajstem stoletju so naprošeni postali senatorji in prevzeli praktično vso oblast. Senatorji so bili sprva imenovani za eno leto in so bili lahko spet imenovani po preteku dveh let. Pravilo o preteku dveh let je bilo kmalu ukinjeno in vsako leto so se volili vedno kar isti senatorji. Prav s tem je nastala aristokratska republika, ki je bila – podobno kot v Benetkah – najbolj uspešna ureditev države v celotnem obdobju njenega obstoja. [12]

Zaton in konec samostojnosti[uredi | uredi kodo]

Zelo hud udarec za Dubrovnik je bil spomladanski katastrofalen potres (6. april 1667), ki mu je sledil še požar. Mesto je bilo skoraj v celoti uničeno, pomrlo pa je tri četrtine prebivalcev, vključno s knezom in večino aristokracije. Trgovske zveze so bile prekinjene, politična ureditev in mednarodni Evropa|ugled sta bila uničena. O katoliški izvidnici pri nevernih ni bilo več govora.

Po tem dogodku se je Dubrovnik le z največjo težavo izkopal iz težav; pri obnovi so mu pomagali Papeška država, Francija in Anglija. Dubrovniški trgovci so obnovili floto in se ohranili strogo nevtralni, tako da so uspešno trgovali po vsem Sredozemlju. Vendar pa politične razmere v Evropi niso bile ugodne za malo republiko. Najprej jo je leta 1798 zasedla Avstrija, nato jo je Bratislavski mir leta 1806 pripisal Francozom. Napoleon je 31. januarja 1808 zasedel ter formalno ukinil Dubrovniško republiko in jo vključili v Italijansko kraljestvo. Po 1809. je bilo ozemlje Republike vključeno v Ilirske province. Poskus obnove neodvisnosti po propadu francoske oblasti leta 1814 je spodletel in dunajski kongres je ozemlje skupaj s preostankom Dalmacije in Boko Kotorsko dodelil Avstrijskemu cesarstvu.[13]

Dalmatinski jezik[uredi | uredi kodo]

Kot je razvidno iz zgodovinskih podatkov, je bil Dubrovnik že od samega začetka multijezikovno mesto, saj so v njem prebivali in trgovali Grki, Rimljani in Slovani [14]. Sporazumevali so se v lokalnem dalmatinskem jeziku, ki je bil nekakšno narečje latinskega in slovanskega izvora, medtem ko je bila grščina zelo zgodaj pozabljena. Prvi namig na dalmatinski jezik je najti v poročilu Giovannija Conversini iz Ravenne, ki je bil med leti 1384 in 1387 uradnik pri Dubrovniški republiki, ko pravi, da se mora posluževati tolmačev pri občevanju z rezidenti[15]. Najbolj znana omemba dalmatinskega jezika je v poročilu, ki ga je zapisal leta 1440 Filippo de Diversis, iz mesta Lucca, ki je poučeval latinščino v Dubrovniku. V tem poročilu tako opisuje rabo jezika pri sodnih razpravah: V sodnijskih uradih vsi govorci, to je tožilci, odvetniki, sodniki in konzuli, govorijo lokalni jezik, ki ni slovanski in niti jezik Italije, ki ga uporabljajo z nami, temveč je njihov jezik, ki ga mi Latinci ne moremo razumeti, če se ga nismo naučili.[16] To poročilo je izredne važnosti, ker ugotavlja istočasni obstoj treh jezikov. V nadaljevanju poročila pravi, da je prva alternativa dalmatinske govorice prav slovansko narečje, ki je splošno udomačeno.

Še trideset let pozneje je dubrovniški senat razpravljal, kateri jezik naj se uporablja pri razpravah v svetu [17]. Iz zapisnikov večkratnih zasedanj je pa razvidno, da je "dubrovniški jezik" podvržen velikim spremembam in da nastaja "novi dalmatinski jezik" s prispevki latinskega narečja (italijanščine) in predvsem slovanskega [18]. Dubrovniški literat Elio Lamprodio Cerva, ki je živel na prelomu petnajstega stoletja v šestnajsto (1463 – 1520), je že prepričan, da je dalmatinski jezik samo spomin preteklosti[19].

Dubrovniški senat v svojih zapisnikih od začetka šestnajstega stoletja dalje redno imenuje slovansko narečje dalmatinščine "naš jezik"[20]. Uradne listine Dalmatinske republike so pa vsekakor sestavljene v latinščini ali v italijanščini oziroma beneščini, ki je bila trgovski jezik Sredozemlja. Tudi razni poznejši viri (literati, politiki, cerkveni dostojanstveniki) [21] [22] [23] [24] [25] [26] soglasno izjavljajo, da je materni jezik dubrovničanov "slovansko narečje", medtem ko izobraženci in sploh moški uporabljajo latinščino v administraciji in italijanščino kot knjižni jezik. Pri tem je treba upoštevati, da se za italijanščino smatra bodisi beneščino kot tudi toskanščino, ki ju danes smatramo za dva različna jezika. Zanimiv je podatek, ki ga navajajo vsi avtorji, da ženskam ni bilo dovoljeno šolanje in so zato govorile samo slovanski jezik, medtem ko so moški ta jezik uporabljali samo za vsakdanje občevanje.

Nekateri zgodovinarji [27] [28] menijo, da je bila prav ta miroljubna jezikovna mešanica podlaga za bogat razcvet dubrovniške literature, ki zavzema pomembno mesto bodisi v hrvaški kot v italijanski književnosti. Vendar je bila ta naravna dvojezičnost tudi vzrok za nerazumevanje zgodovine (na primer [29]), ki je rodilo v teku stoletij politične spopade med italijanskimi iredentisti in pripadniki hrvaškega narodnega preporoda. Razprave in obojestranski ekstremizem se vse do danes niso iztekli.

Kodeksi in literarna zapuščina[uredi | uredi kodo]

Glavni pisni dokazi o življenju v Dubrovniški republiki so njeni pravni kodeksi, oziroma zbirke zakonov, predpisov, uredb in ustaljenih navad. Najstarejši je Dubrovniški statut (Liber statutorum) v osmih knjigah, ki ga je leta 1272 dal sestaviti knez Marko Justiniani in velja za ustavo republike. Pozneje, leta 1410 je bila izdana Knjiga vseh sprememb (Liber omnium reformationum), leta 1460 Zelena knjiga (Liber viridis) in Rumena knjiga (Liber croceus), ki priobčujejo zakone od izdaje Statuta do aktualnosti. Razen teh kodeksov civilnega prava je bil v veljavi že leta 1277 Statut Dubrovniške carine, ki ga je dopolnili leta 1413 Novi carinski zakonik. Leta 1568 je izšel Zakon o pomorskem zavarovanju (Ordo super assecuratoribus) in leta 1745 Predpisi Dubrovniške republike o državni plovbi.

Če upoštevamo, da Dubrovniška republika ni imela tiskarn in da je v 16. stoletju dala tiskati vsega 12 knjig [30], preseneča bogata literarna produkcija tega obdobja, ki se imenuje tudi zlata doba dubrovniške književnosti in traja do smrti njenega glavnega predstavnika Ivana Gundulića leta 1638. Književniki zlate dobe so pisali v latinščini, italijanskem narečju in slovanskem narečju. Tako Italijani kot Hrvati in celo Srbi (za Gundulića) pripisujejo njihova dela svoji književnosti. Zato so znani pod različnimi imeni, na primer:

  • Ivan Bunić Vučić - Giovanni Serafino Bona (1592 – 1658), pesnik (slovansko narečje)
  • Ilija Crijević - Elio Lampridio Cerva (1463 – 1520), pesnik in slovaropisec (latinščina)
  • Marin Držić – Marino Darsa (1508 – 1567), dramaturg in pesnik (slovansko narečje)
  • Gjivo Gundulić - Giovanni Gondola - Иван Гундулић (1589 – 1639), dramaturg in pesnik (slovansko narečje)
  • Marko Marulić - Marco Marulo (1450 – 1524), pesnik (latinščina, slovansko narečje, italijansko narečje)
  • Pavao Palatin – Paolo Paladini (1470 – 1510), pesnik (italijansko narečje)
  • Junije Palmotić - Giunio Palmotta (1606 – 1657), dramaturg in prevajalec (slovansko narečje)
  • Dinko Ranjina - Domenico Ragnina (1536 – 1607), pesnik (slovansko narečje, italijansko narečje)
  • Juraj Šižgorić - Giorgio Sisgoreo (1440 – 1509), pesnik (latinščina)

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ničetić, A.: Povijest dubrovačke luke (History of the Port of Dubrovnik
  2. ^ Harris, R.: Dubrovnik. A History, London 2003, ISBN 0-86356-332-5
  3. ^ Schaefer, R. T.: Encyclopedia of Race, Ethnicity, and Society, SAGE Publications 2008, ISBN 1-4129-2694-7
  4. ^ Suić, M.: Antički grad na istočnom Jadranu, Zagreb, 2003
  5. ^ Vrandečić, J. - Bertoša, M.: Dalmacija, Dubrovnik i Istra u ranome novom vijeku, 2007(
  6. ^ Carter, F.W.: Dubrovnik (Ragusa). A Classic City-State, London/New York NY 1972, ISBN 0-12-812950-6
  7. ^ von Mettenheim, I.: Die Republik Ragusa. Zur Geschichte des heutigen Dubrovnik,1989, ISBN 3-89228-388-5
  8. ^ Frazee, C.A.: World History: Ancient and Medieval Times to A.D. 1500, 1997, ISBN 0-8120-9765-3
  9. ^ Pravni leksikon, Leksikografski zavod Miroslav Krleža, Zagreb, 2006
  10. ^ Berković, S.: Diplomacija i diplomatska profesija, Zagreb, 2006
  11. ^ Stulli, B.: Studije iz povijesti Dubrovnika, Zagreb, 2001
  12. ^ Grubiša, D.: Forms of Government in the Renaissance: Uniqueness of the Dubrovnik Model, Politička Misao, Vol. 47., No. 5., p. 175. (2010)
  13. ^ Bjelovučić, H.: The Ragusan Republic. Victim of Napoleon and Its Own Conservatism, Leiden 1970
  14. ^ Praga, G.: Storia di Dalmazia, Padova 1954
  15. ^ Conversini, G.: Ioannis Conversini scripta de Ragusio, 166°
  16. ^ De Diversis, F.: Situs, aedificiorum, politiae et laudabilium consuetudinum inclitae civitatis Ragusii ad ipsius Senatum descriptio, 1440
  17. ^ Acta consilii rogatorum, V februarii 1472
  18. ^ Dotto, D.:, Scriptae venezianeggianti a Ragusa nel XIV secolo: edizione e commento di testi volgari dell'Archivio di Stato di Dubrovnik, Rim 2008
  19. ^ Bartoli, M.G.: Das Dalmatische, Dunaj 1906
  20. ^ Dotto, D.:, Scriptae venezianeggianti a Ragusa nel XIV secolo: edizione e commento di testi volgari dell'Archivio di Stato di Dubrovnik, Rim 2008
  21. ^ Sansovino, F.: Del governo et amministratione di diversi regni et republiche così antiche come moderne, Venezia 1578
  22. ^ Temparizza,M.: privatno pismo, 1582
  23. ^ Adriatico. Un mare di storia, arte, cultura. Atti del Convegno di Ancona, 20-22 maggio 1999
  24. ^ Razzi, S.: Storia di Raugia, 1595
  25. ^ Polo, Z:. Libero del Rado stizuso, Venezia 1533
  26. ^ Leti, G.: L'Italia regnante, Ženeva 1676
  27. ^ Appendini, F.M.: Notizie istorico-critiche sulle antichità storia e letteratura de' Ragusei, Dubrovnik 1803
  28. ^ Jelčić, D.: Storia della letteratura croata, Milano 2005
  29. ^ Cronia, A.: Storia della letteratura serbo-croata, Milano 1956
  30. ^ Harris, R.: Povijest Dubrovnika, Zagreb 2006