Dubrovniška republika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dubrovniška republika
Respublica Ragusina
Dubrovačka Republika
Repubblica di Ragusa

1358–1808

Grb

Meje Dubrovniške republike, 1426-1808
Glavno mesto Dubrovnik

42°39′N, 18°04′E

Jeziki latinščina (uradni jezik do 1492)
dalmatinščina (uradni jezik po 1492)
Religija katolicizem
Vlada Republika
Zgodovinsko obdobje renesansa
 -  Zadarska pogodba 27. junij 1358
 -  francoska zasedba 27. maj 1806
 -  priključitev 31. januar 1808
Površina
 -  1808? 1.500 km²
Prebivalstvo
 -  1808? (ocena) 30.000 
     Gostota 20 /km²)

Dubrovniška republika je bila mestna država, ki je obstajala od srede 14. stoletja do leta 1808.

Nastanek in uveljavitev mesta[uredi | uredi kodo]

Čas nastanka Dubrovnika ni točno določen, kot najbolj verjetno se omenja, da so mesto ustanovili v začetku 7. stoletja begunci iz Epidaurusa, današnjega Cavtata. Prvotno so se prebivalci, ki so ustanovili Dubrovnik ukvarjali predvsem s poljedelstvom, v začetku 9. stol. pa so se pričeli ukvarjati tudi z trgovino in Dubrovnik je postal posrednik med Balkanskim polotokom in Italijo, s tem pa tudi tekmec Benetk. V času od 9. - 12. stoletja, zlasti pa v 13. stoletju se preko Dubrovnika izvaža v Italijo zlato, srebro in svinec. Proti koncu 12. stol. je Dubrovnik le še nominalno odvisen od Bizanca, pač pa mora od 1205 do 1358 priznati nadoblast Benetkam.

Gospodarski razcvet in ozemeljska širitev[uredi | uredi kodo]

Gospodarska in politična ureditev je republiki omogočila ozemeljsko širitev, posebno še v 14. in do srede 15. stoletja. Leta 1333 kupi od srbskega carja Dušana mesto Ston in polotok Pelješac. Car Uroš pa mu odstopi ozemlje ob srbsko-dubrovniški meji, od Ljute v Župi do Petrovega sela na zahodu. Sredi 14. stoletja pa utrdi svojo oblast nad Mljetom. Bosanski kralj Ostoja mu proda obrežni del od kraja Orošac do Stona. V 15. stoletju pa si pridobi še Konavlje. S pridobitvijo oblasti nad vsemi temi pokrajinami, je Dubrovnik dejansko postal neodvisen, ter se je spremenil v mestno državo. Oblast so imeli v rokah domači plemiči, na čelu uprave so bili knez, mali in veliki svet in svet naprošenih. V letih 1358 do 1526 priznava Dubrovnik vrhovno oblast ogrsko-hrvaških kraljev, ima pa popolno avtonomijo, edina obveznost je, da mora letno plačevati 500 dukatov davščin.

Kot samostojna država se je Dubrovnik najprej imenoval občina Dubrovnik, od začetka 15. stoletja pa republika. Čas od 15. do 16. stoletja je bil za Dubrovnik čas največjega razcveta. Po bitki pri Mohaču 1526 pa je postal odvisen od Turkov, kar je sčasoma pričelo povzročati hude ekonomske težave, ki so se še povečale z odkritjem Amerike, ko je Sredozemlje izgubilo dotedanji gospodarski pomen.

Zaton in konec samostojnosti[uredi | uredi kodo]

Zelo hud udarec za Dubrovnik je bil spomladanski katastrofalen potres (6. april 1667), ki mu je sledil še požar, mesto je bilo skoraj v celoti uničeno, pomrlo pa je tudi tri četrtine prebivalcev. Po tem dogodku se je Dubrovnik le z največjo težavo izkopal iz težav, in je šele proti koncu 18. stol. pričel ponovno močneje razvijati trgovino in pomorsko dejavnost.

Po zasedbi leta 1806 je Napoleon 31. januarja 1808 ukinili Dubrovniško republiko, in jo vključili v Italijansko kraljestvo. Po 1809 je bilo ozemlje Republike vključeno v Ilirske province. Poskus obnove neodvisnosti po propadu francoske oblasti leta 1814 je spodletel in dunajski kongres je ozemlje skupaj s preostankom Dalmacije in Boko Kotorsko dodelil Avstrijskemu cesarstvu.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Francis W. Carter, Dubrovnik (Ragusa) : A Classic City-State. London, New York, 1972.
  • Vesna Čučić, Poslednja kriza Dubrovačke republike. Zagreb, Dubrovnik, 2003.
  • Robin Harris, Dubrovnik : A History. London, 2003.
  • Bernard Stulli, Povijest Dubrovačke Republike. Zagreb, Dubrovnik, 1989.
  • –. Studije iz povijesti Dubrovnika. Zagreb, 2001.