Stara Loka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stara Loka
Stara Loka is located in Slovenija
Stara Loka
Stara Loka
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°10′21.71″N 14°18′5.57″E / 46.1726972°N 14.3015472°E / 46.1726972; 14.3015472Koordinati: 46°10′21.71″N 14°18′5.57″E / 46.1726972°N 14.3015472°E / 46.1726972; 14.3015472
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Gorenjska regija
Tradicionalna pokrajina Gorenjska
Občina Škofja Loka
Nadmorska višina 355,6 m
Prebivalstvo
 • Skupno 808
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 4220 Škofja Loka
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Stara Loka - Vaško jedro
Lokacija Občina Škofja Loka
RKD št. 18165 (opis enote)[1]

Stara Loka je naselje v občini Škofja Loka.

Zemljepisni položaj[uredi | uredi kodo]

Primestno naselje na levem bregu Selške Sore ali Selščice je že povsem zraščeno s Škofjo Loko, Binkljem in naseljem Virloh. Domačini naselje imenuje tudi Fara. Iz naselja pelje cesta proti Crngrobu, medtem, ko cesta Škofja Loka - Petrovo Brdo deli naselje na pol. Skozi naselje teče izpod Planice Prifarški potok, zadnji pritok Selščice.

Prebivalci Stare Loke se imenujejo Staroločani, lokalno se sami poimenujejo tudi Prifarci.

Prometni znaki Stara Loka so bili postavljeni leta 2009.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Število prebivalcev v naselju med leti 1869 in 2002 je bilo naslednje.

Pregled števila prebivalcev po letih[2]
1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991 2002
500 485 451 748 1549 1499 599 808

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Naselje spada med najstarejša naselja in župnije v Sloveniji, saj se naselje prvič omenja že leta 973 in župnija leta 1074. Naselje se leta 973 omenja Lonca, kot prvotna Loka v darilni listini. Urbar iz leta 1291 jo že imenuje kot Altenlok (Stara Loka) za razliko od mlajše Škofje Loke. Pripadala je župniji Bavarcev, saj se prvič omenja leta 1074. Obsegala je vse loško ozemlje in je iz nje izšlo 20 današnjih župnij.

Župnijska cerkev Sv. Jurija je med najstarejšimi na Kranjskem.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Cerkev Svetega Jurija[uredi | uredi kodo]

Sedanja župnijska cerkev Sv.Jurija je zgrajena leta 1865 v novoromanskem slogu. Ko so leta 1863 podrli dotedanjo cerkev, ki je bila zgrajena kot triladijska romanska bazilika z lesenim stropom so naleteli pod beležem na napis, da je bila cerkev obnovljena leta 1118. Pozneje so cerkev večkrat prenovili.

V cerkvi je oltarje izdelal Janez Gosar starejši, slike Ivan Wolf, kipi pa so delo Franca Zajca starejšega. V cerkvi stoje nagrobniki Volbenka Schwarza, ki je živel pred letom 1522, Feichtingerja iz leta 1583, Freubergerja iz leta 1661 in prisednika plemiškega sodišča Gabrijela Lukančiča iz leta 1683. Tudi na zunanji steni cerkve je vzidanih nekaj nagrobnikov, na pokopališču ob cerkvi pa je spomenik botanika Frana Jesenka, ki ima za okras izvesek nekdanje loške ključavničarske delavnice Jesenkov z letnico 1712. Na nekdanjem župnišču zahodno od pokopališča je nad vhodom naslikan grb škofa Janeza Teodorja Bavarskega iz leta 1757. Cerkvena streha je pokrita z zaliloškim skrilom.

Starološki grad[uredi | uredi kodo]

Starološki grad se je verjetno razvil iz dvorca freisinškega gospostva. Prvo navedbo gradu je moč zaslediti v fevdni knjigi iz leta 1433. Pripadalo mu je precej zemljišč, več kajž in kovačnici v Podnu. Grad so si lastile vplivne rodbine Sigesdorf, Rasp, Scarlichi, Pečaher in Erberg. Bogati domačin Mihael Papler si je z nakupom pridobil lastništvo nad gradom v začetku 17.stoletja. Skupaj z drugo posestjo v Puštalu je grad prešel v lastništvo Andreja Paradeiserja oziroma za njim Ane Marije Posarelli roj. Paradeiser. Ta je zopet združila skupaj vso puštalsko posest tudi tisto ki jo je predhodno pridobil Mihael Papler. Grad je leta 1755 na dražbi kupil Matevž Demšar, trgovec s platnom z Žetine. Njegov sin Jožef Demšar, ga je leta 1819 prodal Frideriku pl. Strahlu iz Erfurta, ki je bil poročen z njegovo hčerjo Terezijo Justino Demšar. Njun sin Anton Jožef Edvard Strahl je grad prenovil in ga napolnil z umetninami in starinami izvirajočimi iz širše loške okolice. Po smrti zadnjega Strahla - Karla je grad s posestvom kupil lesni trgovec Dolenc, a ga je že leta 1935 prodal društvu Dom slepih. Društvo je pričelo 1. januarja 1937 v prostorih gradu izvajati dejavnosti varstva, nege in oskrbe odraslih oseb. To je tudi začetek tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Dejavnost v gradu poteka do leta 1944, ko nemške okupcijske sile stanovalce premestijo v starološko župnišče. Po letu 1945 se v gradu ponovno odvijajo dejavnosti varstva, nege in oskrbe slepih oseb. Z izboljšanjem materialnih pogojev Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije ustanovi samostojne invalidske delavnice in pričnejo s poklicnim usposabljanjem slepih oseb za poklic telefonista, pletarja, ščetkarja, metlarja. Dom in delavnice se leta 1964 združita v Center slepih in slabovidnih. Tekom let se je dejavnost centra spreminjala, od leta 2004 pa v gradu in v letu 1979 novozgrajenem objektu poteka vartsva slepih in slabovidnih starejših občanov.

Večina bogate Strahlove zbirke je prešla v last Narodnega in Etnografskega muzeja ter Narodne galerije v Ljubljani.

Grad ima ohranjene okrogle obrambne stolpe in južni trakt s konzolnimi pomoli. Okoli gradu je bil tudi obrambni jarek, ki pa je danes zasut. V grajskem pritličju je vzidan nagrobnik nekdanjega lastnika gradu Viljema Raspa iz leta 1530. Domačini grad poimenujejo tudi Strahlov grad. Leta 1999 je bil grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Krvavo znamenje[uredi | uredi kodo]

Ob odcepu ceste v Crngrob stoji Krvavo znamenje. Znamenje stoji na mestu, kjer so z obglavljanjem izvajali smrtne obsodbe.

Ostale znamenitosti[uredi | uredi kodo]

V bližini Krvavega znamenja je Dolenčeva hiša s portalom s podboji iz kamnitniškega konglomerata. V spomin na požar leta 1817 stoji sredi vasi kapelica, ki je poslikana s freskami podobarja Janeza Gosarja starejšega. V hiši nasproti kapelice na obodu gotskih vrat je možno videti vklesan napis Hans Hos 1592. V tej hiši je živel Janž Kos, vodja loških luteranov. Freisinško-deželnoknežja komisija je Janža Kosa leta 1589 izgnala iz mesta, sama hiša pa je bila verjetno Raspov dvorec.

Blizu ceste za Kamnitnikom so Nemci 9.februarja 1944 ustrelili 50 talcev kot maščevanje za SS vojaka, ki so ga dva dni pred tem ustrelili v Stari Loki. Ubite talce so Nemci razstavili na cesti na kraju atentata, pozneje pa so jih pokopali v Begunjah. Na dogodek spominja postavljeni spomenik.

Znameniti Staroločani[uredi | uredi kodo]

Iz Stare Loke so doma med drugimi tudi

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 18165". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Orožen Adamič, Milan; Perko, Drago; Kladnik, Drago: Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana, 1995

Viri[uredi | uredi kodo]