S-300
| S-300 Favorit | |
|---|---|
.jpg) Sistem S-300 Favorit leta 2009 na Tverski ulici v Moskvi na pripravah na parado ob dnevu Zmage | |
| Vrsta | Sistem zračne obrambe dolgega dosega |
| Država izvora |  Sovjetska zveza
|
| Zgodovina uporabe | |
| V uporabi | 1978– |
| Uporabniki |  Rusija in še 17 držav, glej seznam
|
| Zgodovina izdelave | |
| Konstruktor | Almaz-Antej |
| Leto zasnove | 1967–2005 |
| Proizvajalec | MZiK |
| V proizvodnji | 1975– |
| Različice | S-300P, S-300V in S-300F |
| Značilnosti | |
S-300 Favorit (rusko С-300 Фаворит, Favorit – favorit) je sistem zračne obrambe dolgega dosega, razvit za Sovjetske oborožene sile. Je med najboljšimi sistemi zračne obrambe v zgodovini.[1]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Sistem S-300 je naslednik sistemov S-25, S-75, S-125 in S-200.
Oblikovalska dela za nov sistem so se začela leta 1969. Pri razvoju je sodelovalo več oblikovalskih birojev, ki so danes del koncerna Almaz-Antej. Vodilno je bilo Znanstveno-proizvodno združenje Almaz A. A. Raspletina, izstrelke je razvil Oblikovalski biro strojegradnji Fakel akademika P. D. Grušina, različico S-300F za vojno mornarico pa je razvil Morski znanstvenoraziskovalni institut elektrotehnike Altair (vsi iz Moskve). Proizvodnja je potekala v GOZ v Leningradu (različica S-300P) in ZiK v Sverdlovsku (danes Jekaterinburg) (različica S-300V). Serijska proizvodnja sistema se je začela leta 1975, leta 1978 so se končala preizkušanja in leta 1979 je bil prvi polk S-300 predan v uporabo.[2]
Razvite so bile tri različice: S-300P za vojno letalstvo (rusko ПВО, Protivozdušnaja oborona), S-300F za vojno mornarico (rusko Флот, Flot) in S-300V za kopenske sile (rusko Войска, Vojska). Slednja ima poleg možnosti za boj proti zrakoplovom in manevrirnim izstrelkom tudi sposobnost za boj proti balističnim raketam. Mornariški sistem S-300F je nameščen na raketnih križarkah razredov Atlant in Orlan.
Nasledil ga je sistem S-400 Triumf.
Sistem S-300 je doživel ognjeni krst v drugi karabaški vojni leta 2020. Azerbajdžan je trdil da je z njim sestrelil armenskega jurišnika Su-25,[3][4] Armenija pa sestrelitev več azerbajdžanskih brezpilotnih letal.[5] Azerbajdžan po drugi strani trdi, da je z brezpilotnimi letali delno uničil armenski sistem S-300.[6]
Uporabniki[uredi | uredi kodo]
Sistem S-300 je v uporabi v Rusiji, Alžiriji, Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Bolgariji, Kitajskem, Egiptu, Grčiji, Indiji, Iranu, Kazahstanu, Slovaškem, Siriji, Ukrajini, Venezueli in Vietnamu.
Sistem so kupile še ZDA (za analizo, nikoli v uporabi)[7] in Hrvaška (kupljen in prodan, nikoli v uporabi).[8]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »International Assessment and Strategy Center > Research > Almaz S-300 – China's "Offensive" Air Defense«. Strategycenter.net. 25. februar 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2011. Pridobljeno 14. novembra 2011.
- ↑ »Из истории создания С-300П«. Rusarms.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. aprila 2008. Pridobljeno 29. aprila 2009.
- ↑ https://www.trtworld.com/asia/azerbaijan-shoots-down-armenian-su-25-fighter-jet-40674
- ↑ https://www.aljazeera.com/news/2020/10/18/armenia-accuses-azerbaijan-of-violating-truce-in-nagorno-karabakh
- ↑ https://www.ctvnews.ca/world/armenia-says-it-shot-down-azerbaijani-drone-near-capital-1.5128978
- ↑ https://mod.gov.az/en/news/the-latest-situation-on-the-frontline-33060.html
- ↑ »Продажа комплекса С-300: расследование«. 9. marec 1995. Arhivirano iz spletišča dne 22. avgusta 2018. Pridobljeno 22. avgusta 2018.
- ↑ Military Balance 2013, str. 121
