Protipapež Novacijan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Novacijan mučenec
Pričetek papeževanja 251
Konec papeževanja 258
Predhodnik Hipolit
Naslednik Feliks II.
Nasprotnik Kornelij
Lucij I.
Štefan I.
Sikst II.
Redovi
Položaj 3. protipapež
Osebni podatki
Rojstno ime Novacijan (latinsko: Novatian, Novatianus
Rojen okrog 200
Frigija
(Mala Azija, Rimsko cesarstvo)
Umrl 258
Rim
(Rimsko cesarstvo)
Pokopan Katakombe svetega Lovrenca Rim
Narodnost Rimljan
Predhodni položaj duhovnik

Novacijan, rimski škof in protipapež) rimskokatoliške Cerkve, * okrog 200 Frigija (Mala Azija, Rimsko cesarstvo); † 258 Rim (Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Manjša skupina rimskih kristjanov, ki ni bila zadovoljna z izvolitvijo Kornelija za papeža, se je odločila za rimskega duhovnika Novacijana in ga postavila za protipapeža. Bil je nadarjen teološki pisatelj, predvsem znan po svojem spisu o Sveti Trojici, ki je prvi krščanski teološki spis v latinščini. Z njim so imeli težave še Kornelijevi nasledniki Lucij I., Štefan I. in Sikst II..

Nauk – velika strogost[uredi | uredi kodo]

S Kornelijem je posebej prišel navzkriž glede vprašanja padlih v Decijevem preganjanju. Šlo je za tri največje grehe: odpad od vere, umor in prešuštvo. Nasproti Korneliju je zagovarjal zelo strogo stališče, da ni le grešno in nedovoljeno padle sprejemati nazaj v Cerkev, ampak, da Cerkev sploh nima pravice nekomu za tako velik greh podeliti odpuščanja. Skupaj s svojimi pristaši je ustanovil Cerkev čistih; ti so vsakogar, ki se jim je pridružil, ponovno krstili. Sinoda v Rimu 251 je Novacijana in njegove pristaše izobčila iz Cerkve, obenem pa ponovno poudarila, tako kot desetletja pred tem proti montanizmu, ki ga je posebno zagovarjal pisatelj Tertulijan, da so vsi, tudi največji grehi, po primerni pokori in duhovniški odvezi, odpustljivi.[1]

Ciprijan in Kornelij sta se z združenimi močmi borila zoper novacijanstvo; kljub temu se je herezija širila po cesarstvu in obdržala skozi več stoletij. Novacijan je ustvaril lastno cerkveno organizacijo z lastnimi škofi. Podoben nauk kot montanisti so učili v poznejših stoletjih katari, albižani in bogomili.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Med preganjanjem kristjanov od 251 do 253 je Novacijan pobegnil iz Rima. Cerkveni zgodovinar Sokrat (okrog 445) poroča, da je Novacijan pretrpel mučeništvo 258 pod rimskim cesarjem Valerijanom. Zdi se, da to potrjuje najdba napisa na pokopališču blizu Svetega Lovrenca leta 1932, kjer piše: »Novatiano martyri« (Novacijanu mučencu).[2]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 27. 
  2. ^ "Novatian". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 2012-10-14. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Hipolit
Protipapež
251-258
Naslednik: 
Feliks II.