Protipapež Ursin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glej Ursin (razločitev).
 Ursin 
Začetek papeževanja366
Konec papeževanja384
PredhodnikFeliks II.
NaslednikEvlalij
NasprotnikLiberij
Redovi
Položaj5. protipapež
Osebni podatki
Rojstvo4. stoletje
Rimsko cesarstvo
Smrt384
Neapelj, Rimsko cesarstvo
NarodnostRimljan
Prejšnji položajdiakon

Ursin ali Ursicin (latinsko: Ursinus ali Ursicinus) je bil rimski škof in protipapež) rimskokatoliške Cerkve, * okrog 300 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo); † okrog 391 Neapelj (Italija, Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Bojeviti protipapež Ursin[uredi | uredi kodo]

Po Liberijevi smrti je manjša skupina, ki je nasprotovala spravljivemu Liberijevemu stališču do padlih [1], izvolila diakona Ursina za protipapeža.[2]. Za škofa ga je posvetil tiburski škof Pavel. Za svoj sedež si je izbral cerkev Santa Maria in Trastevere, večinski papež pa Lateransko baziliko. Damaza je posvetil v škofa ostijski škof v Lovrencovi baziliki. On je poskušal od večine izvoljenega Damaza z vsemi sredstvi spodriniti. To je povzročilo nevaren upor in pravo državljansko vojno. Prišlo je celo do medsebojnih spopadov, ki jih Damaz ni mogel preprečiti. Nasprotniki so se spopadali po ulicah in celo po cerkvah je tekla kri. V Licinijevi baziliki je bilo tako ubitih 137, večinoma Ursinovih ljudi. Damaz se je zaradi preteče smrtne nevarnosti skrival po katakombah. Zapovedal je javne molitve v čast mučencem in zlasti Lovrencovi ter Feliksovi priprošnji je pripisoval svojo končno rešitev in zmago ter tudi umiritev razmer. [3][4]

Spravljivi papež Damaz[uredi | uredi kodo]

Damaza je vse to dogajanje okoli novega papeža hudo prizadelo; ne toliko, da bi s tem lahko izgubil papeški položaj, čeprav je bil zakonito izvoljen, ampak ga je mučila skrb, da lahko iz tega nastane splošen razkol. On je hotel celo prostovoljno odstopiti tekmecu papeški sedež in živeti nekje v samoti. Dobronamerni prijatelji pa tega niso sprejeli in so se obrnili na cesarja Valentinijana I.; rimski župan Juvencij je Ursina in njegove najbolj vnete privržence izgnal iz mesta; medtem so se drugi skrivali iz strahu pred ljudstvom po pokopališčih. Preostalim v Rimu je papež iz srca odpustil brez trohice maščevalnosti. Kljub temu so nekateri pod vplivom Ursinovih spletk hoteli še naprej škodovati Damazovemu ugledu. [5] Damaz je dovolil, da se je Ursin vrnil v mesto Rim, kjer pa je nadaljeval hujskanje. Zato ga je prefekt Pretekstat[6] dokončno izgnal v Galijo, od koder je pozneje prišel v Milano; tam se je pridružil arijancem. [4]

Neapeljski škof[uredi | uredi kodo]

Že enajst dni po Damazovi smrti je bil izvoljen za papeža voditelj župnije Svete Pudentijane [7], ugledni duhovnik (prezbiter) Siricij. Protipapež Ursin je zopet poizkusil srećo; vendar Rimljani niso dovolili, da bi se stvari zapletle tako, kot ob izvolitvi njegovega predhodnika Damaza. Tokrat se je postavil na njegovo stran tudi cesar Valentinijan; v svojem pismu izraža veselje nad njegovo izvolitvijo in poveličuje njegovo pobožnost. Ursinija so zopet izgnali iz Rima; tokrat je postal Neapeljski škof, kjer je umrl okrog 391. [8]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ tistih, ki so padli v velike grehe, kot so: prešuštvo, umor in odpad od vere, to rigoristično gibanje niti po opravljeni hudi pokori ni hotela sprejeti nazaj v cerkveno občestvo
  2. ↑ Ursin (ali Ursicin; latinsko : Ursinus, Ursicinus
  3. ↑ A. Schütz. Szentek élete az év minden napjára IV. str. 326.
  4. ↑ 4,0 4,1 F. Chobot. A pápák története . str. 62.
  5. ↑ Máté Vogel. Szentek élete II. str. 348.
  6. ↑ Vettius Agorius Praetextatus
  7. ↑ titulus S. Pudentiana
  8. ↑ F. Chobot. A pápák története . str. 64.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Protipapež Ursin.
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Feliks II. 		Protipapež
366-384 		Naslednik: 
Evlalij
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Protipapež_Ursin&oldid=5687343«