Hipolit Rimski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Hipolit mučenec

Prudencijeva legenda:
Mučeništvo svetega Hipolita
Pariz, 14. stoletje
Pričetek papeževanja 217
Konec papeževanja 235
Predhodnik Natalis
Naslednik Novacijan
Nasprotnik Kalist
Urban
Poncijan.
Redovi
Položaj 2. protipapež
Osebni podatki
Rojstno ime Hipolit
Rojen 170 n. št.
Rim Italija
Rimsko cesarstvo
Umrl 14. oktober 235(235-10-14)
Sardinija, Rimsko cesarstvo
Pokopan Bazilika svetega Pavla zunaj obzidja Rim
Narodnost Grk
Svetništvo
God rimskokatoliška Cerkev: 13. avgust
pravoslavne Cerkve: 30. januar
Svetnik v rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacija razglašalec predtridentinsko obdobje
Zavetnik Bibbiena, Italija; zdravje konjev; ječarji; jetniški nadzorniki; zaporniki

Sveti Hipolit, protipapež, filozof in cerkveni oče, mučenec in svetnik Rimskokatoliške cerkve, * 170 n. št., Rim, (Italija, Rimsko cesarstvo); † 14. oktober 235, Sardinija.

Nauk in učenje[uredi | uredi kodo]

Hipolit se ni strinjal z odločbo papeža Zefirina, ki pravi: »Odpadli kristjani in drugi veliki grešniki so lahko sprejeti nazaj v Cerkev po opravljeni določeni pokori« in je učil, da trije veliki grehi niso odpustljivi in sicer: prešuštvo, umor in odpad od vere.[1]

Hipolit kot protipapež (217-235)[uredi | uredi kodo]

Kalist se je moral boriti proti nekaterim zmotam in krivim naukom ter prenašati tudi Hipolita, ki se je v mladosti sicer zagnano boril zoper eno herezijo, je zaradi svojega rigorizma zapadel v drugo; na koncu življenja pa se je spreobrnil in umrl kot mučenec skupaj s papežem Poncijanom, ki ga je sprejel nazaj v cerkveno občestvo. Hipolit je bil sicer učen teolog, vendar mu je manjkalo ponižnosti. Zato se je dal najprej posvetiti za rimskega škofa in kot takega torej za papeža. Na tem položaju je ostal skoraj vse do svoje smrti za časa treh pravih papežev: Kalista, Urbana in Poncijana.

Cerkveni pisatelj[uredi | uredi kodo]

Hipolit je bil plodovit pisatelj. Njegova najbolj znana stvaritev je Druga evharistična molitev. Po Tridentinskem vesoljnem cerkvenem zboru je bila v rimskem obredu v veljavi samo ena evharistična molitev vse do Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora in sicer sedanja Prva evharistična molitev. Po bogoslužni obnovi Pavla VI. so bile dodane v sveto mašo še tri osrednje evharistične molitve in še nekaj drugih. Avtor druge in tudi najkrajše evharistične molitve ali mašnega kánona je prav Hipolit Rimski. [2]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Rimski kip, ki predstavlja Hipolita (najden 1551)

Na Sardiniji se je Poncijan v izgnanstvu na otoku Tavolara 28. septembra 235 odpovedal službi rimskega škofa. Takrat se je odpovedal protipapeštvu tudi Hipolit in se v skupnem hudem trpljenju spravil s Cerkvijo. Oba sta kmalu nato umrla zaradi nečloveških razmer v svinčenih rudnikih in izgnanstvu. Hipolitovo in Poncijanovo truplo so prenesli v Rim in ju v času Fabijana (236-250) pokopali v Kalistovih katakombah.

V Rimskokatoliški cerkvi god 14. oktobra; pravoslavne Cerkve pa slavijo njegov god 30. januarja.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Čeprav je Hipolit imel papeža Zefirina za neizobraženega in neveščega v cerkvenih zadevah, je večina rimskih duhovnikov bila na njegovi strani. Med nastalim preganjanjem je bil vernikom in duhovnikom tolažnik in varuh. V spisu „Octavius” ga njegov sodobnik Minucius Felix poveličuje kot dobrega in sposobnega papeža.[3]

Večkrat so Hipolita Rimskega zamenjali z istoimenim svetnikom Hipolitom Portovskim iz Porta v Italiji, ki pa goduje 22. avgusta in je zato koledarska reforma 1969. leta postavila stvari na pravo mesto.[4]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.archelaos.com/popes/details.aspx?id=15
  2. ^ Papež Pavel VI. Rimski misal. str. 529. 
  3. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 40. 
  4. ^ Patron Saints Index: Saint Hippolytus of Rome

Viri[uredi | uredi kodo]

  • S. Čuk, Svetnik za vsak dan I-II Ognjišče Koper 1999.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992; (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • Rimski misal, kakor ga je naročil prenoviti Drugi vatikanski cerkveni zbor in ga je razglasil papež Pavel VI. Slovenska škofovska liturgična komisija, Ljubljana 1975.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Natalis
Rimski škof
Papež

217–222
Naslednik: 
Novacijan