Predor pod Mont Blancom

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vhod v predor iz italijanske strani.
Vhod v predor iz francoske strani.

Predor pod Mont Blancom je cestni predor, ki se nahaja v Alpah, natančnejše pod goro Mont Blanc. Ena stran predora se nahaja v Franciji (45°54′05″N 006°51′39″E / 45.90139°N 6.86083°E / 45.90139; 6.86083), druga stran pa v Italiji (45°49′04″N 006°57′07″E / 45.81778°N 6.95194°E / 45.81778; 6.95194). Gradnja se je začela leta 1957 in je bila končana 1965. Predor je dolg 11.611 metrov, 8,6 metra širok in 4,35 metra visok. Višina nadkritja na francoski strani je 1.274 metra, na italjanski strani pa 1.381 metra.

Predor sta sprva upravljala dve podjetji, ki sta imela pod kontrolo vsak 50 % predora.

  • Francoska stran: ATMB (Autoroutes et tunnels du Mont-Blanc), ustanovljen 30. aprila 1958,[1]
  • Italianska stran: SITMB (Società italiana per azioni per il Traforo del Monte Bianco), ustanovljen 1. septembra 1957,[1]

Po požaru leta 1999, so okoliščine pokazale, da je boljše zaradi varnosti, če bo predor upravlja eno, novo podetje, z imenom MBT-EEIG. [2]

Gradbena statistika[uredi | uredi kodo]

  • Delovna sila: 5 inženirjev in 350 delavcev je po ocenah delalo 4.600.000 delovnih ur, da je končalo projekt.
  • Eksploziv: 711 ton eksploziva je bilo uporabljeno za uničenje 555.000 kubičnih metrov skal.
  • Energija: 37 milijonov kilovatnih ur in 2,7 milijonov litrov goriva za stroje in tovornjake.
  • Ostale značilnosti: 771.240 vijakov, 6.900 vrtalnih palic, 300 ton železa je bilo uporabljenih za podporo obokov ter 5.000 kubičnih metrov opaža in 60.000 ton cementa.

Zgodovina del do leta 1999[3][uredi | uredi kodo]

  • 1946 : Prvih 100 metrov so zvrtali na italijanski strani in s tem označili, da so projekt začeli izvajati.
  • 1947 : Podpisan je bil francosko - italijanski sporazum za načrtovanje predora pod Mont Blancom.
  • 1953 : Vladi sta podpisali listnino za gradnjo predora: v francoski leta 1954 in v italijanski leta 1957.
  • 1957 : Ustanovljeno je bilo podetja STMB (Société du tunnel du Mont Blanc), ki je kasneje leta 1996 postalo ATMB (Autoroutes et Tunnel du Mont Blanc).
  • 1959 : Maja je francosko in italijansko ministrstvo za javna dela uradno pričelo z vrtanjem. 30. maja je v francoskem mestu Chamonix potekala slovesnost ob začetku vrtanja. Objavljeno je bilo, da lahko ogromni, 75 tonski vrtalni stroj TBM - Tunnel boring machine izvrtal predor v 30 mesecih.
  • 4. avgust 1962 : Italijanski in francoski delavci so se srečali - predor je bil uspešno prevrtan z zamikom med ekipami za samo 13 centimetrov.
  • 16. julij 1965 : Slovesna otvoritev predora v prisotnosti francoskega predsednika Charlesa de Gaulla in italijanskega predsednika Giuseppeja Saragata.
  • 19. julij 1965 : Predor so odprli za promet.
  • 1973 : Odprli so prvi odsek avtoceste Blanche
  • 1978 : Varovanje z video sistemom je bilo inštalirano vsakih 300 metrov, kapaciteta dovoda svežega zraka je bila povišana na 900 kubičnih metrov na sekundo
  • 1980 : Zgrajen je bil dodatni zračni jašek premera 7 metrov za odvajanje slabega zraka na francoskem delu predora.
  • 1990 : V načrtu večletne modernizacije je bilo narejeno:
    • Inštalacija tretje generacije video sistema z optičnimi vlakni za prenos slike
    • Gradnja 18 zasilnih zatočišč v primeru nezgod, ki so pod zračnim tlakom.
    • Gradnja varnostnih odstavnih niš vsakih 100 metrov.
    • Gradnja požarnih pršilnikov, ki so pod pritiskom.
    • Zamenjava telefonskih terminalov, požarnih aparatov in električnih generatorjev
  • 1997 : Začetek delovanja sistema za odkrivanje požara in študija za avtomatsko odkrivanje tega in namestitev spreminjajoče pšrometne signalizacije za opozarjanje in hitrost.

Požar leta 1999 [4] [5][uredi | uredi kodo]

Spomenik postavljen v spomin žrtvam v požaru

24. marca leta 1999 je 41 oseb umrlo, ko je belgijski tovornjak, ki je prevažal moko in margarino zajel požar.

Po nekaj kilometrih vožnje v tunelu v smeri iz Francije proti Italiji je voznik tovornjaka znamke Volvo - 57 letni Gilbert Degraves opazil, da je nekaj narobe, kar so mu nasproti vozeča vozila signalizirala z prižiganjem dolgih luči. Pogledal je v vzvratno ogledalo, kjer je opazil bel dim, ki se je valil iz njegove kabine.

Ob 10.53 uri je ustavil tovornjak sredi tunela in z gasilnim aparatom poskušal pogasiti nastali požar, a je bil prisiljen umakniti se zaradi obsega požara.

Ob 10.55 uri so zaposleni prižgali alarm za požar in s tem ustavili nadaljni promet v tunel.

Od trenutka, ko je voznik zapeljal v tunel in 9 minut kasneje, ko so tunel zaprli je bilo znotraj 10 osebnih vozil, 18 tovornjakov in en motorist, ki so vstopili iz Francoske strani. Štirim tovornjakom je uspelo prevoziti ustavljen goreči tovornjak, nekaterim je avtom se je uspelo obrniti in odpeljati nazaj v Francijo, ostali so bili ujeti. Tunel je bil zelo hitro poln gostega in strupenega dima in vidljivost je bila zmanjšana na manj kot 1 meter. Večina voznikov se je zaprla v vozila in zaprla okna. Ventilacija je prenesla dim po tunelu hitreje kot bi lahko kdo sploh tekel proti izhodu. Motorji od vozil so nehali delovati, ker niso imeli kisika, ki je potreben za delovanje agregatov. Ko so vozniki odprli vozila, da bi stekli proti izhodu, so hitro omagali zaradi strupenega dima. Izvor strupenega dima je bil tovor iz gornjive prikolice tovornjaka. Dovolj je bilo 2 vdiha, da je človek omagal. Temperatura v bližini gorečega tovornjaka je dosegla 1800 stopinj celzija in je trajala 52 ur dokler niso pogasili požara. V tunelu je nastala tudi tema, ker so zgoreli vodniki za razvetjavo.

Pierlucio Tinazzi[uredi | uredi kodo]

Pierlucio Tinazzi je bil Italijanski varnostnik, ki je bil zaposlen pri SITMB. Rešil je vsaj 10 do 12 ljudi. Umrl je, ko je reševal ljudi iz predora. Njegovo vsakdanje delo je bilo vožnja po predoru v eno in drugo stran in ga pregledovati, če vse poteka v redu. Na dan nesreče je bil na francoski strani. Nadel si je masko za dihanje in oddrvel v predor na svojem BMW K57 motorju. Bil je na radijski vezi z italjansko stranjo vsaj eno uro preden je podlegel neznosni vročini. Njegov motor se je stopil na asfaltu medtem, ko je nezavestnega voznika odvlekel za požarna vrata in nato umrl tam skupaj z njim. V njegov spomin je postavljen spomenik pred predorom.

Aktivnosti po dogodku[uredi | uredi kodo]

Predor je v treh letih kolikor je bil zaprt zaradi požara, doživel velike spremembe. Porabili so 481 milijonov dolarjev. Inovacije so vključevale računalniško detekcijo dogajanja, dodatne varnostne sobe, vzporedni evakuacijski jašek in gasilno postajo na sredini predora. Varnostne sobe imajo tudi svoje dovode svežega kisika. Vsak jašek ima sedaj video povezavo z kontrolnim centrom tako, da lahko komunicirajo z njimi, če so ujeti v njih in jim sporočajo kaj natančno se dogaja v tunelu. Na vsaki strani predora imajo tudi daljinsko kontrolo vozil oziroma tovora.

Z izkušnjami pridobljenimi od preiskave požara, so ustanovili urad za Francoski kopenski promet za preiskovanje nesreč (Bureau d'Enquêtes sur les Accidents de Transport Terrestre).

Sojenje za uboj[uredi | uredi kodo]

V Grenoblu v Franciji so 31. januarja leta 2005 sodili 16 ljudem zaradi uboja. Obtoženci, ki so bili vključeni v sojenju so bili:

  • Gilbert Degrave, belgijski voznik tovornjaka, ki je povzročil požar;
  • Volvo, proizvajalec tovornjakov;
  • Francoski in italijanski vodje predora;
  • Upravljavca ATMB in SITMB;
  • Osebje za varnostno zakonodajo;
  • Župan mesta Chamonix v Franciji;
  • Višji uradnik francoskega ministrstva za javna dela.

Razlogi za nesrečo so bili različni. Prvo mnenje je bilo, da je odvržen cigaretni ogorek padel v cev za dovod zraka v motor, kjer je zagorel zračni filter in se nato razširil na ostali del tovornjaka. Drugo mnenje naj bi bila napaka na elektroinštalaciji tovornjaka ali mehanična napaka. Tretje mnenje naj bi bilo slabo vzdrževanje tovornjaka. Najbljižji detektorji za požar oziroma dim so bili prav tako pokvarjeni. Italijansko podetje, ki je bilo odgovorno za upravljanje predora SITMB je moralo plačati 13,5 milijona evrov kazni oziroma odškodnine svojcem nesreče. Na zaslišanje so poklicali tudi bivšega direktorja francoskega podetja, ki je upravljalo predor Édouarda Balladurja (direktor je bil od leta 1968 do 1980) in predsednika francoske Vlade. Spraševali so ju o varnostnih ukrepih, ki so jih sprejeli v svojem mandatu in tudi o ukrepih, ki jih niso sprejeli.

27. julija 2005 je bilo 13 oseb spoznanih za krive za nesrečo. Prejeli so denarne kazni ali pa 6 mesec prestajanja kazni v zaporu. Proizvajalec tovornjakov Volvo je bil oproščen:

  • Gerard Roncoli, glavni vodja varnosti v predoru je bil obtožen na 6 mesecev zapora in dodatno na 24 mesecev pogojnega zapora - to je bila tudi najvišja izrečena kazen;
  • Remy Chardon, bivši predsednik francoskega podetja za upravljanje predora je bil obtožen na 2 leti pogojnega zapora in 18.000 dolarjev kazni;
  • Gilbert Degrave, voznik tovornjaka, ki je zagorel, je dobil 4 mesece pogojnega zapora;
  • Sedem drugih ljudi, vklučno z italijanskim vodjem varnosti v predoru, je dobilo odpoved delovnega razmerja in denarne kazni. Tri podetja so bila obtožena in so morala plačati po 180.000 dolarjev kazni.

Cene za vožnjo čez predor [6][uredi | uredi kodo]

Današnje cene (jesen 2013) za vožnjo skozi predor so:

  • Osebni avtomobili v eno smer 40,90 evrov in povratna je 51,00 evrov.
  • Motorji v eno smer 27,00 evrov in povratna je 34,00 evrov.
  • Avtodomi v eno smer 54,10 evrov in povratna je 68,00 evrov.

Varnost v predoru[uredi | uredi kodo]

Predor je močno varovan z kamerami, ki jih nadzorujejo v kontrolni sobi. Včasih, dokler državi še nista bile v evropski uniji, so bile na obeh straneh še carinske hiške. Minimalna hitrost v predoru je 50 km/h, maksimalna hitrost je 70 km/h. Za dodatno varnost je zahtevana minimalna razdalja med avtomobili 150 metrov.

Avti z zamudo vstopajo v tunel zaradi plačila cestnine na obeh straneh. V predoru so tudi osvetljene opozorilne table za omejitev hitrosti in za minimalno varnostno razdaljo. V predoru je tudi 18 zasilnih zatočišč, ki so pod zračnim tlakom. Na vsakih 100 metrov pa so varnostne niše. Imajo požarne pršilnike. Imajo tudi rezervni tunel za evakuacijo.

Kazni za neupoštevanje pravil so lahko zelo visoke in se plačajo na izhodu iz predora:

  • vožnja za prekratko varnostno razdaljo stane 135 evrov in možnost odvzema vozniškega dovoljenja;
  • neupoštevanje hitrosti stane od 90 do 750 evrov in lahko tudi odvzem vozniškega dovoljenja.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]