Predor pod Mont Blancom

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vhod v predor iz italijanske strani.
Vhod v predor iz francoske strani.

Predor pod Mont Blancom je cestni predor, ki se nahaja v Alpah, natančnejše pod goro Mont Blanc. Ena stran predora se nahaja v Franciji s koordinati (45°54′05″N 006°51′39″E / 45.90139°N 6.86083°E / 45.90139; 6.86083), druga stran pa se nahaja v Italiji s koordinati (45°49′04″N 006°57′07″E / 45.81778°N 6.95194°E / 45.81778; 6.95194). Gradnja se je začela leta 1957 in je bila končana 1965. Predor ima 11,611 metrov, 8,6 metra širok in 4.35 metra visok. Višina na Francoski strani je 1,274 metra, na Italjanski strani pa 1,381 metra.

Predor sta sprva upravljala dva podjetja, ki sta imela pod kontrolo vsak 50 % predora.

  • Francoska stran: ATMB (Autoroutes et tunnels du Mont-Blanc), ustanovljena 30 Aprila 1958 ,[1]
  • Italianska stran: SITMB (Società italiana per azioni per il Traforo del Monte Bianco), ustanovljena 1 Septembera 1957 ) [1]

Po požaru leta 1999, so okoliščine pokazale, da je boljše zaradi varnosti, če bo predor upravljalo eno podetje z imenom MBT-EEIG [2]

Vsebina

Gradbena statistika [uredi]

  • Delovna sila: 5 inženirjev in 350 delavcev je po ocenah delalo 4,600,000 delovnih ur, da je končalo projekt.
  • Eksploziv: 711 ton eksploziva je bilo uporabljeno za uničenje 555,000 kubičnih metrov skal.
  • Energija: 37 milijona kilovatnih ur in 2.7 milijona litrov goriva za stroje in tovornjake.
  • Ostala značilnosti: 771,240 vijakov, 6,900 vrtalnih palic, 300 ton železa je bilo uporabljenih za podporo za oboke, 5,000 kubičnih metrov opaža in 60,000 ton cementa.

Zgodovina do leta 1999[3] [uredi]

  • 1946 : Prvih 100 metrov so zvrtali na Italijanski strani in s tem označili, da so projekt začeli izvajati.
  • 1947 : Francosko - Italijanski sporaum je podpisan za načrtovanje predora pod Mont Blancom.
  • 1953 : podpisana je bila listnina za gradnjo predora v vladi. V francoski leta 1954 in v Italijanski 1957
  • 1957 : Ustanovitev podetja STMB (Société du tunnel du Mont Blanc), ,ki je postala ATMB (Autoroutes et Tunnel du Mont Blanc) leta 1996.
  • 1959 : Maja je francosko in italijansko ministrstvo za javna dela uradno zagnala vrtanje. 30 maja je v francoskem mestu Chamonix potekala slovesnost ob začetku vrtanja za predor pod Mont Blancom. Objavljeno je bilo, da lahko ogromni in 75 tonski vrtalni stroj TBM izvrta predor v 30 mesecih.
  • 4 avgust 1962 : Italijanski in francoski delavci so se srečali - predor je bil uspešno prevrtan in z zamikom med ekipami za samo 13 centimetrov.
  • 16 julij 1965 : Slovesna otvoritev predora francoskega predsednika Charles de Gaulle in italijanskega predsednika Giuseppe Saragat.
  • 19 julij 1965 : Predor so odprli za promet.
  • 1973 : Odprli so prvi odsek avtoceste Blanche
  • 1978 : Varovanje z video sistemom je bilo inštalirano vsakih 300 metrov in kapaciteta dovoda svežega zraka je bila povišana na 900 kubičnih metrov na sekundo
  • 1980 : Zgrajen je bil dodatni zračni jašek v premeru 7 metrov za izognitev kopičenja slabega zraka na francoskem koncu predora.
  • 1990 : V planu večletne modernizacije je narejeno :
    • Inštalacija tretje generacije video sistema z optičnimi vlakni za prenos slike
    • Gradnja 18 zasilnih zatočišč, ki so pod pritiskom.
    • Gradnja varnostnih vdolbin vsakih 100 metrov.
    • Gradnja požarnih pršilnikov, ki so pod pritiskom.
    • Zamenjava telefonskih terminalov, požarnih aparatov in električnih generatorjev
  • 1997 : Začetek sistema za odkrivanje požara in študija za avtomatsko odkrivanje le njega in namestitev spreminjajočih se tabel za opozarjanje in hitrost.

Požar leta 1999 [4] [5] [uredi]

Spomenik postavljen v spomin žrtvam v požaru

24 Marca leta 1999 je 41 oseb umrlo, ko je Belgijski transportni tovornjak, ki je prevažal moko in margarino zajel požar.

Po nekaj kilometrih vožnje v tunelu v smeri iz Francije proti Italiji je voznik tovornjaka znamke Volvo - 57 letni Gilbert Degraves opazil, da je nekaj narobe, ker so mu nasproti vozeča vozila signalizirala z prižiganjem dolgih luči. Pogledal je v vzvratno ogledalo, kjer je opazil bel dim iz njegove kabine. Ob 10.53 uri je ustavil tovornjak sredi tunela in z gasilnim aparatom probal pogasiti nastali požar ampak je bil prisiljen se umakniti zaradi velikosti požara. Ob 10.55 uri so zaposleni prižgali alarm za požar in s tem ustavili nadaljni promet v tunel. Od trenutka, ko je voznik zapeljal v tunel in 9 minut kasneje, ko so tunel zaprli je bilo notri 10 potniških vozil, 18 tovornjakov in en motorist, ki so vstopili iz Francoske strani. Štirim tovornjakom je uspelo prevoziti ustavljen goreči tovornjak, nekaterim je avtom se je uspelo obrniti in odpeljati nazaj v Francijo ostali so bili ujeti. Tunel je bil zelo hitro poln gostega in strupenega dima in vidnjivost je bila zmanjšana na manj kot 1 meter. Večina voznikov se je zaprla v vozila in zaprla okna. Ventilacija je prenesla dim po tunelu hitreje kot pa bi lahko kdo sploh lahko tekel proti izhodu. Motorji od vozil so nehali delati, ker niso imeli kisika, ki je potreben za delovanje agregatov. Ko so vozniki odprli vozila, da bi stekli proti izhodu so hitro omagali zaradi strupenega dima. Strupen dim je izvor iz gornjive prikolice tovornjaka in margarine. Dovolj je bilo 2 vdiha, da si omagal. Temperatura v bližini gorečega tovornjaka je dosegla 1800 stopinj celzija in je trajala 52 ur dokler niso pogasili požara. V tunelu je nastala tudi tema, ker so zgoreli vodniki za razvetjalo.

Pierlucio Tinazzi [uredi]

Pierlucio Tinazzi je bil Italijanski varnostnik, ki je bil zaposlen pri SITMB. Rešil je vsaj 10 do 12 ljudi. Umrl je, ko je reševal ljudi iz predora. Njegovo vsakdanje delo je bilo vožnja po predoru v eno in drugo stran in ga pregledovati, če vse poteka v redu. Na dan nesreče je bil na Francoski strani. Nadel si je masko za dihanje in oddrvel v predor na njegovem BMW K57 motorju. Bil je na radijski vezi z Italjansko stranjo vsaj eno uro preden je podlegel neznosni vročini. Njegov motor se je stopil na asfaltu medtem, ko nezavestnega voznika odvlekel za požarna vrata in nato umrl tam skupaj z njim. V njegov spomin je postavljen spomenik pred predorom.

Aktivnosti po dogodku [uredi]

Predor je doživel velike spremembe v treh letih kolikor je bil zaprt od požara. Porabili so 481 milijonov dolarjev. Inovacije so vključevale računalniško detekcijo dogajanja , dodatne varnostne sobe, vzporedni evakuacijski jašek in gasilno postajo na sredini predora. Varnostne sobe imajo tudi svoje dovode svežega kisika. Vsak jašek ima sedaj video povezavo z kontrolnim centrom tako , da lahko komunicirajo z njimi, če so ujeti v njih in jim sporočajo kaj natančno se dogaja v tunelu. Na vsaki strani predora imajo tudi daljinski kontrolo vozil oziroma tovora. S izkušnjami pridobljenimi od preiskave v požaru so ustanovili urad za Francoski kopenski promet za preiskovanje nesreč (Bureau d'Enquêtes sur les Accidents de Transport Terrestre).

Sojenje za uboj [uredi]

v Grenoble v Franciji so 31 januarja leta 2005 sodili 16 ljudem zaradi uboja. Obtoženci, ki so bili vključeni v sojenju so :

Razlogi za nesrečo so različni. Prvo mnenje je da je odvržen cigaretni ogorek padel z cev za dovod zraka za motor, kjer pa je zagorel zračni filter in nato se razširil na ostali del tovornjaka. Drugo mnenje je bila napaka na elektroinštalaciji tovornjaka ali mehanična napaka. Tretje mnenje pa je slabo vzdrževanje tovornjaka. Najbljižji detektorji za požar oziroma dim so bili prav tako pokvarjeni. Italijansko podetje, ki je odgovorna za vpravljanje predora SITMB je moralo plačati 13.5 milijona evrov kazni oziroma odškodnine svojcem nesreče.Na zaslišanje so poklicali tudi bivšega direktorja Francoskega podetja, ki upravlja predor Édouard Balladur (direktor od 1968 do 1980) , nato tudi predsednika Francoske vlade. Spraševali so jih o varnostnih ukrepih, ki so jih sprejeli v svojem mandatu in tudi o ukrepih, ki jih niso sprejeli.

27 julija 2005 je bilo 13 oseb spoznanih za krivega za nesrečo. Prejeli so denarne kazni ali pa 6 mesec prestajanja kazni v zaporu.Proizvajalec tovornjakov Volvo je bil oproščen :

  • Gerard Roncoli glavni vodja varnosti v predoru je bil obtožen na 6 mesecev zapora in dodatno na 24 mesecev pogojnega zapora - to je bila tudi najvišja izrečena kazen
  • Remy Chardon bivši predsednik Francoskega podetja za upravljanje predora je bil obtožen na 2 leti pogojnega zapora in 18.000 dolarjev kazni
  • Gilbert Degrave voznik tovornjaka, ki je zagorel je dobil 4 mesece pogojnega zapora.
  • Sedem drugih ljudi vklučno z Italijanskim vodjem varnosti v predoru so dobili odpoved in denarne kazni. Tri podetja so bila obtožena in so morala plačati po 180.000 dolarjev kazni.

Cene za vožnjo čez predor [6] [uredi]

Današnje cene za vožnjo čez predor so :

  • Osebni avtomobili v eno stran 35,10 eurov in povratna je 43.70 evrov.
  • Motorji v eno stran 23.20 evrov in povratna je 29.10 evrov.
  • Camp avtomobili v eno stran 46.40 evrov in povratna je 58.30 evrov.

Varnost v predoru [uredi]

Predor je močno varovan z kamerami, ki jih pregledujejo v kontrolni sobi. Včasih, dokler državi še nista bile v evropski uniji so bile na obeh straneh še carinske hiške. Minimalna hitrost v predoru je 50 km/h, maksimalna hitrost pa je 70 km/h. Za dodatno varnost pa je minimalna razdalja med avti 150 metrov. Avti z zamudo vstopajo v tunel zaradi plačila cestnine na obeh straneh. V predoru pa so tudi osvetljene opozorilne table za omejitev hitrosti in za minimalno varnostno razdaljo. V predoru je tudi 18 zasilnih zatočišč, ki so pod pritiskom. Na vsake 100 metrov pa so varnostne vdolbine. Imajo požarne pršilnike. Imajo tudi rezervni tunel za evakuacijo.

Kazni za neupoštevanje pravil so lahko zelo visoke in jih plačuješ na izhodu iz predora :

  • vožnja preblizu nasljednjega avta te stane 135 evrov in možnost odvzema vozniškega izpita.
  • neupoštevanje hitrosti te stane od 90 pa do 750 evrov in lahko pričakuješ da boš izgubil tudi vozniško dovoljenje ob kazni 750 evrov.

Viri in opombe [uredi]

Zunanje povezave [uredi]