Peter Iljič Čajkovski
| Peter Iljič Čajkovski | |
|---|---|
 |
|
| Osnovni podatki | |
| Rojstvo | 7. maj 1840 (25. april, ruski koledar) |
| Izvor | Votkinsk, okraj Vjatke, (danes Udmurtija), Rusija |
| Smrt | 6. november 1893 (53 let) (25. oktober), Sankt Peterburg |
| Poklic | skladatelj pianist |
| Glasbilo | klavir |
Peter Iljič Čajkovski [péter íljič čajkóvski] (rusko Пётр Ильи́ч Чайко́вский), ruski skladatelj, * 7. maj (25. april, ruski koledar) 1840, Votkinsk, okraj Vjatke, (danes Udmurtija), Rusija, † 6. november (25. oktober) 1893, Sankt Peterburg.
Vsebina |
Življenje[uredi]
Oče Čajkovskega je bil rudarski inženir ukrajinskega rodu, mati pa njegova druga žena francoskega rodu. Čajkovski je bil drugi od šestih preživelih otrok. S petimi leti se je začel učiti klavir. Leta 1848 se je družina preselila v Sankt Peterburg. Od leta 1859 je živel v internatu, do leta 1863 pa je opravljal uradniško službo na pravosodnem ministrstvu. Od leta 1861 do 1865 je študiral glasbo na Konservatoriju v Sankt Peterburgu, ki ga je ustanovil Anton Rubinstein leta 1862 pri profesorju Nikolaju Zarembi, kasneje pa tudi pri Rubinsteinu.
Do leta 1877 je živel in ustvarjal v Moskvi. Tu je učil na konservatoriju in nekaj časa pisal glasbene kritike za Moskovske novice.
Živčnost in čustvena razrvanost, združeni s homoseksualnostjo sta ga pognali v osamljenost in vplivali na njegovo ustvarjanje. Poročil se je z Anatonino Miljukovo. Poroka je bila prenagljena in Čajkovski je kmalu ugotovil, da žene ne prenese. Po poskusu samomora je že po šestih tednih začel živeti ločeno od nje.
Veliko vplivnejša ženska v njegovem življenju je bila bogata vdova Nadežda Filaretovna von Meck (1831-1894) s katero si je dopisoval v letih od 1877 do 1890, čeprav se nista nikoli srečala. Navdušena nad njegovo glasbo mu je denarno pomagala s 6.000 rublji na leto. Ravno zaradi njene podpore se je lahko umiril in ustvarjal v urejenih razmerah.
Opustil je poučevanje v Moskvi in v Rusiji živel le še prehodno, saj je mnogo potoval. Leta 1892 se je naselil v Klinu blizu Moskve. Svetovna slava mu je prinesla tudi veliko nemira v zasebno življenje.
Le devet dni po prvi predstavi njegove Šeste simfonije leta 1893 je Čajkovski umrl. Splošno verjamejo, da je storil samomor z namernim pitjem okužene vode s kolero, vendar je zastrupitev z arzenom verjetnejša. Nekateri namigujejo, da je skupina nekdanjih sošolcev zahtevala, naj naredi samomor, da bi se izognil pohujšanju zaradi domnevnega razmerja z nečakom, članom ruskega plemstva. Pokopali so ga na Tihvinskem pokopališču pri samostanu Aleksandra Nevskega v Sankt Peterburgu.
Baleti[uredi]
Čajkovski je pri večini najbolj znan po svojih baletih
Prvega, Labodje jezero (op. 20) je ustvaril med letoma 1871 in 1876. Prvič so ga v okleščeni različici predvajali v, leta 1876 ustanovljenem, Bolšoj teatru v Moskvi 4. marca 1877.
Čajkovski je za enega svojih najboljših del imel balet Trnuljčica (op. 66). Napisal ga je približno 13 let kasneje med letoma 1888 in 1889. Prvič so ga predvajali leta 1890 v Teatru Marinski v Sankt-Peterburgu.
Manj je bil zadovoljen s svojim zadnjim baletom Hrestač (op. 71), ki ga je ustvaril med letoma 1891 in 1892.
Opere[uredi]
Napisal je deset oper. Med njimi sta najbolj znani Jevgenij Onjegin (1877 - 1888) in Pikova dama (op. 68, 1890). Obe sta nastali po književni predlogi Aleksandra Sergejeviča Puškina.
Simfonije[uredi]
Zgodnje simfonije Čajkovskega so vesele s pridihom narodnega značaja, kasnejše pa so polne zloveščih občutkov, nemira, in, še posebej šesta, obupa.
- št. 1 v g-molu, op. 13, Zimske sanje (1866)
- št. 2 v c-molu, op. 17, Maloruska (1872)
- št. 3 v d-duru, op. 29, Poljska (1875)
- št. 4 v f-molu, op. 36 (1877 - 1878)
- št. 5 v e-molu, op. 64 (1888)
- št. 6 v h-molu, op. 74, Patetična (1893)
Koncerti[uredi]
Od treh klavirskih koncertov je prvi v b-molu (op. 23. 1874 - 1875) najbolj znan in najbolj cenjen. Pianist Nikolaj Rubinstein ga je sprva zavračal kot slabega in neigralnega. Kasneje ga je prvi izvedel Hans von Bülow v Bostonu (ZDA), leta 1875.
Violinski koncert v d-duru (op. 35) je ustvaril v manj kot mesecu dni marca in aprila leta 1878. Krstno izvedbo je doživel šele leta 1881, ker ga violinist, kateremu ga je želel posvetiti, zaradi tehnične zahtevnosti ni hotel igrati...
Druga dela[uredi]
- Variacije na rokokojsko temo, za violončelo in orkester op. 33
Med drugimi njegovimi deli za orkester so zelo znane Uvertura 1812 (op. 49, 1880), fantazijska uvertura Romeo in Julija (1881), Italijanski capriccio (op. 45, 1880) in Slovanska koračnica (op. 31, 1876).
Mnogo njegovih skladb vključuje dela za pevski zbor kot tudi veliko pesmi, komorne glasbe in glasbe za klavir. Najbolj znanna dela od teh so:
- op. 11 za godalni kvartet št. 1 v d-duru
- op. 37a suita za klavir, Letni časi
- op. 59 Dumka, ruska podeželska v c-molu za klavir
- op. 70 za godalni sekstet, Spomin na Firence (Souvenir de Florence)
Viri[uredi]
- Wörner, Karl Heinz (1992). Zgodovina glasbe. (prevod Vera Gregorač, Primož Kuret). Ljubljana: DZS.
Glej tudi[uredi]
Zunanje povezave[uredi]
(v angleščini)
