Flavta

Flavta, slovensko imenovana tudi piščal, spada med pihala in je eno prvih glasbil, ki jih je izumil človek. Izdelovali so jih pastirji iz vrbovih vej, v Aziji pa iz bambusovih palčk.^{[navedi vir]}

Narodni muzej Slovenije hrani najstarejše glasbilo iz družine flavt v svetu, t.i. fistulo, katere starost je ocenjena na 42.000 do 82.000 let.

Narejena je iz kosti jamskega medveda in ima 4 luknjice, ki jih lahko pokrijejo prsti. Med primitivne oblike tega pihala štejemo pastirske žveglje in antične piščali, ki so jih povezovali v skupine in jih poimenovali siringa (tudi panova piščal). Te piščali so narejene iz trstičja in nimajo luknjic. Njihova nadgradnja so piščali z luknjicami, kasneje kljunasta flavta, ki ima tudi ustnik, in blok flavta.

Preko prečne flavte, ki je v 17. stoletju dobila prve zaklopke (»klapne«), je v 19. stoletju nastala današnja kovinska flavta, do tedaj so bili ti instrumenti leseni.

To, zadnjo reformo instrumenta je patentiral flavtist Teobald Böhm, ki je uvedel tudi novo tehniko igranja. Odtlej se je flavta uveljavila kot solistični in orkestrski instrument. Pod izrazom flavta v prvi vrsti pojmujemo današnjo flavto, čeprav lahko označuje širšo skupino instrumentov iz družine flavt.