Panteon, Pariz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pročelje Panteona

Pariški Panteon (francosko Panthéon de Paris) je zgodovinsko in arhitekturno pomemben objekt v Parizu. Nahaja se v petem pariškem okraju (Latinska četrt) v ulici Soufflot, na vzpetini poimenovani po zavetnici Pariza, Sveti Genovefi. V bližini Panteona se nahajajo cerkev Svete Étienne-sur-Mont, Knjižnica Sv. Genovefe, Univerza v Parizu I. (Panthéon-Sorbonne) in Univerza v Parizu II. (Panthéon-Assas), urad župana petega okraja in Licej kralja Henrika IV. Pariški Panteon je bil zgrajen kot cerkev, v kateri naj bi bili shranjeni posmrtni ostanki Sv. Genovefe, a je sčasoma postal prostor, v katerem se nahajajo grobnice ljudi, ki so najbolj zaznamovali francosko zgodovino. Njegova arhitektura in notranja oprema odsevata zgodovino Francoske države.

Zgodovina panteona[uredi | uredi kodo]

Katoliška cerkev[uredi | uredi kodo]

Ko je leta 1744 francoski kralj Ludvik XV. Francoski bolehal za težko boleznijo, je obljubil, da bo, če preživi, dal v Parizu zgraditi cerkev, posvečeno zavetnici Pariza, Sveti Genovefi. Ko je ozdravel, je zadolžil markiza Marignyjskega, generalnega direktorja ustanove, zadolžene za gradnjo, da na mestu, kjer stojijo ruševine nekdanje opatije Sv. Genovefe, postavi cerkev. Leta 1755 je omenjeni markiz arhitekta Jean-Germain Soufflouta zadolžil za izdelavo gradbenega načrta.

Temelji so bili zgrajeni že leta 1758, a so finančne težave in Souffloutova smrt leta 1780 napredovanje gradnje upočasnili. Zgradba je bila dokončana pod vodstvom Souffloutovega sodelavca, Jeana-Baptista Rondeleta leta 1790.

Med letoma 1791 in 1793 je Quatremère de Quincy temeljito spremenil arhitektonsko zasnovo zgradbe in jo preoblikoval v Panteon, kakršnega lahko vidimo že danes. Danes je Panteon zgradba, dolga 110 metrov in široka 84 metrov. Pročelje je obdano s stebriščem iz korintskih stebrov, ki so nameščeni pod trikotnim nadstreškom, ki ga je izdelal David D'Angers. Zgradba, ki ima obliko grškega križa, se ponaša s kupolo, visoko 83 metrov, na vrhu katere se nahaja lanternat. Notranjost so okrasili akademski slikarji, kot so Puvis de Chavannes, Gros in Cabanel.

Od katoliške cerkve do republikanskega templja[uredi | uredi kodo]

Francoska skupščina je ob koncu francoske revolucije odločila, da bo zgradbo, ki je bila pravkar dokončana, a še ne posvečena kot cerkev, namenila kot nekropolo »velikanom Francije«. S tem namenom je bila celotna zgradba preoblikovana in na pročelje je bilo zapisano: »Aux grands hommes, la patrie reconnaissante« (Velikim možem, hvaležna domovina).

V času prvega imperija je bil Panteon grobnica in sakralni prostor obenem. Po letu 1814, in do leta 1830, je kralj Ludvik XVIII. Francoski zgradbo spremenil v običajno cerkev, posvečeno Sv. Genovefi, ki je služila izključno pastoralnim namenom. Z revolucijo leta 1830 je bila cerkev ponovno spremenjena v Panteon. David d'Angers je ponovno izdelal trikotni nadstrešek in vanj ponovno vklesal napis »Aux grands hommes, la patrie reconnaissante«. V času drugega imperija (1851-1870), je zgradba ponovno postala cerkev in napis je izginil. Od leta 1885, ko je bil v Panteonu pokopan Victor Hugo, zgradba nikoli ni več služila kot cerkev Sv. Genovefe, temveč kot mesto zadnjega počitka velikanom Francoske republike.

Foucaultovo nihalo v Panteonu

31. marca 1851 je v Panteonu astronom Jean-Bernard-Leon Foucault izvedel poskus, s katerim je dokazal vrtenje Zemlje okoli lastne osi (Foucaultovo nihalo). Na prvem nihalu je visela utež iz svinca in zavita v baker, težka 28 kilogramov, ki je visela na žici dolgi 67 metrov, debeline 1,4 milimetra in je opravila en nihaj v 16 sekundah. Javna predstavitev poskusa z nihalom je trajala dva meseca.

V času Pariške komune (1871) je bila v Panteonu osrednja utrdba komunardov, dokler Pariza niso zavzeli Versajci in je komuna klonila pred generalom nasprotnikov, Jeanom-Baptiste Millièrejem.

Leta 1902, je Francoska astronomska družba, ki jo je vodil Henri Poincaré, predlagala, da »velja pod kupolo Panteona obnoviti lepo in poučno Foucaultovo izkušnjo, ki jo je prekinil državni prevrat decembra leta 1851, še preden bi lahko iz nje potegnili vse zaključke, ki bi jih lahko«. 22. oktobra istega leta so pod kupolo postavili novo Foucaultovo nihalo in Camille Flammarion je projekt finančno podprla. Več kot 2000 ljudi je prisotnih ob ponovni svečani otvoritvi nihala.

21. maja 1981 se je prvi sedemletni mandat francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, pričel s slovesnostjo v Panteonu, med katero je predsednik položil rdeče vrtnice na grobnice Jeana Jaurèsa, Jeana Moulina in Victorja Schœlcherja.

Jeseni leta 1995 so na Foucaultovo nihalo ponovno obesili, prahu očiščeno, 28 kilogramsko železno utež, kakor je tam visela leta 1851.

Od leta 1920 je pariški Panteon zaščiten kot zgodovinski spomenik.

Panoramski pogled na notranjost Panteona
Panoramski pogled na notranjost Panteona

Slavne osebnosti, pokopane v Panteonu[uredi | uredi kodo]

V kripti Panteona je bilo leta 2005 pokopanih 73 ljudi (v grobnicah ali urnah).

Datum pokopa v Panteonu Ime Opomba
1791 Mirabeau Odstranjen 21. septembra 1793, po odkritju njegovega dopisovanja z Ludvikom XVI.
1791 (11. julija) Voltaire  
1792 Nicolas-Joseph Beaurepaire premestitev ni bila izvršena
1793 (24. januarja) Louis-Michel Lepeletier de Saint-Fargeau Usmrčen poslanec, iz Panteona odstranjen 14. februarja 1795. Njegovo truplo je prevzela njegova družina.
1793 Augustin-Marie Picot, markiz Dampierreški Izginil
1794 (21. september) Marat Odstranjen iz Panteona 8. februarja 1795 zaradi mumifikacije.
1794 (11. oktober) Jean-Jacques Rousseau  
1806 Claude-Louis Petiet  
1806 François Denis Tronchet  
1807 Jean Étienne Marie Portalis  
1807 Louis-Pierre-Pantaléon Resnier  
1807 Louis-Joseph-Charles-Amable d'Albert, vitez de Luynes Odstranjen iz Panteona
1807 Jean-Baptiste-Pierre Béviere  
1808
(Prvo cesarstvo)
Francois Barthélemy, princ Béguinot  
1808
(Prvo cesarstvo)
Pierre-Jean-Georges Cabanis  
1808
(Prvo cesarstvo)
Gabriel-Louis, markiz Caulainkurški  
1808
(Prvo cesarstvo)
Jean-Frédéric, princ de Perrégaux  
1808
(Prvo cesarstvo)
Antoine-César de Choiseul, vitez de Praslin  
1808
(Prvo cesarstvo)
Jean-Pierre-Firmin, grof Malher Urna z njegovim srcem
1809
(Prvo cesarstvo)
Jean Baptiste Papin, grof de Saint-Christau  
1809
(Prvo cesarstvo)
Joseph-Marie, grof Vien  
1809
(Prvo cesarstvo)
Pierre Garnier, grof de Laboissiere  
1809
(Prvo cesarstvo)
Jean Pierre, comte Sers Urna z njegovim srcem
1809
(Prvo cesarstvo)
Jérôme-Louis-François-Joseph, comte de Durazzo Urna z njegovim srcem
1809
(Prvo cesarstvo)
Justin Bonaventure Morard de Galles, comte Urna z njegovim srcem
1809
(Prvo cesarstvo)
Emmanuel Crétet, grof de Champmol  
1810
(Prvo cesarstvo)
Giovanni Baptista, kardinal Caprara  
1810
(Prvo cesarstvo)
Louis-Joseph-Vincent-Leblond, grof de Saint-Hilaire  
1810
(Prvo cesarstvo)
Jean-Baptiste, grof Treilhard  
1810
(Prvo cesarstvo)
Jean Lannes, duc de Montebello  
1810
(Prvo cesarstvo)
Charles-Pierre-Claret, grof de Fleurieu de La Tourette  
1811
(Prvo cesarstvo)
Louis-Antoine, grof de Bougainville  
1811
(Prvo cesarstvo)
Charles, kardinal Erskine of Kellie  
1811
(Prvo cesarstvo)
Alexandre-Antoine Hureau, baron de Sénarmont Urna z njegovim srcem
1811
(Prvo cesarstvo)
Ippolito Antonio, kardinal Vicenti Mareri  
1811
(Prvo cesarstvo)
Nicolas-Marie, grof de Songis des Courbons  
1811
(Prvo cesarstvo)
Michel, grof Ordener  
1812
(Prvo cesarstvo)
Jean-Marie-François Lepaige, grof Dorsenne  
1812
(Prvo cesarstvo)
Jean Guillaume De Winter, grof de Huessen  
1813
(Prvo cesarstvo)
Hyacinthe-Hugues-Timoléon de Cossé, grofica de Brissac  
1813
(Prvo cesarstvo)
Jean-Ignace Jacqueminot, grof de Ham  
1813
(Prvo cesarstvo)
Joseph Louis, grof Lagrange  
1813
(Prvo cesarstvo)
Frédéric Henri Walther  
1813
(Prvo cesarstvo)
Jean, grof Rousseau  
1813
(Prvo cesarstvo)
François-Marie-Joseph-Justin, grof de Viry  
1814
(Prvo cesarstvo)
Jean-Nicolas, grof Démeunier  
1814
(Prvo cesarstvo)
Jean-Louis-Ebenezer, grof Reynier  
1814
(Prvo cesarstvo)
Claude-Ambroise Régnier, vitez de Massa di Carrara  
1815
(Prvo cesarstvo)
Antoine-Jean-Marie, grof Thévenard  
1815
(Prvo cesarstvo)
Claude-Juste-Alexandre, grof Legrand  
1829
(Obnova)
Jacques-Germain Soufflot  
1885 (1. junij)
(Tretja republika)
Victor Hugo  
1889 (4. avgust)
(Tretja republika)
Lazare-Nicolas-Marguerite, grof Carnot Pokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije
1889 (4. avgust)
(Tretja republika)
Théophile Malo Corret de la Tour d'Auvergne Pokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije
1889 (4. avgust)
(Tretja republika)
Jean-Baptiste Baudin Pokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije
1889 (4. avgust)
(Tretja republika)
François-Séverin Marceau-Desgraviers, dit Marceau Pokopan med slovesnostjo ob spominu na stoletnico francoske revolucije - pokopan je le del njegovega telesa
1894 (29. junij)
(Tretja republika)
Marie François Sadi Carnot Pokopan takoj po atentatu
1907 (25. marec)
(Tretja republika)
Marcellin Berthelot Madame Sophie Berthelot je pokopana skupaj s svojim soprogom
1908 (5. junij)
(Tretja republika)
Émile Zola  
1920 (11. november)
(Tretja republika)
Léon Gambetta Urna z njegovim srcem
1924 (23. november)
(Tretja republika)
Jean Jaures  
1933 (4. november)
(Tretja republika)
Paul Painlevé  
1948 (17. november)
(Četrta republika)
Paul Langevin  
1948 (17. november)
(Četrta republika)
Jean Perrin Pokopan na isti dan kot Paul Langevin
1949 (20. maj)
(Četrta republika)
Adolphe-Sylvestre-Félix Éboué Prvi črnec pokopan v Panteonu; Leta 2002, mu je sledil Dumas.
1949 (20. maj)
(Četrta republika)
Victor Schoelcher Njegov oče, Marc, je tudi pokopan v Panteonu. Victor je želel biti pokopan s svojim očetom.
1952 (22. junij)
(Četrta republika)
Louis Braille  
1964 (19. december)
(Peta republika)
Jean Moulin  
1987 (5. oktober)
(Peta republika)
René Cassin  
1988 (9. november)
(Peta republika)
Jean Monnet Prenešen v Panteon po sto letih od njegovega rojstva.
1989 (12. december)
(Peta republika)
Abbé Baptiste-Henri Grégoire Pokopan med slovesnostjo ob dvestoletnici francoske revolucije
1989 (12. december)
(Peta republika)
Gaspard Monge, comte de Péluse Pokopan med slovesnostjo ob dvestoletnici francoske revolucije
1989 (12. december)
(Peta republika)
Marie-Jean-Antoine-Nicolas de Caritat, markiz de Condorcet Pokopan med slovesnostjo ob dvestoletnici francoske revolucije
1995 (20. april)
(Peta republika)
Pierre Curie  
1995 (20. april)
(Peta republika)
Marie Curie Prva ženska panteoizirana ob njegovem odprtju.
1996 (23. november)
(Peta republika)
André Malraux  
2002 (30. november)
(Peta republika)
Alexandre Dumas  

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]