Okoljska kemija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Kemija okolja)
Skoči na: navigacija, iskanje
V gozdovih se nahajo mnogo primerov, s katerimi se ukvarja okoljska kemija

Okoljska kemija, tudi kemija okolja, je smer kemije, ki proučuje kemijske in biokemijske pojave, ki potekajo v naravi. Ne smemo je pomešati z zeleno kemijo, ki se ukvarja z iskanjem načina, kako že na začetku kemijskega procesa čimbolj zmanjšati potencialno onesnaženje. Okoljska kemija se osredotoča na študij izvorov, reakcij, transporta, vplivov in življenjskega cikla kemijskih substanc v zraku, vodi in prsteh, ter človeškega vpliva na naštete faktorje.[1] Okoljska kemija je interdiscilpinarna znanost, ki vključuje atmosfersko kemijo, kemijo vod in prsti, analizno kemijo in se pogosto opira na druga področja znanosti o okolju.

Primarna naloga okoljske kemije je razumeti, kako deluje neonesnaženo okolje, katere spojine in v kakšnih koncentracijah so prisotne v naravnem okolju in kakšni so njihovi vplivi na okolje. Brez tega bi bilo nemogoče natančno preučiti kakšen vpliv ima na okolje človek in njegove dejvnosti.

Okoljski kemiki pri proučevanju kemijskega dogajanja v okolju uporabljajo veliko konceptov iz kemije in ostalih ved o okolju. Pmembno je razumeti potek kemijskih reakcij, in obvladati statistične, vzorčevalne in analizne tehnike.[2]

Kontaminacija[uredi | uredi kodo]

Termin kontaminacija se pogosto uporablja v zvezi z onesnaženjem, vendar je med njima razlika. Medtem ko je onesnaževalec snov s škodljivim vplivom na okolje je kontaminant snov, ki je v okolju prisotna v koncentraciji višji od naravne vrednosti, posledično lahko tudi zaradi človeške dejavnosti, vendar brez posebnih škodljivih vplivov. Kasneje se zaradi kontaminacije lahko razvijejo škodljivi in strupeni efekti. Medij (npr. prst) ali organizem (npr. ribe) na katerega vplivajo onesnaževlaci in kontaminanti se imenuje sprejemnik, ponor pa je kemijski medij, v katerem se kontaminant zaduržuje in z njim reagira.

Okoljski pokazatelji[uredi | uredi kodo]

Industrijski obrati pogosto prispevajo velik delež snovi, ki rušijo naravno ravnotežje

Dejavniki, ki dobro pokažejo vpliv človeka na okolje so kvaliteta vod,[3] zraka,[4] in tal. V naštetih okoljih se pogosto spremljajo koncentracije hranil (nitrati, fosfati), plinov (ogljikov dioksid, žveplov dioksid, dušikovi oksidi), prahu, težkih kovin (baker, cink, svinec, kadmij, živo srebro) in fitofarmacevtskih sredstev.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Krovna organizacija v Sloveniji, ki obdeluje podatke okoljskih meritev je Agencija Republike Slovenije za okolje,[5] z okoljskimi meritvami pa se ukvarjajo še nekateri drugi inštituti[6][7] in univerze.[8][9][10] V svetu je dejavno veliko število okoljskih inštitutov in agencij, ki se ukvarjajo z odkrivanjem in identifikacijo različnih onesnaževalcev, kot so na primer:

Metode[uredi | uredi kodo]

Kvantitativna kemijska analiza je ključnega pomena v okoljski kemiji, ker omogoča zbiranje podatkov, ki so uporabni v večini okoljskih študij. Klasične kvantitativne analizne tehnike v okoljski kemiji vključujejo tako uporabo osnovnejših tehnik (gravimetrija, titrimetrija, elektrokemijske analizne metode), kot tudi kompleksenjših analiznih metod (atomska spektroskopija, masna spektroskopija, kromatografija), s katerimi je mogoče določiti sledi kovin in organskih spojin. Pogosta je tudi uporaba radioloških tehnik za odkrivanje onesnaževalcev, ki sevajo radioaktivne delce.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Taitiro Fujinaga, Sanshi-suimei-ron—Fundamentals in environmental chemistry [1]
  2. ^ Williams, Ian. Environmental Chemistry, A Modular Approach. Wiley. 2001. (COBISS)
  3. ^ Kazalci vodovja v Sloveniji
  4. ^ Kazalci zraka v Sloveniji
  5. ^ Agencija Republike Slovenije za okolje
  6. ^ Odsek za znanost o okolju, IJS
  7. ^ Laboratorij za okoljske vede in inženirstvo, Kemijski inštitut
  8. ^ Laboratorij za raziskave v okolju, Univerza v Novi Gorici
  9. ^ Laboratorij za tehnologijo vod, FKKT, Univerza v Mariboru
  10. ^ Katedra za ekologijo in varstvo okolja, BF, Univerza v Ljubljani

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Stanley E Manahan. Environmental Chemistry. CRC Press. 2004. (COBISS)
  • Julian E Andrews, Peter Brimblecombe, Tim Jickells, Peter Liss, Brian Reid. An Introduction to Environmental Chemistry. Blackwell Publishing. 2004. (COBISS)
  • Rene P Schwarzenbach, Philip M Gschwend, Dieter M Imboden. Environmental Organic Chemistry, Second edition. Wiley-Interscience, Hoboken, New Jersey, 2003. (COBISS)