Domača mačka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Domača mačka
Odrasla mačka
Odrasla mačka
Ohranitveno stanje taksona
udomačen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Družina: Felidae (mačke)
Rod: Felis (male mačke)
Vrsta: F. silvestris (divja mačka)
Podvrsta: F.s. catus
Tričlensko ime
Felis silvestris catus
(Linnaeus, 1758)

Domača mačka (znanstveno ime Felis silvestris catus) je domača žival iz družine mačk. Domače mačke so po anatomiji podobne ostalim mačkam z dolgim gibkim telesom, hitrimi refleksi, ostrimi vpotegljivimi kremplji in zobmi, ki so prilagojeni na ubijanje nanjšega plena. Kljub temu da so mačke samotarski lovci, so socialna vrsta in mačje izražanje vključuje uporabo različnih oglašanj kot so mijavkanje, predenje, cviljenje, renčanje, režanje, ječanje kot tudi mačji feromoni in raznovrstna telesna govorica.[1]

Opis[uredi | uredi kodo]

Domača mačka je nastala z udomačitvijo divje mačke pred 5000 leti. Male mačke, med katere spadajo domače mačke, za razliko od velikih mačk ne morejo rjoveti, a lahko mijavkajo in predejo.

Ena od značilnosti mačk je, da nikoli ne padejo na hrbet. To je zato, ker se lahko v zraku zasučejo s hrbta na trebuh v manj kot v dveh sekundah (1,6 s). K temu ogromno pripomore zelo razvit vestibularni aparat (čutilo za ravnotežje), ki bi ga po učinkovitosti lahko primerjali z giroskopom. Poleg tega razkorači noge, da s tem zveča zračni upor, zgradba njene hrbtenice, ki deluje kot vzmet, pa poskrbi, da je padec čimbolj ublažen. Tako so najpogostejše poškodbe, kadar do njih sploh pride, poškodbe spodnjega dela telesa in nog. Zanimivo pa je, da se mačke redkeje poškodujejo pri večjih višinah, saj imajo tako dovolj časa, da se odzovejo.

Šest tednov stara mačka
Oči mačka

Mačke so predvsem nočne živali, zato imajo tudi dobro razvite oči, s katerimi lažje vidijo v temi. Mačje oči so namreč kar precej velike, da v temi lahko zajamejo več svetlobe. Obrnjene so naprej, da lahko na nočnem pohodu sprejmejo velike količine svetlobe. Položaj oči mačkam omogoča, da lahko zelo dobro ocenijo globino in razdaljo. To jim pride zelo prav pri lovu. Njihov vidni kot je 85°.

Kot odličen lovec mora imeti mačka tudi zelo razvit sluh in voh. Mačke slišijo za dve oktavi višje tone kot ljudje. Zaznavajo namreč tudi ultrazvočna valovanja do 60.000 Hz, medtem pa nizke tone slišijo slabše.

V temi mačkam pri izogibanju oviram pomagajo tudi občutljivi brki. Njihove tipalne dlake (vibrisi) imajo približno 200 živčnih vlaken in tako delujejo kot nekakšen radarski sistem in jim pomagajo pri izogibanju oviram.

Poznamo dolgodlake in kratkodlake pasme mačk. Dolžina dlake predstavlja kvalitativno lastnost za uvrščanje pasem.

Mačke imajo po navadi okoli maja 2-4 mladiče, ki jih namestijo na najbolj udobno in skrito mesto, ki ga najdejo. Mačke skrbijo tudi za mladiče, ki niso njihovi.

Dolžina dlake[uredi | uredi kodo]

Norveška gozdna mačka, dolgodlaka pasma
Egipčanska mau mačka, kratkodlaka pasma

Do pred kratkim neznan gen, ki določa dolžino dlake je bil označen kot lokus L z dominantnim alelom L, ki določa kratko dlako, in recesivnim alelom l, ki določa dolgo dlako. Tako imajo dolgodlake mačke alela l/l – npr. pasme somalijka, perzijka, maine coon, norveška gozdna mačka. Kratkodlake pa imajo alela L/L ali L/l – npr. pasme abesinka, egipčanska mau, orientalka.

V analizah so raziskali mačji gen FGF5 (fibroblastni rastni faktor 5) kot možnega povzročitelja variabilnosti dolžine dlake pri mačkah. Uporabili so genomsko sekvenco samice abesinke, ki spada med kratkodlake pasme. Analize so izvajali na eksonu 1 in eksonu 3. Analizirali so več skupin mačk glede na njihov rodovnik, fenotip dlake ter tudi križance med kratkodlakimi in dolgodlakimi mačkami. Za ugotavljanje mutacij gena so uporabljali računalniška programa, ki sta iskala spremembe aminokislin in njihov možen vpliv na fenotip dlake. Našli so štiri mutacije gena FGF5, ki povzročajo spremembe aminokislin, delujejo kot stop kodoni, ena mutacija pa se je izkazala kot naravna varianta tega gena.

Z identifikacijo mutacij FGF5 v tej raziskavi so mačke postale tretja vrsta sesalcev, ki imajo opisano asociacijo med fenotipom dolžine dlake in polimorfizmom gena FGF5. Genotipizacija FGF5 udomačenih mačk bo pomagala vzrediteljem mačk pri določanju prenašalcev recesivnega alela l za dolgo dlako.

Mačke skozi zgodovino[uredi | uredi kodo]

V pozni egipčanski dobi je boginja Bastet spremenila svojo podobo. Do takrat so jo namreč upodabljali kot žensko z mačjo glavo, v poznejšem obdobju pa so jo prikazovali kot mačko v celoti. Za Egipčane je bila podoba milosti in bogov, zato so tudi mačke po božje častili. Če je kdo poškodoval mačko, je bil za to strogo kaznovan. V bogatih družinah so jih krasili z nakitom, ko pa je mačka umrla naravne smrti so jo mumificirali in pokopali v sarkofagu v njeni naravni obliki.

Mačke so častili tudi na Kitajskem, kjer so verjeli, da lahko iz mačjih oči napovedujejo čas.

V Evropo so mačke prišle okoli leta 100 pr. n. št., in sicer na Apeninski polotok, od koder so se pozneje razširile po vsej Evropi.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Moelk, Mildred (1944-04). "Vocalizing in the House-cat; A Phonetic and Functional Study". The American Journal of Psychology 57 (2): 184–205. doi:10.2307/1416947. JSTOR 1416947. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Drögemüller, C., Rüfenacht, S., Wichert, B. and Leeb, T. (2007). "Mutations within the FGF5 gene are associated with hair length in cats". Animal Genetics 38: 218–221. doi:10.1111/j.1365-2052.2007.01590.x. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

v angleščini