Domači pes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Domači pes
Kraški ovčar, edina slovenska avtohtona pasma.
Kraški ovčar, edina slovenska avtohtona pasma.
Ohranitveno stanje taksona
udomačen
Znanstvena klasifikacija
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Družina: Canidae (psi)
Rod: Canis (pes)
Vrsta: C. lupus (volk)
Podvrsta: C. l. familiaris
Tričlensko ime
Canis lupus familiaris[1]

Domači pès (znanstveno ime Canis lupus familiaris[1]) je štirinožni sesalec iz družine psov, podvrsta volka, ki so jo udomačili pred skoraj 15.000 leti in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih ter sedanjih kultur, kot delovne živali, čuvaji, lovski pomočniki ali samo domači ljubljenčki. Po novejših grobih ocenah šteje celotna svetovna populacija med 700 milijoni in milijardo psov, s čemer so najštevilčnejši plenilci na Zemlji.[2][3]

Za dejavnosti vzrejanja, vzgoje in neformalnega preučevanja psov se uporablja skupni izraz kinologija, znanstveno pa pse proučujejo zoologi.

Etimologija besede[uredi | uredi kodo]

Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju navaja, da izvor besede iz staroslovanščine ni dokončno pojasnjen.[4] V poskusnem zvezku za Novi etimološki slovar slovenskega jezika pa avtorica Metka Furlan uporablja besedo »pes« kot zgled za osnovno leksikalno enoto, ki je lahko zavajajoča, saj nima zveze s sodobnim pomenom. Po najverjetnejši etimologiji naj bi beseda že v zgodnjem praslovanskem obdobju izšla iz pridevnika v starogrški besedni zvezi pik'-ó-s k(u)ṷṓn v pomenu »pisan pes«.[5]

V slovenščini se beseda uporablja tudi slabšalno, za hudobnega, nasilnega človeka.[6] Poleg tega je vpletena v številne idiome, npr. »biti na psu« (v slabem položaju), »biti kot pes in mačka« (sovražiti se), »kot psa« (kruto ali močno, npr. »pretepsti kot psa« ali »lačen kot pes«), »zvest kot pes« (zelo zvest) idr.[7]

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Shema pasjega okostja od strani

Psi so bili skozi tisočletja, predvsem pa zadnjih nekaj stoletij, selektivno križani in vzgajani za različna vedenja, fizične lastnosti in zmožnosti čutil.[8] Rezulat je največja raznolikost telesne zgradbe znotraj iste vrste med živalmi sploh.[9] Že razpon velikosti je izjemen: najmanjši znani pes je bil jorkširski terier, ki je kot odrasel dosegel manj kot 10 cm v dolžino ter tehtal zgolj 113 g. Na drugi strani so zelo velike pasme, kot so angleški mastifi, ki lahko presegajo 100 kg teže,[10] najvišji znani pes pa je bil nemška doga Zeus z 1,2 m plečne višine.[11]

Osnovna telesna zgradba izhaja iz njihovih divjih volčjih prednikov.[8] Psi so plenilci in mrhovinarji, ki imajo močno mišičje, zraščene kosti v zapestju, srčnožilni sistem, ki je v osnovi prilagojen tako za eksplozivno aktivnost kot za vzdržljivost, ter zobovje za grabljenje in trganje. Druge biološke osnove delovanja organizma, kot so fizična eksplozivnost/vzdržljivost in celo zgradba okostja in mišičja, ki določata način premikanja, pa se med pasmami precej razlikujejo.[12]

Pasji kožuh sestavljata en ali dva tipa dlake: krovna dlaka je iz trdih, dolgih ščetin, ki odbijajo vodo in blato, poleg nje pa imajo nekatere (predvsem severneje vzrejene) pasme še podlanko iz kratkih, mehkih dlak za toplotno izolacijo. Nekateri psi izkazujejo ostanek osnovne obarvanosti s temnejšo dlako na hrbtu in svetlejšo na trebuhu, kar je pogost kamuflažni vzorec v naravi, ki zmanjšuje vidljivost.[13] Pri mnogih pasmah pa barvo kožuha strogo selekcionira človek z vzrejnimi standardi, zato je raznolikost tudi tu ogromna; barvo in vzorce obarvanosti določa sedem znanih in več neznanih genov s po dvema ali več aleli, posledično je dedovanje obarvanosti pri psih zapleteno.[14]

Izvor in udomačitev psa[uredi | uredi kodo]

Mnogi starejši avtorji so bili na podlagi raznolikosti današnjih pasjih pasem mnenja, da je pes nastal s križanjem več sorodnih vrst iz družine psov. Med njimi sta bila tudi začetnik teorije evolucije Charles Darwin[15] in avstrijski etolog Konrad Lorenz, ki je sklepal, da sta prednika domačega psa volk in šakal[16]. Danes uveljavljeno mnenje, ki ga podpirajo rezultati genetskih analiz, je, da se je domači pes razvil iz majhne skupine volkov, udomačenih pred okoli 15.000 leti.[17]

Ni natančno znano, kako je potekala udomačitev psa. Mogoče pa je, da so bili psi tisti, ki so storili prvi korak. Namreč, če so začeli divji psi, ki so bili dovolj majhne vrste, da niso bili nevarni, zahajati v človekova taborišča, so lahko pobirali odpadke in zavržene kosti. Tako so jih ljudje najbrž prenašali, ker so tako čistili njihovo okolico. Možno je, da so jih začeli božati, se jim približevati in jih nato udomačiti kot pse čuvaje in spremljevalce. Čuvanja čred so ga lahko naučili šele, ko je napredovalo kmetijstvo. Ali drugače: psi so sledili pametnejši vrsti v upanju, da bodo dobili kaj od plena.

Prve ostanke domačega psa so odkrili v mezolitskih najdiščih na različnih krajih. Zdi se, da je bila najzgodnejša evropska pasma precej majhna in bi se po obliki na splošno dala še najbolj primerjati z današnjim čovčovom. [18]

Mnoge pasme izvirajo iz majhnega števila živali, zaradi česar prihaja do parjenja v sorodstvu. Posledica so različne dedne (genetske) bolezni, ki so pogoste pri nekaterih pasmah, na primer displazija kolkov (zlasti pri nemških ovčarjih), epilepsija, ataksija, okuloskeletalna displazija in druge.[19]

Delitev[uredi | uredi kodo]

Poznanih je več delitev pasjih pasem, v Evropi se največ uporablja delitev Mednarodne kinološke zveze.

Galerija psov v umetnosti[uredi | uredi kodo]

Starogrški slika na keramii prikazuje vrnitev lovca in njegovega psa. Izdelano v Atenah med 550-530 pred našim štetjem, najdeno nana Rodosu
Jezdeci in psi. Starogrška hidrija (velik keramičen ali bronast vrč, s katerim so v antični Grčiji ženske hodile po vodo k izviru ali vodnjaku), ca. 510–500 BC, iz mesta Vulci. Muzej Louvre, Pariz. 
William McElcheran Cross Section- psi v podzemni postaji v Torontu 
Detajl na The Imperial Prince and his dog Nero avtorja Jean-Baptiste Carpeaux 1865 Narmor. Fotografirano v Musée d'Orsay
Lesorez iz The history of four-footed beasts and serpents avtorja Edward Topsell, 1658 

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Wilson, Don E.; Reeder, DeeAnn M., ur. (2005). "Canis lupus familiaris". Mammal Species of the World. A Taxonomic and Geographic Reference (3. izd.). Johns Hopkins University Press. 
  2. ^ Hughes, Joelene; Macdonald, David W. (2013). "A review of the interactions between free-roaming domestic dogs and wildlife". Biological Conservation 157: 341–351. doi:10.1016/j.biocon.2012.07.005. 
  3. ^ Gompper, Matthew E. (2013). "The dog–human–wildlife interface: assessing the scope of the problem". V: Gompper, Matthew E. Free-Ranging Dogs and Wildlife Conservation. Oxfort University Press. str. 9–54. 
  4. ^ Snoj, Marko (2009). Slovenski etimološki slovar (2. izd.). Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. ISBN 961-6465-37-6. 
  5. ^ Furlan, Metka (2013). Novi etimološki slovar slovenskega jezika. Poskusni zvezek. Založba ZRC. str. 22–23. ISBN 9789612546656. 
  6. ^ "Pes". Slovar slovenskega knjižnega jezika. ZRC SAZU. Pridobljeno dne 19.11.2014. 
  7. ^ Keber, Janez (2011). Slovar slovenskih frazemov. Založba ZRC. str. 678–683. ISBN 9789612543297. 
  8. ^ 8,0 8,1 Dewey, Tanya; Bhagat, Sheetal (2002). "Canis lupus familiaris". Animal Diversity Web. Pridobljeno dne 23.11.2014. 
  9. ^ Ratliff, Evan (februar 2012). "How to Build a Dog". National Geographic. 
  10. ^ "World’s Largest Dog Breeds". Reader's Digest Canada. Pridobljeno dne 23.11.2014. 
  11. ^ "World's tallest dog Zeus - in pictures". The Guardian. 12.9.2014. Pridobljeno dne 23.11.2014. 
  12. ^ Coppinger, Raymond; Coppinger, Lorna (1998). "Biologic Bases of Behavior of Domestic Dog Breeds". V: Voith, V.L.; Borchelt, P.L. Readings in Companion Animal Behavior. Trenton: Veterinary Learning Systems. str. 9–18. 
  13. ^ Ostrander, Elaine A. (2012). Genetics of the Dog. CABI. str. 69. ISBN 9781845939410. 
  14. ^ Schmutz, S.M.; Berryere T.G. (2007). "Genes affecting coat colour and pattern in domestic dogs: a review". Animal Genetics 38: 539–549. doi:10.1111/j.1365-2052.2007.01664.x. 
  15. ^ Darwin C. (1859). On the Origin of Species. London: John Murray.
  16. ^ Lorenz K. (1950). So kam der Mensch auf den Hund. Deutschen Taschenbuch Verlag.
  17. ^ (22.11.2002) »Origin of dogs traced«. BBC News. Pridobljeno 9.10.2008.
  18. ^ Hawkes J. (1967). Zgodovina človeštva - Prazgodovina, DZS, Ljubljana.
  19. ^ »Canine Genetic Diseases Network - Genetske bolezni pri psu«. V angleščini pridobljeno 25.5.2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]