Domači pes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Domači pes
Kraški ovčar, je edina slovenska avtohtona pasma.
Kraški ovčar, je edina slovenska avtohtona pasma.
Ohranitveno stanje taksona
udomačen
Znanstvena klasifikacija
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Družina: Canidae (psi)
Rod: Canis (pes)
Vrsta: C. lupus (sivi volk)
Podvrsta: C. l. familiaris
Tričlensko ime
Canis lupus familiaris

Domači pès (znanstveno ime Canis lupus familiaris) je štirinožni sesalec, podvrsta sivega volka, ki so jo udomačili pred približno 14.000 do 15.000 leti in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih ter sedanjih kultur.

Za dejavnosti vzrejanja, vzgoje in neformalnega preučevanja psov se uporablja skupni izraz kinologija, znanstveno pa pse proučujejo zoologi.

Etimologija besede[uredi | uredi kodo]

Marko Snoj (Slovenski etimološki slovar) navaja, da izvor besede iz staroslovanščine ni dokončno pojasnjen.

Izvor in udomačitev psa[uredi | uredi kodo]

Mnogi starejši avtorji so bili na podlagi raznolikosti današnjih pasjih pasem mnenja, da je pes nastal s križanjem več sorodnih vrst iz družine psov. Med njimi sta bila tudi začetnik teorije evolucije Charles Darwin[1] in avstrijski etolog Konrad Lorenz, ki je sklepal, da sta prednika domačega psa volk in šakal[2]. Danes uveljavljeno mnenje, ki ga podpirajo rezultati genetskih analiz, je, da se je domači pes razvil iz majhne skupine volkov, udomačenih pred okoli 15.000 leti.[3]

Ni natančno znano, kako je potekala udomačitev psa. Mogoče pa je, da so bili psi tisti, ki so storili prvi korak. Namreč, če so začeli divji psi, ki so bili dovolj majhne vrste, da niso bili nevarni, zahajati v človekova taborišča, so lahko pobirali odpadke in zavržene kosti. Tako so jih ljudje najbrž prenašali, ker so tako čistili njihovo okolico. Možno je, da so jih začeli božati, se jim približevati in jih nato udomačiti kot pse čuvaje in spremljevalce. Čuvanja čred so ga lahko naučili šele, ko je napredovalo kmetijstvo. Ali drugače: psi so sledili pametnejši vrsti v upanju, da bodo dobili kaj od plena.

Prve ostanke domačega psa so odkrili v mezolitskih najdiščih na različnih krajih. Zdi se, da je bila najzgodnejša evropska pasma precej majhna in bi se po obliki na splošno dala še najbolj primerjati z današnjim čovčovom. [4]

Mnoge pasme izvirajo iz majhnega števila živali, zaradi česar prihaja do parjenja v sorodstvu. Posledica so različne dedne (genetske) bolezni, ki so pogoste pri nekaterih pasmah, na primer displazija kolkov (zlasti pri nemških ovčarjih), epilepsija, ataksija, okuloskeletalna displazija in druge.[5]

Delitev[uredi | uredi kodo]

Poznanih je več delitev pasjih pasem, v Evropi se največ uporablja delitev Mednarodne kinološke zveze.

Galerija psov v umetnosti[uredi | uredi kodo]

Starogrški slika na keramii prikazuje vrnitev lovca in njegovega psa. Izdelano v Atenah med 550-530 pred našim štetjem, najdeno nana Rodosu
Jezdeci in psi. Starogrška hidrija (velik keramičen ali bronast vrč, s katerim so v antični Grčiji ženske hodile po vodo k izviru ali vodnjaku), ca. 510–500 BC, iz mesta Vulci. Muzej Louvre, Pariz. 
William McElcheran Cross Section- psi v podzemni postaji v Torontu 
Detajl na The Imperial Prince and his dog Nero avtorja Jean-Baptiste Carpeaux 1865 Narmor. Fotografirano v Musée d'Orsay
Lesorez iz The history of four-footed beasts and serpents avtorja Edward Topsell, 1658 

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Darwin C. (1859). On the Origin of Species. London: John Murray.
  2. ^ Lorenz K. (1950). So kam der Mensch auf den Hund. Deutschen Taschenbuch Verlag.
  3. ^ (22.11.2002) »Origin of dogs traced«. BBC News. Pridobljeno 9.10.2008.
  4. ^ Hawkes J. (1967). Zgodovina človeštva - Prazgodovina, DZS, Ljubljana.
  5. ^ »Canine Genetic Diseases Network - Genetske bolezni pri psu«. V angleščini pridobljeno 25.5.2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]