Antični Bližnji vzhod

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Antični Bližnji vzhod je izraz za zgodnje kulture na področju, ki v grobem ustreza današnjemu Bližnjemu vzhodu: Mezopotamija, sedanji Irak in severovzhodna Sirija, antični Egipt, antični Iran (Elam, Medija in Perzija), Armenija, Anatolija (sedanja Turčija) in Levant (sedanja Sirija, Libanon, Izrael, Palestina, Jordanija in Ciper). Izraz se večkrat uporablja na področjih arheologije Bližnjega vzhoda in antične zgodovine.

Začetek sega v čase vzpona Sumercev v 4. tisočl. pr. n. š., čas propada pa sega v čas bronaste in železne dobe do časa, ko je področje osvojil Ahemenidski imperij v 6. stol. pr. n. š., Aleksander Veliki v 4. stol. pr. n. š. ali do takrat, ko je ozemlje zavojeval Islamski kalifat v 7. stol. pr. n. š.

Antični Bližnji vzhod velja za zibelko civilizacije. Prvi so se ukvarjali s celoletnim intenzivnim kmetijstvom, razvili so prvi sistem pisave na svetu, iznašli so lončarsko kolo in kasneje kolo za prevažanje ter mlinsko kolo, ustvarili so centralizirano vlado, zakonike in imperije, vpeljali so družbeno razslojenost, suženjstvo in organizirano trgovanje ter postavili temelje za razvoj astronomije in matematike.