2001: Vesoljska odiseja (film)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
2001: Vesoljska odiseja
Režiser: Stanley Kubrick
Producent: Stanley Kubrick
Scenarist: Arthur Charles Clarke,
Stanley Kubrick
Igralci: Keir Dulea,
Gary Lockwood,
William Sylvester,
Daniel Richter,
Leonard Rossiter,
Douglas Rain,
Peter Lorre
S.Z. Sakall
Distribucija: MGM
Warner Bros.
Datum izida: Flag of the United States 6. april 1968
Dolžina: 141 minut
Država: Združeno kraljestvo
ZDA
Jezik: angleščina
Proračun: 10.500.000 $ (ocena)
Profil IMDb

2001: Odiseja v Vesolju (izvirno angleško 2001: A Space Odyssey) je znanstvenofantastični film režiserja in producenta Stanleyja Kubricka iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarkea 2001: Vesoljska odiseja (2001: A Space Odyssey). Film se sooča z temami, kot so človeška evolucija, tehnologija, umetna inteligenca in zunajzemeljsko življenje. Znan je predvsem po znanstvenem realizmu, pionirstvu na področju posebnih učinkov, provokativnem ambicionizmu in pogosto neresničnih prizorov ter minimalni uporabi dialoga.

Kljub različnim ocenam ob svetovni premieri, je danes s strani kritikov in občinstva film proglašen za enega najboljših vseh časov[navedi vir]. Leta 2002 so ga kritiki revije Sight & Sound uvrstili med deset najboljših vseh časov, med katerimi je tudi edini ZF film.[1] Nominiran je bil za štiri oskarje, prejel pa enega za vizualne učinke.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Naslovna scena se začne, ko planet Zemlja vzide nad Luno, medtem ko se Sonce dviga nad Zemljo.

Pripoved o človeku je naslov uvoda v film, ki prikazuje afriško puščavo, v kateri se skupina prazgodovinskih opic (ljudi) v suhi puščavi bori za preživetje. Nekega jutra se na njihovem območju pojavi črn, skrivnosten, pravokoten monolit (napredni stroj, ki so ga zgradila zunajzemeljska bitja), in ga odkrijejo nemirne opice. Takoj po tem pa osamljeni človek-opica Daniel Richter v slavni sceni iznajde prvo orodje, ko dvigne kost mrtve živali in odkrije, da jo lahko uporabi kot orodje, s katerim lahko zdrobi druge kosti in tudi kot orožje proti pripadniku svoje vrste. Ta človek-opica zdaj delno stoji in svojo skupino pred njihovim jezerom (pitnim zajetjem) brani pred drugo sovražno skupino opic in jih s kostmi potolčejo do smrti. Zmagovalni človek-opica vrže v zrak kosti in na tej točki film preskoči v prihodnost na satelit v orbiti.

2. sekvenca: Pan, ameriško vesoljsko plovilo z Dr. Heywoodom R. Floydom (William Sylvester) na krovu, se spoji z vesoljsko postajo v zemeljski orbiti. Iz nje Floyd videotelefonira svoji hčeri (Vivian Kubrick) na Zemlji. Potem obišče staro prijateljico Eleno, eno izmed Sovjetskih znanstvenic na postaji. Ko pove da potuje v ameriško bazo v Klavijski krater, eden od Sovjetov, Dr. Andrei Smyslov (Leonard Rossiter), vpraša, zakaj nihče ni mogel vzpostaviti stika s Claviusom, češ da Clavius ni hotel izdati dovoljenja za zasilni pristanek Sovjetskega plovila, kar je v nasprotju z mednarodnimi pravili. Floyd je presenečen, ko pa Smyslov pritisne nanj in izrazi skrb, da se iz Claviusa na Sovjetsko bazo lahko razširi resna, neznana epidemija, Floyd odvrne, da nima pooblastil za komentiranje.

Floyd v lunarju (ladji) odpotuje v bazo Clavius. Tam sreča znanstvenike in drugo osebje ter spregovori o pomembnosti skrivanja pravega razloga za sumljivo karanteno te baze. Vztraja, da bo prikrita zgodba o epidemiji in bazni komunikaciji ostala nespremenjena, dokler drugače ne odločijo nadrejeni iz Zemlje. Spomni jih na nevarnosti, ki bi jih razkritje prineslo. Floyd jih kljub temu opozori, da je potrebna previdnost in varnost.

Med kasnejšo vožnjo z Luninim avtobusom pogovor med Floydom in in baznim upravljalcem razkrije, da sta odkrila neznan objekt, ki je bil na Luni namerno zakopan pred štirimi milijoni let. Na zunanji strani objekta se mu približajo znanstveniki in odkrijejo, da je natanko takšen kot monolit, ki so ga odkrili ljudje-opice; tako kot oni se Floyd dotakne gladke strani monolita. Znanstveniki se zberejo okrog monolita, da bi se z njim slikali, ko jih nenadoma zmoti visokofrekvenčni zvok, ki prihaja iz njihovih radijskih sprejemnikov.

Vesoljska ladja Discovery Ena

Iz sprejemnikov se zasliši glas, ki pravi Odprava Jupiter: 18 mesecev pozneje. Na krovu ladje Discovery Ena, namenjeni na Jupiter, sta dva pilota na misiji, astronavta Dave Bowman (Keir Dulea) in Fran Poole (Gary Lockwood), in trije znanstveniki, ki »spijo« pri nizki temperaturi v popolnoma neaktivnem stanju telesa da ne trošijo energije. Dave in Frank gledata TV program BBC o samih sebi, v kateri je predstavljen in intervjuvan »6. član« posadke na krovu, superračunalnik HAL 9000. Intervju razkrije, da ima super računalnik napako. HAL 9000 je programiran tako, da lahko komunicira kot človek in ima celo čustva; pravzaprav so se astronavti naučili, da ga lahko sprejmejo kot še enega člana posadke z imenom »Hal«.

Med informativnim pogovorom z Daveom, HAL zaskrbi skrivnostna misija in ponovi govorice »da so nekaj našli na Luni«. Ko Dave Halu predlaga je to njegovo zasliševanje del njegove reportaže o psihološkem stanju posadke, Hal nemudoma sporoči da ima računalnik tehnično napako. Trdi da je našel napako v komunikacijskem sistemu ladje. Zato Dave zapusti Discovery Z »EVA pod« plovilom, da bi odpravil napako na enoti AE-35, ampak pri nadaljnjem pregledu ni ugotovil nobene napake. Nadzorniki misije nato sporočijo, da ima Hal napako pri predvidevanju okvar, nekaj nezaslišanega za serijo 9000. HAL predlaga še eno ponovitev misije EVA in počakajo na napako; to bi razrešilo problem. Zaskrbljena Dave in Frank sta na skrivaj diskutirala o HAL-ovi vprašljivi zanesljivosti. Na koncu sta se strinjala, da ga bosta izklopila, ker to ne bo vplivalo na enoto AE-35, kot je predvidel HAL. Nezavedajoč se, da jima je HAL bral iz ustnic.

Ko Dave gleda znotraj Discoverya, odide v EVO in nazaj namesti original enoto AE-35. Medtem pa HAL prevzame kontrolo nad EVO in Franku zmanjša količino kisika. Dave hitro zapusti ladjo, da bi rešil Franka, vendar pozabi vzeti vesoljsko čelado. Medtem ko je Dave zunaj, HAL ubije tri mirujoče in speče znanstvenike, tako da jim odklopi osnovne življenjske funkcije (sisteme).

Ko se Dave vrača na ladjo s Frankovim truplom, mu HAL prepreči vstop. Pove mu, da je vedel za njun načrt o njegovem izklopu in da je ta misija preveč pomembna, da bi jo kakšen človek uničil. Potem prekine pogovor. Potem ko Dave izpusti Frankovo telo, odpre zračna vrata, ki omogočajo prehod iz vesolja na ladjo, in aktivira zasilno ročko. Eksplozijska dekompresija ga skoraj posesa nazaj ven, kjer je brez čelade izpostavljen vakuumu, ampak vseeno uspe zapreti vrata in deaktivirati dekompresijo.

Ko je Dave v ladji na varnem, Vstopi v HALov »logični spominski center«. Sedaj se na računalnik na vse pretege trudi pogajati z Daveom, le ta začne izklapljati njegove glavne funkcije. HAL protestira in se upira, a počasi ugasne in utihne. Nenadoma se zavrti že prej posneti video DR. Floyda, ki pojasni pravi namen te odprave - to je raziskati neznan signal, ki je bil iz Jupitra poslan na Luno. Floyd sklene da je bila skrivnost te misije znana samo HALu, dokler ladja ni prišla v Jupitrovo orbito.

Zaključek: Sporočilo se glasi »Jupiter in vse kar je povezano z njim«. Tretji monolit je viden v orbiti okrog Jupitra. Ko se planet in njegove lune začnejo približevati, Dave zapusti Discovery in vstopi na »EVA pod«, da malce razišče to situacijo. Zdi se, kot da potuje v širne daljave in čas vsemirja skozi »Zvezdna Vrata« skozi tunel, poln različnih barv, prizorov in zvokov. Ko pride čez to neznano pokrajino vsemirja, prileti Bowman v futuristično sobo v slogu Ludvika XVI., ki je bila opremeljena kot znan hotel v Londonu. Ko gre Bowman skozi sobo, se vsekozi vidi, kako se stara, najprej v skafandru, potem v halji, sedeč za dobro obloženo mizo. Starejši Dave pomotoma vrže njegov kozarec na tla, in prekine tišino. Ko počasi dvigne pogled, se vidi na smrtni postelji, ko se mu pri nogah prikaže zadnji, četrti monolit. Dave počasi seže proti monolitu in se transformira v zarodek - kot bi se približal krogu v vesolju v »Zvezdnega Otroka«. Film se nenadoma vrne v vesoljski prostor med Luno in Zemljo. Ko »Zvezdni Otrok« plava po vesolju, začne drveti proti Zemlji.

Filmska glasba[uredi | uredi kodo]

Ta film je znan predvsem po fantastični, senzacionalni, pompozni skladbi nemškega skladatelja Richarda Straussa, z naslovom Tako je govoril Zaratustra iz leta 1896. V filmu se pojavi trikrat; na začetku, koncu in v slavni sceni kjer opice tolče s kostmi. Poleg te skladbe je v njej še skladba Johanna Straussa (Na lepi modri Donavi) in glasba Hačaturjana. Te in še druge skladbe nazorno prikažejo dogajanje v filmu.

V nekem intervjuju je Stanley Kubrick dejal, da noben novodobni filmski skladatelj ni tako dober kot sta Beethoven in Mozart, zato uporablja glasbo teh komponistov.

Snemanje[uredi | uredi kodo]

Film se je začel snemati konec leta 1965 in končal 1968, saj je bil narejen z izjemno preciznostjo in natančnostjo. Najprej so snemali v filmskem studiu Shepperton v Angliji potem pa v Britanskem MGM studiu, kjer so posneli najbolj zahtevne filmske efekte.

Posebni učinki[uredi | uredi kodo]

Tudi na področju posebnih učinkov so bili pionirji. Še danes velja ta film za enga izmed najboljših na tem področju.

Filmske nagrade[uredi | uredi kodo]

Oskarji[uredi | uredi kodo]

nagrada za najboljše Prejemnik
vizualne učinke Stanley Kubrick
Nominacije za:
najboljši scenarij Stanley Kubrick
Arthur C. Clarke
za fotografijo Anthony Masters
Harry Lange
Ernest Archer
za najboljšo režijo Stanley Kubrick

+

  • nagrade Bafta
  • nagrade Hugo ...

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Sight and Sound: Top Ten Poll 2002". British Film Institute web site. Pridobljeno dne 2006-12-15. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]