1295

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 12. stoletje - 13. stoletje - 14. stoletje
Desetletja: 1260.  1270.  1280.  - 1290. -  1300.  1310.  1320.
Leta: 1292 · 1293 · 1294 · 1295 · 1296 · 1297 · 1298
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1295 (MCCXCV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na soboto.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Slovenija[uredi | uredi kodo]

Države naslednice Mongolskega imperija[uredi | uredi kodo]

Delitev Mongolskega cesarstva je bila prisotna že vse od Džingiskanove smrti, ko so si njegovi štirje sinovi razdelili osvojena območja in interesne sfere, ki so se kasneje širile in spreminjale (rumeno - Zlata horda, škrlatno - Ilkanat, sivo - Čagatajski kanat, zeleno - Dinastija Yuan).
  • Ilkanat: Gajhatu z življenjem plača za povzročeno ekonomsko in politično razsulo v kanatu, ki ga je prejšnje leto povzročil z nepremišljeno uvedbo papirnatega denarja. Njegov morilec in bratranec Bajdu za nekaj mesecev zavlada Ilkanatu. Prevzemu oblasti sledi državljanska vojna med novim kanom in pretendentom Gazanom, mlajšim bratom Gajhatuja. ↓
  • 16. junij → En od muslimanskih mongolskih emirjev prepriča Gazana, sicer budista, da se spreobrne v islam v zameno za široko vojaško podporo. Gazan to tudi stori in si privzame ime Mahmud.
  • 5. oktoberTabriz: Mahmud Gazan zmaga v ilkanatski državljanski vojni in usmrti kana Bajduja. Kljub spreobrnitvi v islam ohrani mongolski zakonik Jaso in uradniško ceremonialne funkcije mongolskih šamanov. Na jezo njegovih muslimanskih podpornikov, ki so ga povzdignili na prestol, ostane toleranten do ostalih religij. 1297
    • Gazan umiri napetosti s sosednjo Zlato hordo, po drugi strani pa se nove napetosti pojavijo na meji s Čagatajskim kanatom. Kljub spreobrnitvi še vedno ostane sovražen egiptovskim mamelukom, ki se imajo za varuhe pravovernega islama.
  • Kilikijska Armenija: kralj Toros III. in upokojeni kralj Hetum II. obnovita zavezništvo z ilkanatskimi Mongoli. Po opravljeni nalogi se odpravita na diplomatsko pot na cesarski dvor v Konstantinopel. Regentstvo zaupata najmlajšemu bratu Sempadu. 1296

Politične ambicije Edvarda I.[uredi | uredi kodo]

  • začetek leta - Valižanski upor 1294-95: angleškega kralja Edvarda I., ki je s komaj 37 branilci obtičal v enem od valižanskih gradov, pred valižanskimi uporniki reši na novo prispeli oskrbovalni konvoj.
  • 5. marec - Bitka na polju Moydog, Wales: angleška vojska odločujoče porazi uporniško valižansko vojsko, ki jo vodi titularni valižanski princ Madog ap Llywelyn. Slednjemu sicer uspe pobegniti, vendar se nato preda Angležem, ki ga dosmrtno zaprejo. Zmagovali Edvard I. postavi domorodne Valižane v še slabši ekonomski položaj kot pred uporom. 1316
  • 23. oktober - Pariz: francoski kralj Filip IV. in škotski kralj John Balliol[1] skleneta zavezništvo[2], ki je naprejeno proti političnim ambicijam angleškega kralja Edvarda I.. Novo sklenjeno zavezništvo ne zavezuje francoskega kralja, da v vojaškem smislu asistira Škotom na Škotskem, pač pa da zgolj nadaljuje dosedanje sovražnosti proti Angležem, zato Škotom v tej obliki ni ravno v veliko pomoč. Priprave za angleško invazijo na Škotsko so v polnem teku. 1296
  • 13. november - Westminster: Edvard I. skliče Parlament[3] s po dvema predstavnikoma iz vsake grofije ali mesta. Edvardov glavni cilj je zbrati denarna sredstva za drage vojne proti Francozom, Škotom in Valižanom.
  • Strastno se zaljubita angleška princesa Ivana iz Akkona in nepomemben dvorni sluga Ralf de Monthermer, ki začneta ljubimkati za kraljevim hrbtom. Nekaj časa jima uspe skrivati njune strasti, kralju postane zadeva sumljiva, ko Ivana očetu predlaga, da Ralfa povzdigne v viteza. 1297
  • Otok Anglesey, Wales: začetek gradnje gradu Beaumaris.

Mirovni sporazum med Aragonijo in Neapljem[uredi | uredi kodo]

  • 20. junij - Anagniški sporazum, Papeška država: neuspešno posredovanje papeža Bonifacija VIII. med Aragonci in Anžujci v sporu za sicilsko krono. Aragonski kralj Jakob II. popusti pod pritiskom papeža in francoskega kralja Filipa IV., da se odpove Siciliji. Mirovni sporazum med francosko in aragonsko krono predvideva še poroko med Jakobom II. in neapeljsko princeso Blanko Anžujsko. Kot kompenzacijo sporazum vključuje tudi tajno klavzulo, po kateri Jakob II. v zameno za Sicilijo dobi pravico do osvojitve Sardinije in Korzike. ↓
  • → Sicilski regent Friderik, ki je mlajši brat Jakoba II., ne pristane na papeški diktat. Njegova priljubljenost se med Siciljanci, ki kategorično nasprotujejo Anžujcem, poveča. 1296
  • Jakob II. Aragonski vrne otočno kraljevino Majorko svojemu stricu Jakobu II.
  • Papež se spre s francoskim kraljem Filipom IV., ko le-ta začne brez papeževe privolitve obdavčevati cerkev in klerike, da bi financiral vojno z Anglijo. Po drugi strani pa ga zaščiti, ko zagrozi z izobčenjem nemškemu kralju Adolfu Nassauškemu, ki je sklenil zavezništvo z angleško krono proti francoski. 1296
  • 1. november[4] - Poroka med aragonskim kraljem Jakobom II. in neapeljsko princeso Blanko Anžujsko.

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Potovanje Marka Pola

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ preko diplomatov
  2. ^ ang. Auld Alliance, fra. Vieille Alliance
  3. ^ kar se zgodi po 30-letih od Drugega baronskega upora
  4. ^ ali 29. oktober
  5. ^ Vojvodina Burgundija, del Francije
  6. ^ Grofija Burgundija, del Svetega rimskega cesarstva

Glej tudi[uredi | uredi kodo]