Gniezno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gniezno
Kraljevo prestolno mesto Gniezno
Stołeczne Królewskie Miasto Gniezno
  • Od leve proti desni: Stolnica in jezero Jelonek
  • Stara mestna hiša na Tržnem trgu
  • Kip Boleslava I. Hrabrega
  • Stolnica (detajl)
  • Ulica Baloslava I. Hrabrega
Zastava Gniezno
Zastava		Grb Gniezno
Grb
Gniezno se nahaja v Poljska
Gniezno
Gniezno
Koordinati: 52°32′09″N 17°35′45″E / 52.53583°N 17.59583°E / 52.53583; 17.59583
Država Poljska
VojvodstvoVelikopoljsko vojvodstvo
Powiat/OkrajGniezno
Gmina/ObčinaGniezno (mestna občina)
Ustanovitev8--10. stoletje
Mestne pravice1239
Upravljanje
 • ŽupanTomasz Budasz
Površina
 • Skupno49 km2
Prebivalstvo
 (31. december 2021)
 • Skupno66.769 (upada)[1]
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Poštne številke
62–200 do 62–210
Omrežna skupina+48 61
Registracijske tablicePGN
Podnebjehladno-poleti vlažno celinsko (Dfb)
Avtocesta
Državni cesti
Spletna stranwww.gniezno.eu

Gniezno ([ˈɡɲeznɔ] (poslušaj), nemško Gnesen, latinsko Gnesna) je mesto v osrednjii zahodni Poljski okoli 50 km vzhodno od Poznanja. Leta 2021 je imelo 66.769 prebivalcev,[1] kar ga uvršča na šesto mesto v Velikopoljskem vojvodstvu. Bil je eno od glavnih mest dinastija Pjastov in od 10. do zgodnjega 11. stoletja prva zgodovinska prestolnica Poljske.[2] Omenjen je bil že v 10. stoletju. Gniezno je sedež katoliške nadškofije Gniezno, ustanovljene leta 1000. Gnjeznenski nadškof je primas Poljske, kar pomeni, da je Gniezno cerkvena prestolnica Poljske. Mesto je upravno središče Okraja (powiat) Gniezno.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pečat srednjeveškega Gniezna

Arheološke najdbe kažejo, da je bila okolica Gniezna poseljena že v poznem paleolitiku. Zgodnje slovanske naselbine na hribu Lech in Maiden so datirane v 8. stoletje.[3] V začetku 10. stoletja je bilo tu več krajev, svetih za slovanske naseljence. Na hribu Lech je bila tik pred letom 940 zgrajena vojvodska trdnjava, obdana z nekaj utrjenimi utrjenimi predmestji in neutrjenimi naselji.

Legenda on Lehu, Čehu in Rusu[uredi | uredi kodo]

Po poljski različici legende so šli trije bratje skupaj na lov, vendar je vsak sledil drugemu plenu in v svojo smer. Rus je šel na vzhod, Čeh se je odpravil na zahod in se naselil na gori Říp, ki se dviga iz češkega hribovitega podeželja, medtem ko je Leh potoval proti severu. Tam je med lovom sledil svoji puščici in se nenadoma znašel iz oči v oči s hudobnim belim orlom, ki je varoval svoje gnezdo pred vsiljivci. Ko je Leh zagledal orla v rdečem ozadju zahajajočega sonca, je to vzel za dobro znamenje in se odločil, da se bo tam naselil. Svoje naselje je v spomin na ta dogodek poimenoval Gniezno (iz poljskega gniazdo – gnezdo) in za svoj grb izbral belega orla. Bel orel na rdečem ozadju je še danes upodobljen v poljskem grbu, bela črta na vrhu za orla in rdeča črta na dnu za sončni zahod pa na poljski zastavi.

Po Velikopoljski kroniki iz 13. stoletja so Slovani potomci panonskega kneza Pana, ki je imel tri sinove: najmlajšega Leha, Rusa in najstarejšega Čeha. ki so se odločili, da se naselijo na severu, vzhodu in zahodu.[4][5][6][7][8][9]

Zibelka poljske države[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 940 je Gniezno, pomembno pogansko kultno središče, skupaj s trdnjavami v Gieczu, Kruszwici, Poznanju, Kaliszu, Łęczyci, Ostrówu Lednickom, Płocku, Włocławku in drugimi postalo ena glavnih trdnjav zgodnjih pjastovih vladarjev. Arheološka izkopavanja na hribu Lech so leta 2010 ob temeljih cerkve sv. Jurija in blizu ostankov že prej odkrite poganske grobne gomile odkrila grobnico iz 11. toletja.[10] Odkritja kažejo, da bi hrib Lech lahko bil grobišče vladarjev že pred krstom Mješka I. Ko je Mješko I. sprejel krščanstvo, je njegov sin Boleslav I. Hrabri odložil posmrtne ostanke svetega Adalberta v cerkev, na novo zgrajeno na hribu. S tem dejanjem je želel poudariti pomen Gniezna kot verskega središča in glavnega mesta svojega kraljestva.

Kongres v Gnieznu[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 1000 je v Gnieznu potekal kongres, na katerem je vojvoda Boleslav I. Hrabri sprejel cesarja Svetega rimskega cesarstva Otona III.[11] Cesar in poljski vojvoda sta obhajala ustanovitev poljske cerkvene province (nadškofije) v Gnieznu, skupaj z novoustanovljenimi škofijami v Kołobrzegu za Pomorjansko, Vroclavu za Šlezijo in Krakovu za Malopoljsko.[12] Škofija v Poznanju za zahodno Velikopoljsko je bila ustanovljena že leta 968.

Mesto kronanja kraljkev[uredi | uredi kodo]

V gnjeznenski stolnici so leta 1024 kronali poljskega kralja Boleslava I. in leta 1025 njegovega sina Mješka II. Lamberta.[3]

Leta 1038 je Gniezno in bližnji Poznanj zasedel, oplenil in uničil češki vojvoda Břetislav I. in prisilil poljskega vladarja, da je poljsko prestolnico preselili v Krakov.[3] Gnjeznensko stolnico je obnovil naslednji poljski vladar Boleslav II. Velikodušni, ki je bil leta 1076 v njej tudi kronan.

V naslednjih stoletjih se je Gniezno razvilo v regionalno središče vzhodnega dela Velikopoljske. Mestu je vojvoda Vladislav Odonič leta 1238 podelil avtonomijo. Leta 1295 in 1300 je bilo Gniezno ponovno kraj kronanja poljskih kraljev.

Regionalno mesto Velikopoljske[uredi | uredi kodo]

Listina, s katero je kralj Vladislav IV. Vasa leta 1635 potrdil mestne privilegije

Po upravni reformi države je bilo Gniezno kot kraljevo mesto od začetka 14. stoletja do leta 1768 sedež okraja v vojvodstvu Kalisz. Leta 1331 so ga opustošili tevtonski vitezi. V času vladavine kralja Kazimirja III. Velikega je bil kmalu obnovljen in v času vladavine kralja Vladislava II. Jagela leta 1419 dobil status prestolnice krščanstva na Poljskem. Nadškofi iz Gniezna so prejeli naslov primas Poljske.[12]

V Gnieznu je cvetela trgovina. V njem so bili štirje veliki letni sejmi, na katerih so sodelovali trgovci iz različnih poljskih mest in evropskih držav.[12] Razvile so se tudi obrti in Gniezno je ostalo eno večjih mest na Poljskem do sredine 17. stoletja,[2] kljub požaroma leta 1515 in 1613.[12] Opustošen je bil med švedskimi invazijskimi vojnami v 17.–18. stoletju in zaradi kuge v letih 1708–1710. Vse to je povzročilo depopulacijo in gospodarski upad, vendar je mesto v 18. stoletju kmalu spet oživelo in leta 1768 postalo glavno mesto vojvodstva Gniezno znotraj večje velikopoljske province. Gniezno je ostalo eno glavnih kulturnih središč poljskega kraljestva.[12]

Pozni novi vek[uredi | uredi kodo]

Napoleon Orda (19. stoletje): Frančiškanska cerkev v Gnieznu

Gniezno je med drugo delitvijo Poljske leta 1793 priključila Kraljevina Prusija in ga preimenovala v Gnesen. Postal je del province Južna Prusija.

Med uporom Kościuszka ga je poljska vojska pod poveljstvom generala Jana Henryka Dąbrowskega 22. avgusta 1794 osvobodila[13] in 29. septembra 1794 porazila prusko vojsko pri Labischinu (Łabiszynu) severno od Gniezna. Zaradi poraza v bitki pri Maciejowicah je Kościuszko opustil svoj načrt za prezimovanje v Brombergu (Bydgoszcz) in se skozi Thorn (Torunj) umaknil v osrednjo Poljsko. Prusi so 7. decembra 1794 ponovno zavzeli Gniezno.

Med napoleonskimi vojnami se je mesto uprlo pruski oblasti. Francozi so prišli v Gniezno novembra 1806. Po ukazu generala Jana Henryka Dabrowskega, izdanem vsem mestom in lastnikom podeželskih posesti, da zagotovijo rekrute za organizirano poljsko vojsko, je Gniezno sprva zagotovilo 60 rekrutov, ki so sodelovali v bitkah 1806–1807.[14] Posledično je bilo mesto vključeno v Varšavsko vojvodstvo, vendar ga je po porazu Napoleona v Rusiji leta 1812 zasedla ruska vojska in ga leta 1815 na Dunajskem kongresu vrnila Prusiji. Gniezno je bilo kasneje vključeno v okrožje Gnesen Velikega vojvodstva Posen, kasnejše Province Posen. Bilo je pomembno središče poljskega odpora proti germanizaciji. V njem so bile različne poljske organizacije in založbe.[2]

Po velikopoljski vstaji (1918–1919) in Versajskem mirovnem sporazumu je mesto postalo del Druge poljske republike in dobilo prvotno ime Gniezno. Njegovi vojaki so se med poljsko-sovjetsko vojno pridružili poljski vojski, ki se je bojevala proti boljševikom.[15]

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Spomenik 24 Poljakom, ki so jih na tem mestu novembra 1939 ubili Nemci

Med invazijo na Poljsko, s katero se je začela druga svetovna vojna, je Gniezno 11. septembra 1939 zasedla nemška vojska. 26. oktobra 1939 je bilo priključeno nacistični Nemčiji kot del Reichsgaua Wartheland. Med nemško okupacijo so Nemci ubili nekaj sto domačinov, več kot 10.000 prebivalcev mesta in okolice pa izgnali v Generalno gubernijo v bolj vzhodni del nemške okupirane Poljske ali v nacistična koncentracijska taborišča.[2] Konec leta 1940 so iz psihiatričnega zavoda Dziekanka (nemško Tiegenhof) pri Gnieznu evakuirali in nato ubili 1172 bolnikov. Konec leta 1940 je Lange Commando, podenota Einsatzkommando 2, usmrtil še nekaj sto pacientov s plinom v tovornjaku za zaplinjevanje.[16] Mesto je kljub temu ostalo središče protinemškega odpora.[2]

Potem ko je mesto 21. januarja 1945 zavzela Rdeča armada, so se Sovjeti borili proti poljski ilegali in njene člane deportirali globoko v Sovjetsko zvezo.[2] Samo mesto med vojno ni bilo huje poškodovano. Nemci so leta 1940 porušili spomenik kralja Boleslava I. Hrabrega, ki so ga po vojni obnovili. Mesto je bilo po vojni vrnjeno Poljski, čeprav s sovjetskim komunističnim režimom, ki je ostal na oblasti do padca komunizma v 80. letih dvajsetega stoletja.

Povojno obdobje[uredi | uredi kodo]

Gniezno med obiskom papeža Janeza Pavla II. leta 1979

Avgusta 1980 so se zaposleni v lokalnih tovarnah pridružili protikomunističnim stavkam po vsej državi,[17] kar je vodilo do ustanovitve organizacije Solidarnost, ki je imela osrednjo vlogo pri rušenju komunistične vladavine na Poljskem. V letih 1979 in 1997 je Gniezno obiskal papež Janez Pavel II. Med drugim obiskom so potekala slavja ob tisočletnici smrti sv. Adalberta, ki so se jih udeležili predsedniki sedmih srednjeevropskih držav in 280.000 romarjev iz Poljske in drugod.[12] Leta 2000 so praznovali tisočletnico kongresa v Gnieznu in ob tej priložnosti organiizirali zasedanje Sejma (parlament), edinega izven Varšave v zadnjih desetletjih.

Kronanja v gnjeznenski stolnici[uredi | uredi kodo]

Gnjeznenska stolnica Vnebovzetja blažene device Marije in sv. Adalberta
Panorama Gniezna v 19. stoletju

Mestne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Staro Gniezno
  • Kraljeva gotska stolnica je ena od najpomembnejših poljskih cerkva, razglašena za zgodovinski spomenik Poljske. V njej je sedež katoliške Gnjeznenske nadškofije, ustanovljene leta 1000 in najstarejše na Poljskem. V njej so Gnjeznenska vrata, eno od najpomembnejših del romanske umetnosti na Poljskem, in krsta sv. Adalberta Praškega.
  • Staro mesto jedro, polno zgodovinskih meščanskih hiš in cerkva:
    • gotsko-baročna cerkev sv. Trojice,
    • gotsko-baročna frančiškanska cerkev in samostan,
    • gotska cerkev sv. Janeza Krstnika,
    • gotska cerkev sv. Lovrenca,
    • baročna cerkev sv. Jurija in
    • baročna cerkev sv. Mihaela.
  • Muzej začetkov poljske države (Muzeum Początków Państwa Polskiego).
  • Muzej Gnjeznenske nadškofije (Muzeum Archidiecezjalne w Gnieźnie).
  • Spomenik kralja Boleslava I. Hrabrega.
  • Gnjeznenska vrata stolnice
    Gnjeznenska vrata stolnice
  • Krsta sv. Adalberta Praškega
    Krsta sv. Adalberta Praškega
  • Tržni trg
    Tržni trg
  • Cerkev sv. Trojice
    Cerkev sv. Trojice
  • Frančiškanska cerkev
    Frančiškanska cerkev
  • Gotska cerkev sv. Janeza Krstnika
    Gotska cerkev sv. Janeza Krstnika
  • Cerkev sv. Lovrenca
    Cerkev sv. Lovrenca
  • Spomen kralja Boleslava I. Hrabrega
    Spomen kralja Boleslava I. Hrabrega
  • Muzej poljske državnosti
    Muzej poljske državnosti
  • Muzej Gnjeznenske nadškofije
    Muzej Gnjeznenske nadškofije
  • Nadškofova palača
    Nadškofova palača
  • Cerkev sv. Jurija
    Cerkev sv. Jurija

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Bivše pobrateno mesto:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 »Local Data Bank«. Statistics Poland. Pridobljeno 15. avgusta 2022. Data for territorial unit 3003011.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 »Gniezno«. Encyklopedia PWN (v poljščini). Pridobljeno 28. februarja 2020.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Neil Wilson; Tom Parkinson; Richard Watkins (2005). Poland (Google Books). Lonely Planet. str. 339. ISBN 1-74059-522-X. Pridobljeno 26. decembra 2010. (angleško)
  4. ↑ Czesław Łuczak, Kazimierz Tymieniecki. Europa, Słowiańszczyzna, Polska. 1970. str. 296.
  5. ↑ Brygida Kurbisówna. Studia nad Kroniką wielkopolską. Poznańskie Towarzystwo Przyjaciół Nauk, Poznań 1952.
  6. ↑ Adam Fałowski, Bogdan Sendero. Biesiada słowiańska. Universitas, Kraków 1992, str. 40.
  7. ↑ Kultura polski średniowiecznej XIV-XV w. pod red. B. Geremka, Wydawnictwo Naukowe Semper, Warszawa 1997, str. 651.
  8. ↑ Kronika wielkopolska. K. Abgarowicz, Warszawa 1965; UNIVERSITAS, Poznań 2010, ISBN 978-83-242-1275-0.
  9. ↑ Kronika Dalimila[mrtva povezava] V LitDok Europa Środkowo-Wschodnia, Herder-Institut, Marburg.
  10. ↑ Szymański, Freelance Design - Marcin. »Tajemnice Wzgórza Lecha Gniezno - Moje Gniezno - Portal Informacyjny Gniezna«. moje-gniezno.pl (v poljščini). Pridobljeno 13. marca 2018.
  11. ↑ Günther Stöckl. Die Geschichte der Slavenmission. V: Die Kirche in ihrer Geschichte – Ein Handbuch (ur. Bernd Moeller). 2nd edition, vol. 2, Göttingen 1976, ISBN 3-525-52318-1. str. 91 (nemško). limited online preview)
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 12,5 »Historia«. Urząd Miejski w Gnieźnie (v poljščini). Pridobljeno 28. februarja 2020.
  13. ↑ 25.9 wyzwolono Gniezno (on 25th 9 Gniezno was liberated) (angleško) Marian B. Michalik; Eugeniusz Duraczyński (1994). Kronika powstań polskich 1794–1944. "Kronika"-Marian B. Michalik. str. 44. ISBN 83-86079-02-9.
  14. ↑ (angleško) Marian B. Michalik; Eugeniusz Duraczyński (1891). Roczniki. Poznańskie Towarzystwo Przyjaciół Nauk (Poznań Society of Friends of Science). str. 44. ISBN 83-86079-02-9.
  15. ↑ (angleško) Marian Woźniak (1998). Encyklopedia konspiracji wielkopolskiej: 1939–1945 (Encyclopedia of conspiracy in Greater Poland: 1939–1945). Instytut Zachodni. ISBN 83-85003-97-5. multiple pages (individual biographies) e.g. str. 275
  16. ↑ Friedlander, Henry (2000). The Origins of Nazi Genocide: From Euthanasia to the Final Solution. Univ of North Carolina Press. str. 137–9. ISBN 080786160X.
  17. ↑ Zwiernik, Przemysław (2011). »Opór społeczny i opozycja w epoce Gierka«. Biuletyn Instytutu Pamięci Narodowej (v poljščini). Št. 5–6 (126–127). Institute of National Remembrance. str. 131. ISSN 1641-9561.
  18. ↑ »Zustersteden«. Veendam. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. septembra 2017. Pridobljeno 3. maja 2014.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gniezno&oldid=6116281«