1298

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 12. stoletje - 13. stoletje - 14. stoletje
Desetletja: 1260.  1270.  1280.  - 1290. -  1300.  1310.  1320.
Leta: 1295 · 1296 · 1297 · 1298 · 1299 · 1300 · 1301
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1298 (MCCXCVIII) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na sredo.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Odstavitev in smrt nemškega kralja Adolfa Nassauškega[uredi | uredi kodo]

  • začetek leta - Nemški kralj Adolf Nassauški si prizadeva, da bi si postavil dinastično bazo, četudi majhno, v mejni grofiji Meissen, kar razjezi šesterico nemških knezov-elektorjev skupaj s češkim kraljem, ki iščejo način, kako bi kaznovali kraljeve ambicije. ↓
  • februar → Češki kralj Venčeslav II. in avstrijski vojvoda Albert I. Habsburški skleneta mirovni sporazum, ki avtomatično pomeni nezaupnico kralju Adolfu Nassauškemu.
  • 20. april - Začetek ti. Rintfleischevih pogromov: prvi pokol Judov, ki se razširi po mestih južne Nemčije, se zgodi v mestu Röttingen. Pokoli so izjemno brutalni, vodi jih neki Rindfleisch, klavec v dobesednem in/ali prenesenem pomenu.[1]
  • 1. maj - Spor s kraljem poskuša razrešiti mainški nadškof Gerhard Eppsteinski, ki je hkrati kancler Nemčije, vendar pride do pravnega zapleta, v katerem bi moral kralj obsoditi samega sebe, kar ima Adolf za žalitev.
  • 23. junij - Knezi-elektorji[2] detronizirajo nemškega kralja Adolfa Nassauškega, kar je s pravnega vidika sporno, saj kralj Adolf ni bil izobčen s strani papeža. Pravica do odstavitve nemškega kralja izhaja zgolj iz njihove volilne pravice, s čimer ignorirajo takrat veljavno božansko pravo kraljev. V skladu s cerkvenim zakonom ima samo papež pravico do odstavitve kralja.
  • 2. julij - Bitka pri Göllheimu: Albert I. na bojišču poišče in ubije odstavljenega nemškega kralja Adolfa Nassauškega. Zmagovalec potem poraženemu kralju odreče kraljevi pokop v Speyerski katedrali.
  • 27. julij - Za novega nemškega kralja sedmerica elektorjev izvoli avstrijskega vojvodo Alberta I. Habsburškega.[3]
  • 1. avgust - Rintfleisch pride v Nürenberg, kjer judovsko skupnost zaščitijo meščani, a jih Rintfleischova drhal premaga ter pokolje vse jude, ki so se zatekli za obzidje nürenberške utrdbe.
  • 24. avgust - Aachen: kronanje Alberta I. za novega nemškega kralja.
    • Novi nemški kralj Albert I. ujame in obesi klavca judov Rindfleischa. Mestom, ki so sodelovala v pogromih, morajo plačati kralju visoke denarne odškodnine.
Razpored angleške (v rdečem) in škotske vojske pri Falkirku. Angleška viteška konjenica najprej požene v beg škotsko konjenico in nevtralizira lokostrelce (trikotnik).

Prva vojna za škotsko neodvisnost[uredi | uredi kodo]

  • začetek leta - Angleški kralj Edvard I. in francoski kralj Filip IV. skleneta začasno premirje, ki ustreza obema. Edvard I. se želi maščevati Škotom za poraz pri mostu Stirling leto dni poprej, Filip IV. pa disciplinirati Flandrijce.
    • Prvi ukrep proti Škotom je, da sedež dvora in vlade preseli iz Londona v mesto York na severu Anglije, kjer ostane naslednjih šest let.
  • 25. junij - York: odhod angleške vojske proti Škotski. Armado sestavlja tudi bataljon Valižanov z dolgimi loki (ang. Longbow). Škotski vojskovodja in voditelj upora proti Angležem William Wallace namesto frontalnega napada raje z gverilsko taktiko ovira oskrbovanje angleške vojske, da bi jo demoraliziral in prisilil v predčasen umik, po možnosti pa v takšnem stanju napadel.
  • 21. julij - Angleška armada se sooča s pomanjkanjem. Edvard I. se je že pripravljen umakniti, nakar je obveščen, da William Wallace združuje vojsko v bližini, s katero bi potem napadel umikajoče Angleže.
  • 22. julij - Bitka pri Falkirku: angleška vojska pod vodstvom Edvarda I. Dolgokrakega odločujoče porazi škotsko pod vodstvom Williama Wallaceja. Po prerivanju konjenic škotska konjenica pobegne, nato valižanski lokostrelci z dolgimi loki uničijo nezaščitene škotske suličarje, ki so tvorili utrjeno jedro škotske vojske. Preživeli Škoti, vključno z Wallacom se skrijejo v bližnjem gozdu, kamor jim Angleži ne sledijo. Prav tako po bitki Edvard I. ne izkoristi zmage in ne utrdi oblasti na Škotskem.
  • september - William Wallace se odpove nazivu Varuh Škotske v korist Roberta Brucea, grofa Carricka, in Johna Comyna, barona Badenocha. Ker Wallace in njegovi privrženci nimajo več baze, so omejeni na gverilsko vojno in iskanje novih morebitnih zavezništev.

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Beneška galeja
  • Umrlega bolgarskega carja Smileca nasledi mladoletni sin Ivan II.. Politično nestabilnost v Bolgariji izkoristijo begunski Mongoli iz Zlate horde (→ 1299).
  • Bizantinsko cesarstvo, Mala Azija: cesar Andronik II. Paleolog izpusti iz zapora nadarjenega generala Ivana Tarkanijota, sicer člana dinastiji Paleolog sovražne stranke, in mu da na razpolago vojsko ter denarna sredstva za boj proti Turkom, ki so vedno bolj ogrožali Malo Azijo. Cesarjeva poteza in prihod nepovabljenega prišleka, ki naj bi napravil red ob meji, ujezi lokalne bizantinske magnate, saj je cesar prej denar za varovanje meje namenjal direktno njim. 1300
  • Ilkanat: kan Mahmud Gazan nastavi za kanclerja judovskega spreobrnjenca Rašid-al-Din Hamadanija, ki ostane v službi naslednjih 20 let. 1318
  • Kilikijska Armenija: kralj Sempad ukaže umoriti odstavljenega kralja (in brata) Torosa III.. Odstavljenemu in še naprej zaprtemu sokralju Hetum II. se po oslepitvi delno povrne vid. Konstantin, najmlajši od bratov te armenske vladarske družine, se s pomočjo Hetumovih podpornikov polasti prestola in zapre Sempada. 1299
  • Iz egiptovskega ujetništva je po 27-ih letih izpuščen baron Mecklenburga Henrik I.
  • Umre tajski kralj Sukhotaja Ramkhamhaeng, pod katerim je omenjena kraljevina doživela vzpon. Nasledi ga sin Loethai.
  • Toskana: bankrot sienske banke Gran Tavola močno udari ekonomijo mesta Sienna.

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  1. ^ S slabšanjem političnega položaja v Nemčiji in smrtjo kralja Adolfa Nassauškega, ki je kot nemški kralj po cesarskih zakonih bil varuh judovskih skupnosti, je judovska skupnost v južni Nemčiji, vključno z Avstrijo, popolnoma opustošena.
  2. ^ Sedem knezov-elektorjev: mainški, kölnski in tierski nadškof, saški vojvoda, palatinski renski grof, brandenburški mejni grof in češki kralj.
  3. ^ Kar storijo z zadržki, saj Albert I. nima več politične opozicije, ki bi ga ogrožala v vojaškem smislu.
  4. ^ Livonski red je avtonomna veja nemškega viteškega reda, ki je vladala Livoniji in imela tam tudi upravno središče. Drugače je nemški viteški red oz. križniki imel tačas svoje upravno središče v Benetkah, kamor se je preselil po padcu Akkona.
  5. ^ Razen če je bil ujet že štiri leta prej (1294) v Bitka pri Laiazzu, Kiklijska Armenija.