Zorko Jelinčič
| Zorko Jelinčič | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 5. marec 1900 Log pod Mangartom |
| Smrt | 13. julij 1965 (65 let) Trst |
| Narodnost |  slovenska |
| Državljanstvo |  Italija.svg){kind=small} SFRJ Svobodno tržaško ozemlje.svg){kind=small} Kraljevina Italija.svg){kind=small} Avstro-Ogrska |
| Poklic | publicist, partizan |
| Poznan po | narodni in kulturni delavec |
| Zakonci | Fanica Jelinčič, rojena Obid in Danica Jelinčič, rojena Žun |
| Starši | Ferdinand Jelinčič Josipina Jelinčič, rojena Trebše |
| Sorodniki | Slavko Jelinčič (brat) |
Zorko Jelinčič, slovenski narodni delavec in organizator, * 5. marec 1900, Log pod Mangartom, † 13. julij 1965, Trst.
Življenje in delo[uredi | uredi kodo]
Rodil se je v družini učitelja v Logu pod Mangartom. Osnovno šolo je obiskoval in končal v rojstnem kraju, kljub temu, da so očeta službeno premeščali v druge kraje. Maturiral je leta 1918 na idrijski realki. Potem se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. V šolskem letu 1923/1924 sta se s prijateljem Klementom Jugom prepisala na Univerzo v Padovi, vendar pa Jelinčič študija ni končal. Leta 1924 je nastopil službo v pri Zvezi prosvetnih društev v Gorici in kmalu postal njen tajnik. Hkrati je postal tajnik dijaškega društva Adrija v Gorici, ki je bilo ustanovljeno 9. avgusta 1902 kot akademsko ferialno društvo.[1] Kot tajnik Zveze prosvetnih društev je veliko potoval po Goriškem in organiziral liberalna kulturna društva. Bil je med ustanovitelji in voditelji ilegalne revolucionarne organizacije TIGR. Leta 1929 se je poročil s Fanico Obidovo, naslednje leto pa so ga ob odkritju ilegalne organizacije fašistične oblasti aretirale; 1931 so ga pred posebnim sodiščem v Rimu, ki je bil nadaljevanje 1. tržaškega procesa in na katerem je bil med 30 obsojenci glavni obtoženec, obsodili na 20 let ječe. Po 9 letih so ga izpustili. Po prihodu domov mu je žena pri porodu druge hčerke umrla. Kmalu po izbruhu 2. svetovne vojne so ga konfinirali v pokrajino Isernio, tu je dočakal kapitulacijo. Po zlomu Italije se je jeseni 1943 prebil v partizane; bil član pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Primorsko. Po osvoboditvi se je naselil v Trstu, tu delal predvsem pri kulturnem odseku pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora ter kasneje pri Prosvetni zvezi. Leta 1948 se je drugič poročil, in sicer s profesorico Danico Žunovo. Od 1958 je bil sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani in med pobudniki za nastanek etnografskega zemljevida Tržaškega ozemlja z ledinskimi imeni.[2] S publicistiko se je ukvarjal od leta 1924. Članke je objavljal v različnih časopisih. V spominski knjigi o Klementu Jugu je napisal dve razpravi: Dr. Klement Jug (1898-1924) in Jug planinec.
