Valentinovo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Valentinovo
Valentinček iz leta 1909
Druga imenaValentinovo ali god svetega Valentina
Obeležujejo galjudje v številnih državah;
anglikansko občestvo

luteranska cerkev

tradicionalni katoliki
Vrstakrščanski, romantični, kulturni, komercialni
Pomengod svetega Valentina; praznovanje ljubezni in naklonjenosti
Obeleževanjepošiljanje voščilnic in darilc, zmenki, cerkveno praznovanje, priprošnje
Datum
Pogostostletno
Sorodni praznikigregorjevo, noč sedmic (na Kitajskem)

Valentinovo, tudi god svetega Valentina ali praznik svetega Valentina,[1] se praznuje vsako leto 14. februarja.[2] Gre za prvotni krščanski god v čast enemu ali dvema zgodnjima mučencema po imenu sveti Valentin. Skozi poznejše ljudske običaje je v številnih delih sveta postal pomemben kulturni, verski in komercialni praznik romantike in ljubezni.[3]

O različnih Valentinih, povezanih s 14. februarjem, govorijo številne zgodbe o mučencih,[4] vključno s pripovedjo o zaprtju svetega Valentina v Rimu zaradi oznanjevanja preganjanim kristjanom v Rimskem cesarstvu v tretjem stoletju.[5][6] Po zgodnji tradiciji naj bi sveti Valentin vrnil vid slepi hčeri svojega ječarja.[7] Z ljubeznijo so ga bolj povezali številni poznejši dodatki legendi: v 18. stoletju so na primer dodali, da je ječarjevi hčeri napisal pismo s podpisom »tvoj Valentin« v slovo pred usmrtitvijo;[8] po drugi tradiciji naj bi sveti Valentin poročal krščanske vojake, ki se jim je bilo prepovedano poročiti.[6]

Praznovanje godu svetega Valentina 14. februarja opisuje Gelazijev zakramentarij iz 8. stoletja.[9][10] Ta dan so začeli povezovati z romantično ljubeznijo v 14. in 15. stoletju, ko se je razcvetela predstava o dvorljivi ljubezni, očitno zaradi povezovanja s »ptičjimi ljubeznimi« zgodnje pomladi. V Angliji 18. stoletja je zrasel v priložnost, ko so si pari izražali medsebojno ljubezen s cvetjem, slaščicami in voščilnicami, imenovanimi »valentinčki«. V Italiji si zaljubljenci podarjajo ključ svetega Valentina kot »romantični simbol in povabilo k odklenitvi darovalčevega srca«, podarjajo pa ga tudi otrokom kot zaščito pred epilepsijo, ki jo tam imenujejo bolezen svetega Valentina.[11] Simboli valentinovega, ki se uporabljajo danes, so obris v obliki srca, golobice in figurica Kupida. Od 19. stoletja so ročno napisane valentinčke nadomestile množično tiskane kartice.[12]

Dan svetega valentina ni uradni praznik v nobeni državi, čeprav ga kot god uradno praznujejo v anglikanski skupnosti[13] in luteranski cerkvi.[14] Dan svetega valentina praznujejo tudi v pravoslavni cerkvi, vendar 6. julija v čast rimskemu prezbiterju svetemu Valentinu in 30. julija v čast hieromučenca Valentina, škofa Interamne (danes Terni).[15]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Valentin[uredi | uredi kodo]

Do danes so bili razglašeni trije sveti Valentini. 14. februarja goduje vplivni gnostični učitelj Valentinius, ki je leta 143 kandidiral za rimskega škofa. V svojih naukih je krščansko ljubezen primerjal z zakonsko posteljo, kar je bilo v močnem nasprotju z asketsko krščansko mislijo, ki je takrat prevladovala. Stephan A. Hoeller o Valentiniusu pravi naslednje: »Poleg krsta, maziljenja, evharistije, mašniškega posvečenja in obredov umiranja valentinijska gnoza omenja še dva velika in sveta zakramenta, imenovana 'odrešenje' (apolytrosis) in 'poročna soba'.« [1].

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Švedski koledar s prikazanim dnem svetega Valentina (1712)

Prvo pričevanje o povezanosti dne svetega Valentina z romantično ljubeznijo sega v 14. stoletje, ko so v Angliji in Franciji 14. februar označevali kot dan, ko se ženijo ptički. V tej dobi so si ljubimci takrat izmenjevali pisemca in se imenovali za valentine. Verjetno je, da marsikatera legenda o svetem Valentinu izhaja prav iz tega časa. Med njimi so tudi naslednje:

  • na večer, preden je bil sveti Valentin zaradi svoje krščanske vere mučen, naj bi ječarjevi hčeri predal ljubezensko pismo, na katerem je pisalo »Od tvojega Valentina«.
  • Ko je cesar Klavdij II. prepovedal poročanje rimskih vojakov, naj bi sveti Valentin skrivoma pomagal pri njihovi izvedbi.

V večini legend se kot datum svetnikovega mučeništva pojavlja 14. februar.

Znamenita, a pogosto spregledana, je tudi omemba valentinovega v Shakespearovi tragediji Hamlet, ko Ofelija med svojim norim govorom v četrtem dejanju pravi: »Jutri je valentinovo«.

Valentinovo v zahodnem svetu[uredi | uredi kodo]

Voščilnica za valentinovo, okoli leta 1910

V zahodnem svetu se poleg voščilnic podarja tudi vrsta drugih daril. Običajno moški obdarujejo ženske. Darila navadno vključujejo vrtnice in čokolado. Podarja se tudi nakit.

V marsikateri osnovni šoli se od učencev zahteva, da za valentinovo podarijo voščilnico ali darilce vsakomur v razredu. Pri tem pogosto zapišejo, kaj cenijo drug pri drugem. Čeprav se ta navada včasih kritizira kot nepotrebna ali neprimerna, ponekod obstaja že desetletja.

Samski ljudje praznik pogosto sarkastično imenujejo »Dan zavedanja samskosti«.

Valentinovo na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

God svetega Valentina se na Slovenskem že dolgo praznuje, vendar je imel drugačen pomen. Poznan je pregovor, da Valentin - prvi spomladin (pomladni svetnik) - prinese ključ do korenin, zato se po starem kmečkem koledarju na ta dan začne prvo delo v vinogradih in na vrtovih. Poleg tega naj bi se takrat snubili ali ženili tudi ptički (ti se ženijo tudi na Gregorjevo in Vincencijevo). V Beli krajini pravijo, da se z valentinovim začne prvi spomladanski dan.

V severovzhodni Sloveniji gospodinje na valentinovo po drevju in grmih nastavijo otrokom Valentinove potičke.

Med Slovenci naj bi bilo valentinovo najbolj priljubljeno na Primorskem. V Šmavru pri Gorici se s prvo nedeljo po Valentinu začne sezona vaških praznikov na Goriškem. Na ta dan praznujejo tudi praznik štrukljev.

Kot dan zaljubljencev se valentinovo praznuje šele v sodobnem času. Tako pojmovanje praznika je prišlo k nam iz Nizozemske.

Valentinovo v drugih kulturah[uredi | uredi kodo]

Na Japonskem, v Južni Koreji in podobno tudi v Avstraliji se je zaradi obsežnih marketinških prizadevanj valentinovo razvilo kot dan, ko ženske in redkeje tudi moški ljudem, ki jih imajo radi, podarjajo slaščice in cvetje. Vendar pa je za mnoge ženske, zlasti pisarniške delavke, dejanje postalo obveznost in se od njih pričakuje, da (včasih s precejšnjimi stroški) podarijo čokolado vsem moškim sodelavcem. Na Japonskem tako čokolado imenujejo giri-choco (義理チョ&#12467) - sestavljeno iz besed giri (obveznost, dolžnost) in choco, skrajšana oblika besede chokorēto (チョコレート), kar pomeni čokolada. Tej nasprotna je honmei-choco, ki jo podarijo svojim dragim. Čokolado, ki si jo izmenjujejo prijateljice, imenujejo tomo-choco.

Zaradi nadaljnjih marketinških prizadevanj se je razvil tudi dan, ko naj bi moški tistim, ki so jih na valentinovo obdarovali, uslugo vrnili. V resnici ti pogosto obdarujejo le svoje izbranke. Ta dan se praznuje 14. marca in se imenuje Beli dan. Prvotno je namreč veljalo, da se podarja belo čokolado ali mehke penaste bonbone marshmallows. Vendar pa se v zadnjem času podarja tudi perilo.

V Južni Koreji se 14. aprila praznuje tudi Črni dan, ko moški, ki za valentinovo niso dobili ničesar, skupaj jedo rezance po kitajsko v črni omaki, imenovane Jajangmyun.

Valentinovo praznujejo tudi v perzijski kulturi (Iran), čeprav trda islamska vlada to kot del zahoda zavrača in omejuje.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Chambers 21st Century Dictionary, Revised ed., Allied Publishers, 2005 ISBN 9780550142108
  2. »Valentine's Day | Definition, History, & Traditions«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 14. februarja 2021.
  3. Kithcart, David (25. september 2013). »St. Valentine, the Real Story« (v angleščini). Christian Broadcasting Network. Pridobljeno 14. februarja 2021.
  4. Ansgar, 1986, Chaucer and the Cult of Saint valentine, pp. 46–58
  5. Cooper, J.C. (23. oktober 2013). Dictionary of Christianity (v angleščini). Routledge. str. 278. ISBN 9781134265466.
  6. 6,0 6,1 Chryssides, George D.; Wilkins, Margaret Z. (2014). Christians in the Twenty-First Century (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-317-54557-6. The association between Valentine and lovers derives from a legend associated with Valentine of Rome. Emperor Claudius II wanted to recruit soldiers for the Roman army, and prohibited young men from marrying, in case homesickness for wives, homes and families should impair their military prowess. He also opposed the Christian faith, encouraging its persecution. Valentine, a physician priest, offered help to Christians whose lives were in peril and, although celibate himself, performed secret marriage rites for young men and women, defying the emperor's decree. He was discovered and imprisoned.
  7. Ball, Ann (1. januar 1992). A Litany of Saints (v angleščini). OSV. ISBN 9780879734602.
  8. Guiley, Rosemary (2001). The Encyclopedia of Saints (v angleščini). Infobase Publishing. str. 341. ISBN 9781438130262.
  9. Schuster, Ildefonso (1927). The Sacramentary: (Liber Sacramentorum) : Historical & Liturgical Notes on the Roman Missal (v angleščini). Burns, Oates & Washbourne Ltd. str. 429. VALENTINE, PRIEST AND MARTYR Station at the Cemetery of Valentine on the Via Flaminia. The festival of this martyr, who suffered during the persecution under the Emperor Claudius II, is to be found in the Gelasian Sacramentary. His sepulchral basilica on the Via Flaminia, built by Pope Julius I (341-52), and restored by Honorius I, was the first to greet the pilgrims as they approached the Eternal City, eagerly desirous of visiting the sepulchres of the ancient heroes of the Faith.
  10. Polcar, P. (1894). »Gelasian Sacramentary 2.8-12«. The Cult of Saints in Late Antiquity from its origins to circa AD 700, across the entire Christian world. Oxford University Press. XVI Kal. Mart. in natali Valentini, Vitalis, et Feliculae. '14 February on the feast of Valentinus, Vitalis, and Felicula.' [*Valentinus, bishop of Terni (Interamna) and martyr of Rome, S00434; *Vitalis and Felicula, martyrs of Spoleto, *S01917] Three Prayers listed
  11. »St Valentine Key, Italy«. Pitt Rivers Museum. University of Oxford. 2012. Arhivirano iz spletišča dne 19. julija 2014. Pridobljeno 20. junija 2014.
  12. Leigh Eric Schmidt, "The Fashioning of a Modern Holiday: St. Valentine's Day, 1840–1870" Winterthur Portfolio 28.4 (Winter 1993), pp. 209–245.
  13. »Holy Days«. Church of England (Anglican Communion). 2012. Arhivirano iz spletišča dne 29. junija 2012. Pridobljeno 27. oktobra 2012. February 14 Valentine, Martyr at Rome, c.269
  14. Pfatteicher, Philip H. (1. avgust 2008). New Book of Festivals and Commemorations: A Proposed Common Calendar of Saints. Fortress Press. str. 86. ISBN 9780800621285. Arhivirano iz spletišča dne 1. januarja 2014. Pridobljeno 27. oktobra 2012.
  15. Kyrou, Alexandros K. (14. februar 2015). »The Historical and Orthodox Saint Valentine« (v angleščini). Greek Orthodox Archdiocese of America. Arhivirano iz spletišča dne 14. avgusta 2016. Pridobljeno 12. februarja 2016.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]