Solarna konstanta

Solárna konstánta je gostota svetlobnega toka Sončevega elektromagnetnega sevanja (izsev (svetlobni tok) na enoto površine), merjena na zunanjem robu Zemljinega ozračja v ravnini pravokotni na sevanje, na razdalji 1 astronomske enote. Solarna konstanta vsebuje vse Sončevo sevanje, ne le vidno svetlobo. S sateliti izmerjena srednja vrednost je:

$j_{\odot }\approx 1366\ \mathrm {W/m^{2}} \!\,.$

Prek leta se spreminja za približno 6,9 %, od 1412 W/m² zgodaj januarja (za +3,3 % v prisončju) do 1321 W/m² zgodaj julija (za -3,4 % v odsončju), zaradi spreminjanja Zemljine razdalje do Sonca. Tudi v dolgem časovnem obdobju solarna konstanta ni konstanta (glej Sončeva dejavnost).

Langleyjev bolograf iz leta 1903 z napačno solarno konstanto 2,54 kalorij/minuto/kvadratni centimeter.

Solarno konstanto je leta 1884 poskušal izmeriti Langley z Mount Whitneyja v Skalnem gorovju v Kaliforniji. Vrednosti je odbiral skozi ves dan, s čimer je poskušal odstraniti absorpcijo svetlobe v ozračju. Izmeril je nepravilno vrednost 2903 W/m², verjetno zaradi napake pri računanju. Med letoma 1902 in 1957 so Abbot in drugi na različnih nadmorskih višinah našli vrednosti od 1322 do 1465 W/m². Abbot je pokazal, da Langleyjevi popravki niso bili pravilno vzeti, in je bila njegova vrednost med 1318 in 1548 W/m².

Solarna konstanta da vrednost za Sončev izsev:

$L_{\odot }=j_{\odot }S=j_{\odot }4\pi a_{0}^{2}=1366\cdot 4\cdot \pi \cdot 149597870660^{2}=3,841593\cdot 10^{26}\ \mathrm {W} \!\,,$

kjer je $a_{0}\!\,$ astronomska enota, srednja razdalja Zemlje od Sonca.

Solarna konstanta za planete

planet	srednja razdalja [a.e.]	povprečna je [W / m2]	je $\left(j_{\odot }=1\right)$
Merkur	0,387098	9116	6,673080
Venera	0,723332	2611	1,911142
Zemlja	1	1366	1
Mars	1,523679	588	0,430706
Cerera	2,765956	179	0,130701
Jupiter	5,204267	50	0,036919
Saturn	9,582017	15	0,010891
Uran	19,229412	3,7	0,002704
Neptun	30,103662	1,5	0,001103
Pluton	39,481687	0,9	0,000641
Erida	67,6681	0,3	0,000218

Glej tudi

• sončna energija