Solarna konstanta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Solárna konstánta je gostota svetlobnega toka Sončevega elektromagnetnega sevanja (izsev (svetlobni tok) na enoto površine), merjena na zunanjem robu Zemljinega ozračja v ravnini pravokotni na sevanje, na razdalji 1 astronomske enote. Solarna konstanta vsebuje vse Sončevo sevanje, ne le vidno svetlobo. S sateliti izmerjena srednja vrednost je:

 j_{\odot} \approx 1366 \ \mathrm{W/m^{2}} \!\, .

Prek leta se spreminja za približno 6,9 %, od 1412 W/m2 zgodaj januarja (za +3,3 % v prisončju) do 1321 W/m2 zgodaj julija (za -3,4 % v odsončju), zaradi spreminjanja Zemljine razdalje do Sonca. Tudi v dolgem časovnem obdobju solarna konstanta ni konstanta (glej Sončeva dejavnost).

Solarno konstanto je leta 1884 poskušal izmeriti Langley z Mount Whitneyja v Skalnem gorovju v Kaliforniji. Vrednosti je odbiral skozi ves dan, s čimer je poskušal odstraniti absorpcijo svetlobe v ozračju. Izmeril je nepravilno vrednost 2903 W/m2, verjetno zaradi napake pri računanju. Med letoma 1902 in 1957 so Abbot in drugi na različnih nadmorskih višinah našli vrednosti od 1322 do 1465 W/m2. Abbot je pokazal, da Langleyjevi popravki niso bili pravilno vzeti, in je bila njegova vrednost med 1318 in 1548 W/m2.

Solarna konstanta da vrednost za Sončev izsev:

 L_{\odot} = j_{\odot} S = j_{\odot} 4 \pi a_{0}^{2} = 1366 \cdot 4 \cdot \pi \cdot 149597870660^{2} = 3,841593 \cdot 10^{26} \ \mathrm{W} \!\, ,

kjer je a_{0} astronomska enota, srednja razdalja Zemlje od Sonca.

Solarna konstanta za planete[uredi | uredi kodo]

planet srednja
razdalja

[a.e.]
povprečna
je
[W / m2]
je
\left( j_{\odot}=1 \right)
Merkur 0,387098 9116 6,673080
Venera 0,723332 2611 1,911142
Zemlja 1 1366 1
Mars 1,523679 588 0,430706
Cerera 2,765956 179 0,130701
Jupiter 5,204267 50 0,036919
Saturn 9,582017 15 0,010891
Uran 19,229412 3,7 0,002704
Neptun 30,103662 1,5 0,001103
Pluton 39,481687 0,9 0,000641
Erida 67,6681 0,3 0,000218

Glej tudi[uredi | uredi kodo]