Sekemib

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Sekemib ali Sekemib-Perenmaat je Horovo ime zgodnjega staroegipčanskega faraona iz Druge dinastije, ki je vladal okoli 2720 pr. n. št. Podobno kot njegov predhodnik, naslednik ali sovladar Set-Peribsen je tudi Sehemib dobro dokazan v arheoloških najdbah iz njegovega obdobja, po smrti pa se ne pojavi v nobenem dokumentu. Natančna dolžina njegove vladavine ni znana. Njegovega groba še niso odkrili.[1]

Viri s Sekemibovim imenom[uredi | uredi kodo]

Sekemibovo ime je znano z odtisov pečatnikov in napisov na posodah iz alabastra in breče, ki so jih odkrili na vhodu v Peribsenovo grobnico v Abidosu, podzemnih galerijah Džoserjeve stopničaste piramide v Sakari in na enem najdišču na Elefantini.[1][2][3][4]

Sekemibovo serek ime je nenavadno, ker je prvo v egipčanski zgodovini, ki je razširjeno z okrasnim pridevkom. Poleg prvega imena, Sekhem-ib, je na več pečatih in kamnitih posodah v sereku tudi pridevek Perenma´at. Sekemib je uporabljal obe obliki imena, enostavno Horovo ime in dvojno ime. Egiptologi, med njimi Herman te Velde in Wolfgang Helck, domnevajo, da je začel dvojno ime uporabljati po razpadu Egipta v dve neodvisni državi. Zdi se, da je poskušal umiriti politično stanje, ki je v tistem času prevladovala v Egiptu. Dvojno ime je uporabljal tudi njegov naslednik Kasekemvi. Slednji je razen dvojnega imena nad svoj serek kot zaščitno božanstvo poleg Hora postavil še Seta, s čimer je poskušal vzpostaviti mir in spravo med Gornjim in Spodnjim Egiptom.[5][6]

Identiteta[uredi | uredi kodo]

Sekemibova vaza z napisom: Kralj Gornjega in spodnjega Egipta, Sekemib-Perenmat, upravnik hiše bakra, Kertijev božji služabnik, francoski Narodni arheološki muzej

Sekemibova osebnost je še vedno predmet raziskav in razprav, ker protislovne najdbe omogočajo veliko prostora za različne razlage in teorije.

Egiptologi, med njimi Walter Bryan Emery, Kathryn A. Bard in Flinders Petrie, so prepričani, da je istoveten s faraonom Peribsenom, ki je svoje ime povezal tudi z bogom Setom in morda vladal samo v Gornjem Egiptu. Emery, Bard in Petrie svojo trditev podpirajo z več glinastimi pečati, ki so jih odkrili na vhodu v Peribsenovo grobnico. Sekemibove grobnice še niso odkrili.[2][7][8][9]

Egiptologi, med njimi Hermann Alexander Schlögl, Wolfgang Helck, Peter Kaplony in Jochem Kahl, njihovo trditev spodbijajo in trdijo, da sta bila Sekemib in Peribsen različni osebi. Slednji poudarjajo, da so bili pečati odkriti samo na vhodu v Peribsenovo grobnico in da nista njuni imeni napisani skupaj na nobenem napisu. Razen tega primerjajo najdbe s slonokoščenimi etiketami faraona Hotepsekemvija, ki so jih našli na vhodu v Kaajevo grobnico. Schlögl, Helck, Kaplony in Kahl so prepričani, da so Sekemibovi pečati samo dokaz, da je Sekemib pokopal Peribsena.[6][10]

Egiptologa Toby Wilkinson in Helck domnevata, da sta bila Sekemib in Peribsen v sorodu. Njuna teorija temelji na napisih na kamnitih posodah in odtisih pečatnikov, ki so tipografsko in slovnično podobni. Na Peribsenovih posodah, na primer, piše ini-setjet (davek ljudstva Setroe), na Sekemibovih pa ini-chasut (davek puščavskih nomadov). Drugo povezavo med Peribsenom in Sekemibom kažeta njuni serek imeni, ker obe vsebujeta zloga per in ib.[11][12]

Egiptologi, na primer Helck, istovetijo Sekemiba s faraonom z ramzeškim kartušnim imenom Veneg, Peribsena pa z Senedom. Podobno razmišlja tudi Dietrich Wildung, ki Sekemiba istoveti s faraonom z nebti imeom Veneg-Nebti, Peribsena pa s Senedom.[6][13]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Sekemibov glinast pečat

Arheološke najdbe kažejo, da je Sekemib vladal samo v Gornjem Egiptu. Njegovo kraljestvo se je verjetno raztezalo od Omba do otoka Elefantina, kjer je Peribsen ustanovil novo upravno središče z nazivom »Bela zakladnica«[14] Natančen datum in vzrok za razcep kraljestva sta še vedno predmet razprav egiptologov in zgodovinarjev.

Zagovorniki teorije razdeljene države[uredi | uredi kodo]

Egiptologi Wolfgang Helck, Nicolas Grimal, Hermann Alexander Schlögl in Francesco Tiradritti so prepričani, da sta Ninečer, tretji faraon Druge dinastije, in njegov predhodnik Peribsen nasledila kraljestvo, ki je trpelo zaradi preobsežne in prezapletene državne uprave, zato se je Ninečer odločil, da bo Egipt razdelil med svoja sinova oziroma naslednika v upanju, da bo v takšnih razmerah dve državi laže upravljati kot eno samo.[15][16] Ker artefakti iz njune vladavine kažejo, da sta on in njegov sodobnik Peribsen vladala samo v Gornjem Egiptu, se poraja vprašanje, kdo je takrat vladal v Spodnjem Egiptu. Zaporedje vladarjev od Seneda dalje se na ramzeških seznamih kraljev razlikuje od drugih seznamov. Razlike bi lahko nastale zato, ker Sakarski in Torinski seznam kraljev sledita memfiškemu izročilu in omenja samo memfiške vladarje. Abidoški seznam kraljev pa se naslanja na tinitsko izročilo in omenja samo tinitske vladarje. Do faraona Seneda so vsi posmrtni seznami kraljev med seboj usklajeni, za njim pa Sakarski in Torinski seznam omenjata tri naslednike: Neferkareja, Neferkasokarja in Hudžefo I., Abidoški seznam pa te tri vladarje preskoči in na prvo mesto postavi Kasekemvija, katerega imenuje Džadžaj. Egiptologi domnevajo, da so neskladja posledica delitve egipčanske države v obdobju Druge dinastije.[1][10][15][16]

Dodatne težave povzročajo Horova in nebti imena različnih kraljev na napisih v Veliki južni galeriji nekropole faraona Džoserja (Tretja dinastija) v Sakari. Napisi na kamnith posodah omenjajo kralje Nubneferja, Veneg-Nebtija, Hor Baja, Hora Ptiča in Hor Saja. Vsi ti vladarji so omenjeni samo nekajkrat, kar kaže, da nobeden ni vladal prav dolgo. Sneferka bi lahko bili identičen s Kaajem ali njegovim kratkotrajnim naslednikom. Veneg bi lahko bil istoveten z ramzeškim Vadženesom, kralji Nubnefer, Ptič in Sa pa ostajajo skrivnostni, ker se ne pojavijo nikjer drugje kot v Sakari, število z njimi povezanih najdb pa je zelo omejeno. Schlögl, Helck in Peter Kaplony predpostavljajo, da Nubnefer, Sa in Ptič ustrezajo vladarjem do Peribsena in Sekemiba, ki so vladali v Spodnjem Egiptu, slednja pa sta vladala v Gornjem Egiptu.[1][10][15][16][17]

Nekaj egiptologov, na primer Barbara Bell, je prepričanih, da je v tistem obdobju Egipt prizadela gospodarska katastrofa, morda lakota ali dolgotrajna suša. Ninečer je zato, da bi katastrofo laže obvladoval, razdelil kraljestvo v dve neodvisni kraljestvi, ki bi se po normalizaciji stanja spet združili. Bellova svojo teorijo podpira z napisom na Kamnu iz Palerma, na katerem zapisi o Nilovih poplavah več let kažejo na nizke vodostaje.[18][19]

Novemu političnemu stanju so se prilagodili tudi uradniški nazivi pisarjev, varuhov pečata in nadzornikov. Naziv »kraljevi pečatar«, na primer, se je spremenil v »pečatar kralja Gornjega Egipta«. Državna uprava po Peribsenu in Sekemibu kaže na jasno definirano hierarhijo, na primer: zakladnica → pokojninski urad → lastnina → vinogradi → zasebni vinogradi.

Kralju Kasekemviju, zadnjemu iz Druge dinastije, je uspelo ponovno združiti oba Egipta. Obe državni zakladnici je združil in eno in jo podredil novemu administrativnemu središču »Kraljeva hiša«.[20][21][22]

Nasprotniki teorije razdeljene države[uredi | uredi kodo]

Fragment dioritne vaze z delom imena faraona Sekemib Perenmaata iz Džoserjeve piramide, zdaj v Egipčanske, muzeju v Kairu; napis se bere (od desne proti levi): »Kralj Spodnjega in Gornjega Egipta, Sekemib-Per(enmaat), davek tujcev, živež za…«

Drugi egiptologi, med njimi Michael Rice,[23] Francesco Tiradritti[24] in Wolfgang Helck, so prepričani, da delitve Egipta ni bilo in da sta bila Sekemib in Peribsen različna in neodvisna vladarja. Domnevna delitev je bila bolj birokratske narave in je vključevala spremembe nazivov visokih državnih uradnikov. Kralj Ninečer (ali Peribsen) se je morda odločil, da bo omejil moč uradnikov in je državno birokracijo razdelil na dva ločena oddelka. Takšno dejanje ne bi bilo nobena izjema, saj se v zgodovini Egipta zgodilo večkrat, zlasti v poznih dinastijah.

Znanstveniki poudarjajo tudi to, da so dobro ohranjene mastabe v Sakari pripadale visokim uradnikom, kot sta bila na primer Ruaben in Nefer-Setek. Vse mastabe so iz Ninečerjeve in Kasekemvijeve vladavine, se pravi iz Druge dinastije. Arheološke najdbe, stanje mastab in njihova arhitektura so po mnenju egiptologov dokaz, da so se pogrebni kulti kraljev in plemstva neokrnjeno nadaljevali skozi celo dinastijo. Če je to res, njihovo dobro stanje ni skladno s teorijo o državljanski vojni in gospodarskih problemih med Peribsenovo vladavino. Rice, Tiradritti in Helck menijo, da je Ninečer zaradi zasebnih ali političnih razlogov zapustil razdeljeno kraljestvo in da so delitev formalno sprejeli njegovi nasledniki iz Druge dinastije[16][23][24]

Znanstveniki, kot so Herman Te Velde,[25] I.E.S. Edwards[26] in Toby Wilkinson,[27] verjamejo napisom na Kamnu letopisov Pete dinastije, plošči iz črnega bazalta, na katerih so zelo podrobni seznami kraljev in tudi kažejo, da delitva kraljestva ni bilo. Na kamnu so kralji zapisani z njihovimi Horovimi, zlatimi in kartušnimi imeni, katerim je na koncu pripisano ime njihove kraljevske matere. Na seznamu so tudi pravokotna okenca z letnimi dogodki od njihovega kronanja do smrti. Najslavnejši fragmenti te plošče se imenujejo Kamen iz Palerma in Kamen iz Kaira. Na Kamnu iz Kaira je vrstici IV ohranjen seznam dogodkov v zadnjih devetih letih Ninečerjeve bladavine, vendar je večina besedila nečitljiva.[27] Na Letopisnem kamnu ni absolutno nobenih znakov o delitvi Egipčanskega kraljestva. Barta, TeVelde, Wilkinson in Edwards trdijo, da je teorija o delitvi države nevzdržna. Zgleda, da sta bolj verjetni reorganizacija državne uprave ali razdelitev duhovniških sekt.[27]

Ko je egiptolog Stephan Seidlmayer ponovno preračunal vodostaje Nila, je bila zavrnjena je tudi Bellina teorija o suši. Seidlmayer je dokazal, da so bile Nilove poplave od Ninečerjeve vladavine do konca Starega kraljestva normalne. Bellova je verjetno spregledala, da so na Kamnu iz Palerma samo zapisi nilometrov v okolici Memfisa in ne ob celem toku reke. Vsaka dolgoletna suša je zato izključena.[28]

Z glinastih pečatov so znana imena treh uradnikov iz Sekemibove vladavine: Nebhotepa, Iniknuma in Mapermina. Iniknum bi lahko bil uradnik iz kasnejšega obdobja, morda iz Džoserjevega ali Sanaktovega.[29]

Grob[uredi | uredi kodo]

Mesto Sekemibovega pokopa ni znano. Če je bil ista oseba kot Peribsen, je bil pokopan v grobnici P v Abidosu. Če ne, je bil pokopan nekje v Sakari.[2][7][9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Toby A.H. Wilkinson: Early Dynastic Egypt. Routledge, London in New York 1999, ISBN 0-415-18633-1, str. 90-91.
  2. 2,0 2,1 2,2 William Matthew Flinders Petrie, Francis Llewellyn Griffith: The royal tombs of the first dynasty. Volume II., Trübner & Co., London, 1900, str 7, 14, 19, 20 in 48.
  3. Pierre Lacau, Jan-Phillip Lauer: La Pyramide a Degrees IV. – Inscriptions Gravees sur les Vases: Fouilles à Saqqarah, Service des antiquités de l'Égypte, Cairo, 1936. str 18 in 91, Preglednica 39.
  4. Jeoffrey A. Spencer: Early Dynastic Objects. British Museum Publications, London 1980, str 76–78; predmet št. 278.
  5. Herman te Velde: Seth, God of Confusion: a study of his role in Egyptian mythology and religion. Brill, Leiden 1977, ISBN 90-04-05402-2, str 72, 73 in 110.
  6. 6,0 6,1 6,2 Wolfgang Helck: Untersuchungen zur Thintenzeit. Ägyptologische Abhandlungen, Volume 45, Otto Harrassowitz, Wiesbaden 1987, ISBN 3-447-02677-4, str 104–111 in 183.
  7. 7,0 7,1 Walter Bryan Emery: Ägypten - Geschichte und Kultur der Frühzeit. Fourier, München 1964, str. 106.
  8. J.P. Pätznik v: Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts Abteilung Kairo (MDAIK), 1999. str. 54.
  9. 9,0 9,1 Kathryn A. Bard: The Emergence of the Egyptian State. in: Ian Shaw: The Oxford History of Ancient Egypt, str. 86.
  10. 10,0 10,1 10,2 Hermann A. Schlögl: Das Alte Ägypten. Geschichte und Kultur von der Frühzeit bis zu Kleopatra. Verlag C. H. Beck, München 2006, ISBN 3-406-54988-8, str. 78.
  11. Siegfried Schott: Altägyptische Festdaten. Verlag der Akademie der Wissenschaften und der Literatur, Mainz/Wiesbaden 1950, str 55.
  12. Toby Wilkinson: Early Dynastic Egypt, str 90–91. Glej tudi Walter Bryan Emery: Ägypten – Geschichte und Kultur der Frühzeit, str. 106.
  13. Dietrich Wildung: Die Rolle ägyptischer Könige im Bewußtsein ihrer Nachwelt. Volume I: Posthume Quellen über die Könige der ersten vier Dynastien. Münchener Ägyptologische Studien, Volume. 17, Deutscher Kunstverlag, Munich/Berlin, 1969, str. 14 in 250.
  14. Jean-Pierre-Pätznik: Die Siegelabrollungen und Rollsiegel der Stadt Elephantine im 3. Jahrtausend vor Christus. Archaeopress, Oxford (UK) 2005, ISBN 1-84171-685-5, str. 64–66.
  15. 15,0 15,1 15,2 Nicolas Grimal: A History of Ancient Egypt. Wiley-Blackwell, Weinheim 1994, ISBN 978-0-631-19396-8, str. 55.
  16. 16,0 16,1 16,2 16,3 Francesco Tiradritti, Anna Maria Donadoni Roveri: Kemet: Alle Sorgenti Del Tempo. Electa, Milano 1998, ISBN 88-435-6042-5, str. 80–85.
  17. Peter Kaplony: A building named “Menti-Ankh”. Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts Kairo (MDAIK), volume 20. de Gruyter, Berlin 1965, str. 1–46.
  18. Barbara Bell: Oldest Records of the Nile Floods, Geographical Journal 136 (1970): 569–573.
  19. M. Goedike: Journal of Egypt Archaeology 42 (1998): 50.
  20. Jean-Pierre Pätznick: Die Siegelabrollungen und Rollsiegel der Stadt Elephantine im 3. Jahrtausend v. Chr, str. 211–213.
  21. Jean-Pierre Pätznick: Mitteilungen des Deutschen Ägyptologischen Instituts Kairo. No. 55, Deutsches Archäologisches Institut, Orient-Abteilung (Hrsg.), de Gruyter, Berlin 1999, str. 90–92.
  22. Christian E. Schulz: Schreibgeräte und Schreiber in der 0. Bis 3. Dynastie. GRIN, Munich 2007, ISBN 3-638-63909-6, str. 9–15.
  23. 23,0 23,1 Michael Rice: Who's Who in Ancient Egypt. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-15449-9, str. 72, 134 in 172.
  24. 24,0 24,1 Wolfgang Helck: Untersuchungen zur Thinitenzeit. Ägyptologische Abhandlungen, Vol. 45, Harrassowitz, Wiesbaden 1987, ISBN 3-447-02677-4, str. 103-111.
  25. Herman te Velde: Seth, God of Confusion. A study of his role in Egyptian mythology and religion. Probleme der Ägyptologie, Vol. 6, Brill, Leiden 1977, ISBN 90-04-05402-2, str. 109-111.
  26. I.E.S. Edwards (ur.): Early history of the middle east. The Cambridge ancient history. Vol. 1–2), 3rd edition. Cambridge University Press, Cambridge 1970, ISBN 0-521-07791-5, str. 31-32.
  27. 27,0 27,1 27,2 Toby A.H. Wilkinson: Royal annals of ancient Egypt: The Palermo stone and its associated fragments. Taylor and Francis, London 2000, ISBN 978-0-7103-0667-8, str. 200–206.
  28. Stephan Seidlmayer: Historische und moderne Nilstände: Historische und moderne Nilstände: Untersuchungen zu den Pegelablesungen des Nils von der Frühzeit bis in die Gegenwart. Achet, Berlin 2001, ISBN 3-9803730-8-8, str. 87–89.
  29. Peter Kaplony: Inschriften der ägyptischen Frühzeit. Otto Harrassowitz, Wiesbaden 1963, Band III, ISBN 3-447-00052-X, str. 406–479.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]