Sened

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search


Sened, Senedž ali Sethenes je ime staroegipčanskega kralja (faraona) ki je morda vladal v obdobju Druge dinastije. Njegov zgodovinski položaj je nezanesljiv. Njegovo ime je na seznamih kraljev iz ramzeškega obdobja, vendar je napisan na dva načina: Abidoški seznam kraljev posnema arhaično obliko njegovega imena, medtem ko je na Torinskem in Sakarskem seznamu zapisan s hieroglifom za oskubljeno gos.

Dolžina njegove vladavine ni znana. Torinski seznam kraljev mu pripisuje 70 vladarskih let,[1] zgodovinar Maneto pa trdi, da je Séthenes (Sened) vladal 41 let.[2]

Viri s Senedovim imenom[uredi | uredi kodo]

Senedovo kartušno ime v Sakarskem seznamu kraljev[3]
Bronast Senedov kipec z njegovim kartušnim imenom na hrbtu[4]

Morda edini znan napis s Senedovim imenom iz odobja njegove vladavine je leta 1909 odkril egiptolog Uvo Hölscher med izkopavanji Kefrenovega in Menkaurejevega templja v Gizi. Hölscher je odkril majhno polirano črepinjo diorita, ki je bila nekoč del plitve sklede, na kateri je pisalo: »Kralj Gornjega in Spodnjega Egipta, Sened«. Napis se bere z desne na levo. Odkrtje dragocenega artefakta je objavil leta 1912.[5] Črepinjo je raziskal tudi George Andrew Reisner in rezultate objavil v knjigi Mikerin, templji tretje piramide v Gizi.[6][7]

Naslednji vir, ki omenja kralja Seneda, je z začetka ali sredine Četrte dinastije. Ime je zapisano v kartuši na lažnih vratih v mastabi svečenika Šerija v Sakari. Šeri je bil »nadzornik vseh svečenikov kralja Peribsena v nekropoli kralja Seneda« in »Senedov božji služabnik«. Senedovo ime je napisano v arhaični obliki v kartuši, ki je anahronizem, ker so se kartuše začele uporabljati šele pod kraljem Hunijem na koncu Tretje dinastije.[8][9] Egiptolog Dietrich Wildung omenja še dva svečenika iz Senedovega pogrebnega kulta, Inkefa in Sija, ki sta bila morda Šerijeva sorodnika.[10]

Sened je omenjen tudi na papirusu P. Berlin 3038, ki vsebuje zdravniške recepte in postopka zdravljenja številnih bolezni. V enem od njih so navodila za zdravljenje krčev v nogah, kar ga povezuje z recepturo za mazilo v »Knjigi posod«. Za knjigo velja, da je bila napisana v času kralja Usáphaisa, se pravi Dena iz Prve dinastije. Kralj Sened naj bi dobil knjigo kot nasledstveno darilo.[11]

Zadnja omemba Senedovega imena je na majhnem bronastem kipcu klečečega kralja z belo krono Gornjega Egipta in kadilnico v roki.[12][13]

Egiptolog Peter Munro je poročal tudi o glinastem pečatu s kartušo z imenom Nefer-senedj-Ra, za katero je domneval, da je ena od oblik Senedovega imena.[14] Ker pečat ni bil nikoli niti narisan niti fotografiran in se je nato izgubil, je Munrojevo odkritje zelo vprašljivo.[13]

Identiteta[uredi | uredi kodo]

Senedovo Horovo ime ostaja neznano. Napis na lažnih vratih v Šerijevi mastabi bi lahko pomenil, da je Sened istoveten s kraljem Set-Peribsenom in da se je v sezname kraljev vneslo ime Sened zato, ker se Setovega imena ni smelo omenjati.[15][16] Drugi egiptologi, med njimi Wolfgang Helck in Dietrich Wildung, v to niso prepričani in trdijo, da sta bila Sened in Set-Peribsen različna vladarja. Egiptologa poudarjata, da sta imeni na lažnih vratih zapisani povsem ločeno. Razen tega Wildung méni, da je Sened daroval Peribsenu daritveno kapelo v njegovi nekropoli.[17][18] To teorijo imata Helck in Hermann A. Schlögl za vprašljivo, pri čemer se sklicujeta na Sehemibove glinaste pečate v vhodnem delu Peribsenove grobnice, ki kažejo, da je Peribsena pokopal Sehemib in ne Sened.[19]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Nekateri egiptologi (Wolfgang Helck, Nicolas Grimal, Hermann Alexander Schlögl in Francesco Tiradritti) so prepričani, da je bilo egipčansko kraljestvo med Ninečerjevo vladavino obremenjeno s preobsežno in prezapleteno državno upravo, zato se je kralj odločil, da ga bo razdelil na dva dela in ga prepustil svojima sinovoma ali nekomu, ki bo sposoben vladati obema deloma.[20][21] Egiptologinja Barbara Bell je v nasprotju z njimi prepričana, da je Egipt prizadela gospodarska katastrofa, morda lakota kot posledica večletnih suš. V takšnih okoliščinah bi bila oskrba prebivalstva lažja v dveh neodvisnih kraljestvih, ki bi se potem, ko bi lakota minila, ponovno združili. Bellova se pri tem sklicuje na podatke na Kamnu iz Palerma, na katerem so bili v tem obdobju zabeleženi zelo nizki vodostaji poplav Nila.[22][23]

Egiptolog Stephan Seidlmayer njeno teorijo spodbija, ker temelji na napačnih izračunih. Seidlmayer je dokazal, da so bili med Ninečerjevo vladavino nivoji Nila običajni in poudarja, da so na Kamnu iz Palerma dokumentirane samo meritve nilometra v okolici Memfisa in ne ob celem Nilu. Dolgotrajne suše so torej izključene.[24]

Nejasno je tudi to, ali je Sened že delil prestol z nekim drugim vladarjem ali se je kraljestvo razdelilo šele ob njegovi smrti. V vseh znanih seznamih kraljev, kot so Sakarski, Abidoški in Torinski, je kot Senedov predhodnik omenjen kralj Vadjenes. Po Senedu se seznami razlikujejo: Sakarski in Torinski sezna kraljev kot njegove neposredne naslednike omenjajo Neferkareja I., Neferkasokarja in Hudžefo I., Abidoški pa vse tri preskoči in kot njegovega naslednika omenja kralja Džadžaja, identičnega s kraljem Kasekemvijem. Če je bil Egipt ob Senedovem prihodu na prestol že razdeljen, bi morala kralja Sehemib in Peribsen vladati Gornjemu Egiptu, Sened in njegova naslednika Neferkare in Hudžefa pa Spodnjemu Egiptu. Razdeljeni Egipt je ponovno združil kralj Kasekemvi.[25]

Grob[uredi | uredi kodo]

Mesto Senedovega pokopa ni znano. Toby Wilkinson domneva, da bi lahko bil pokopan v Sakari. Svojo domnevo podpira z ugotovitvijo, da niso bili svečeniki nikoli pokopani daleč od kralja, katerega posmrtni kult so prakticirali. Wilkinson domneva, da je bil Sened pokopan v velikih južnih galerijah v nekropoli kralja Džoserja iz Tretje dinastije.[26]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Alan H. Gardiner: The Royal Canon of Turin. Griffith Institute of Oxford, Oxford (UK) 1997, ISBN 0-900416-48-3, str. 15 in preglednica I.
  2. William Gillian Waddell: Manetho. The Loeb Classical Library, Vol. 350, Harvard University Press, Cambridge (Mass.) 2004, ISBN 0-674-99385-3, str. 37-41.
  3. Eduard Meyer: Aegyptische Chronologie, Philosophische und historische Abhandlungen der Königlichen Akademie der Wissenschaften, 1904, 1, Verlag der Königlichen Akademie der Wissenschaften, Berlin 1904, Bildtafel I., Kartusche Nr. 7.
  4. Dietrich Wildung: Die Rolle ägyptischer Könige im Bewusstsein ihrer Nachwelt, München/ Berlin 1969, str. 45, Bildtafel IV.
  5. Uvo Hölscher, Georg Steindorff: Das Grabdenkmal des Königs Chephren, Veröffentlichungen der Ernst von Sieglin Expedition in Ägypten, 1st Volume, Hinrischs'sche Buchhandlung, Leipzig 1912, str. 106ff.
  6. George Andrew Reisner: Mycerinus, the Temples of the Third Pyramid at Giza. Harvard University Press, Boston 1931, str. 105.
  7. Toby Wilkinson: Early Dynastc Egypt. Routledge, London 2002, ISBN 1134664206, str. 74-75.
  8. Auguste Mariette: Les mastabas de l’Ancien Empire. Pariz 1885, str. 92–94.
  9. Werner Kaiser: Zur Nennung von Sened und Peribsen in Sakkara, Göttinger Miszellen 122 (1991): 49–55.
  10. Dietrich Wildung: Die Rolle ägyptischer Könige im Bewußtsein ihrer Nachwelt. Münchener Ägyptologische Studien. Bd. 17, Deutscher Kunstverlag, München/ Berlin 1969, str. 44-47.
  11. Wolfhart Westendorf: Erwachen der Heilkunst: die Medizin im alten Ägypten. Artemis & Winkler, 1992, ISBN 3760810721, str. 48.
  12. Wolfgang Helck: Untersuchungen zur Thinitenzeit. Ägyptologische Abhandlungen, Volume 45, Otto Harrassowitz, Wiesbaden 1987, ISBN 3-447-02677-4, str. 103-106.
  13. 13,0 13,1 Dietrich Wildung: Die Rolle ägyptischer Könige im Bewusstsein ihrer Nachwelt. Part I. Münchener Ägytologische Studien 17, Deutscher Kunstverlag, München/Berlin 1969, str. 45.
  14. Peter Munro: Nefer-Senedj-Ra, Orientalia, Band 57 (1988): 330.
  15. Kenneth Anderson Kitchen: Ramesside Inscriptions, str. 234–235.
  16. Jürgen von Beckerath: Handbuch der ägyptischen Königsnamen, Deutscher Kunstverlag, München/Berlin 1984, ISBN 3-422-00832-2, str. 171.
  17. Wolfgang Helck: Untersuchungen zur Thinitenzeit, str. 105-106.
  18. Dietrich Wildung: Die Rolle ägyptischer Könige im Bewusstsein ihrer Nachwelt, str. 45.
  19. Hermann Alexander Schlögl: Das Alte Ägypten, str. 77-78 in 415.
  20. Nicolas Grimal: A History of Ancient Egypt, Wiley-Blackwell, Weinheim 1994, ISBN 978-0-631-19396-8, str. 55.
  21. Francesco Tiradritti, Anna Maria Donadoni Roveri: Kemet: Alle Sorgenti Del Tempo, Electa, Milano 1998, ISBN 88-435-6042-5, str. 80–85.
  22. Barbara Bell: Oldest Records of the Nile Floods, Geographical Journal 136 (1970): 569–573.
  23. M. Goedike: Journal of Egypt Archaeology 42 (1998): 50.
  24. Stephan Seidlmayer: Historische und moderne Nilstände: Historische und moderne Nilstände: Untersuchungen zu den Pegelablesungen des Nils von der Frühzeit bis in die Gegenwart, Achet, Berlin 2001, ISBN 3-9803730-8-8, str. 87–89.
  25. Hermann Alexander Schlögl: Das Alte Ägypten: Geschichte und Kultur von der Frühzeit bis zu Kleopatra, Beck, Hamburg 2006, ISBN 3-406-54988-8, str. 77-78 in 415.
  26. Toby Wilkinson: Early Dynastic Egypt, Routledge, London/New York 1999, ISBN 0-415-18633-1, str. 88 - 89.