Sečoveljske soline

Sečoveljske soline so največje delujoče slovenske soline, ki se raztezajo na približno 650 ha površine ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah. Geografsko gledano so najsevernejše soline v Sredozemskem morju. Nastale so v karolinški dobi, prvič so bile omenjene leta 804. V bližini so še Strunjanske soline, ki pa so mnogo manjše.

Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovarstveni in kulturni: pridelana sol je poslastica za sladokusce; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam, hkrati je tudi za človeka spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.

Solinske hiše

Postopek pridobivanja soli na solnih poljih, je predstavljal bivanje celotne solinarske družine skozi poletne mesece. Hiše kjer so prebivali solinarji so bile grajene po navadi iz laporja ali pa v kombinaciji iz belega istrskega apnenca. Gradnja solinarskih hiš je bila nezahtevna, hkrati pa strogo namensko urejena, bodisi v razvrstitvi prostorov bodisi v namembnosti posameznih detajlov. Pri gradnji je bilo pomembno, da so vzpostavili dobro komunikacijo v smeri polje – hiša ter glavni dovodni kanal. Ta pot je služila za transport iz polja v skladišče, ki se je nahajalo v pritličju solinarske hiše, od tam pa v glavna državna skladišča. Solinarska hiša je bila sestavljena iz spodnjih in zgornjih prostorov. Kot je že omenjeno so spodnji prostori služili za shranjevanje soli, v zgornjih prostorih pa so imeli solinarji kuhinjo, ter sobe, ki so služile počitku po napornem delu, skratka prebivanju v poletnih dneh.

Solinarska sezona

Prebivalci Pirana so solinarsko sezono nekdaj začeli z množičnim odhodom družin v soline na praznik sv. Jurija, 23. aprila. Sezona se je končala na god sv. Jerneja, 24. avgusta. Takrat so se po sveti maši v zahvalo za letino solinarji vrnili na svoje domove. Prebivalci iz okoliških vasi so v soline hodili žet sol. Podobno se je dogajalo tudi s solinarji iz Strunjana in Kopra. V Piranu in Sečovljah se dandanes odvija solinarski praznik med aprilom in avgustom.

Pridobivanje soli

Sol se prideluje na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz izparilnih v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada ali pa ji pomagajo črpalke. Voda teče po temu namenjenih kanalih katere tudi imenujemo lide. Na Fontaniggah so vodo dvigovale črpalke na veter. Na Leri, to je novejšem del solin, na katerem se danes prideluje sol, pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo črpalk.

Ko so bazenčki čisti in pripravljeni na sezono, solinarji pustijo v kristalizacijskih bazenčkih (kavedinih) malo vode, da se le-ta čez dan izpareva in nastaja sol. Najprimernejše vreme za pridelavo soli je sončno vreme z rahlim vetričem kot sta burja ali tramontana.

Ko iz kristalizacijskih bazenčkov izhlapi voda in nastane sol, jo solinarji z lesenim strgalom, katero se imenuje gavero spravijo na kupčke in pustijo, da se sol odcedi. Za hojo po kristalizacijskih bazenčkih se morajo uporabljati posebni natikači (taperini), da se prepreči poškodba petole. Ko se sol odcedi, jo naložijo na solinarske vozičke (karele), (ti izvirajo iz nekdanjega premogovnika v Sečovljah) ter sol odpeljejo na temu namenjen prostor za shranjevanje.

Po končanem delu morajo solinarji oprati svoje solinarske vozičke (karele)in pri zajemanju vode iz kanala uporabljajo vrč z dolgim lesenim ročajem, imenovan botasso.

Fango solinsko blato

S kristalizacijo vode v bazenčkih pridobimo tudi blato, znano pod imenom fango. To zdravilno blato, ki se nahaja v solnih poljih, ima posebne zdravilne učinke in se uporablja v kozmetiki ter pri zdravljenju revmatičnih bolezni. Blato ima zdravilno moč le, ko je kristalizacija vode dovolj močna za proizvodnjo soli. Da ima fango večji zdravilni učinek, se mora posušiti na telesu, na delih, kjer so znaki revmatizma, ter se ga kasneje spere s slano vodo.

Priprava solnih polj

Solinarji pri svojem delu še vedno uporabljajo stara tradicionalna znanja in orodja. Preden se začne sezona za pridelave soli, imajo solinarji veliko dela s pripravo in ureditvijo kristalizacijskih bazenov kavadinov, ki jih morajo urediti in očistiti. Solinarji v kristalizacijskih bazenih gojijo petolo. To je plast biosedimenta, (nekaj mm debela plast alg, sadre in mineralov), ki preprečuje prehajanje neželenih ionov iz morskega blata v kristale soli. Princip petole so v slovenske kraje prinesli solinarji iz Paga v 14. stoletju. Danes je tak postopek redkost, uporablja se le še v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah. Delo v solinah se začne že v začetku marca, ko solinarji obnovijo petolo, saj jo pozimi poškodujejo neprimerni vremenski vplivi. Počistiti morajo tudi kanalete, to je kanalčke okoli izparilnih bazenčkov, v katerih se nabira umazanija in slaba voda. Petolo morajo obnoviti tudi na solnih poteh in v okolici hiške, da ne bi veter odnesel smeti in prah na solna polja. Ko so vsa vzdrževalna dela opravljena, solinarji napolnejo veliki bazen vaško, v katerem imajo »shranjeno« vodo, pripravljeno za kristalizacijo. To vodo postopoma spuščajo v kristalizacijske bazene kavadine po sistemu temu namenjenih kanalov, ki se imenujejo lide.

Včasih je na solnih poljih delalo več kot 60 solinarjev, ki so tu živeli s svojimi družinami. Zadnjih 10 let je solinarjev vedno manj, vedno manjše je tudi zanimanje za to delo.

Od vseh bazenov na solinah je kristalizacijskih približno ena petina. V njih končno nastane sol potem, ko je morska voda potovala do tja skozi izparilne bazene in se zgoščevala zaradi izparevanja. Zemeljski nasipi kristalizacijskih bazenov so podprti z oblogo, ki podaljšuje življenjsko dobo nasipov in zagotavlja odlično kakovost soli.

Krajinski park

Piranska občina je območje solin in polotoka Seče leta 1989 razglasila za krajinski park. To je območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem.

Območje parka

Krajinski park se deli na severni in južni del, ki ju loči Drnica (kanal Grande). V severnem delu, imenovanem Lera, še vedno poteka pridelovanje soli po tradicionalnih srednjeveških postopkih. Južni del parka, imenovan Fontanigge, meji na Hrvaško. Dostop do južnega dela je po cesti, ki se začne med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom in vodi mimo hiše Joška Jorasa.

Ramsarska lokaliteta

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče in kot take so bile leta 1993 uvrščene na seznam Ramsarskih lokalitet zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti. Ramsarsko področje Sečoveljskih solin (obalno in antropogeno mokrišče) obsega 650 ha v ustju reke Dragonje.

Rastlinstvo

V solinah uspevajo slanuše ali halofiti. To so slanoljubne rastline, ki potrebujejo velike koncentracije soli. Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea). V Fontaniggah so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrochnemum fruticosum), najdemo pa tudi tudi lobodovec (Halimone portulacoides) in ozkolistno mrežico (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) in posamezni grmiči navadnega členkarja in navadna obrežna lobodka (Suaeda maritima). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides).

Najbolj privlačna slanuša je ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium).
V zaprtih kanalih z nekoliko globljo in slano vodo naletimo na obmorsko rupijo (Ruppia maritima).
Občasno prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea).
Edino slovensko rastišče navadnega hijacinta (Bellevalia romana) je zaradi bližine letališča močno ogroženo in delno že uničeno.

Varstveni režim

Sečoveljske soline so kot značilen krajinski element z bogato in kulturno dediščino zelo pomembne. Da bi jih ohranili je v odloku opredeljen varstveni režim, ki določa omejitev vseh tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Predvsem je prepovedan lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, graditev strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora; še posebej v naravnih rezervatih je prepovedano vsako poseganje, ki bi spremenilo življenjske razmere za tamkajšnjo floro in favno. Prav tako je prepovedano uničevati in trgati rastline ter poškodovati gnezdišča in bivališča živali. Kakršnikoli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.

Živalstvo

Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do sedaj so zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj 4 vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji.

Tu prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, raki, školjke, do 5 cm dolga progasta ribica, imenovana solinarka, ličinke nekaterih vrst muh. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst: med njimi sta dolgoroga čebela (Tetraloniella nana) in solinska čebela (Pseudapis bispinosa). Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo pajčji škržatki (Dimorphopterus blissoides).

V Sečoveljskih solinah živi le manjše število vrst kopenskih vretenčarjev, med katerimi so tudi predstavniki pravih sredozemskih vrst, kot so drugi najmanjši sesalec na svetu etruščanska rovka (Suncus etruscus), primorska kuščarica (Lacerta sicula) in ostrouhi netopir (Myoti blythi), katerega odkritje na tem območju je bila prva zanesljiva najdba te vrste v Sloveniji.

Med redkejše gnezdilce po številu parov štejemo tudi rumenonogega galeba (Larus michahellis).
Od čapelj najpogosteje opazimo malo belo čapljo (Egretta garzetta) - ki je tudi simbol Krajinskega parka Sečoveljske soline.
Solinarski bazeni so življenjski prostor številnim vodnim živalim, med njimi solinskemu rakcu (Artemia salina).

Glej tudi

Viri

Uredba o Krajinskem parku Sečoveljske soline (Uradni list RS, št. 56/99)
Križan B. & Vidmar B. Krajinski park Sečoveljske soline. Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Sečoveljske soline.