Pot spominov in tovarištva

Pot ob žici Pohod po Poti ob žici
Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije
Nesnovna dediščina Slovenije
Zemljevid Slovenije
Lega	Ljubljana Mestna občina Ljubljana
Koordinati	46°3′8.16″N 14°30′49.05″E
Uprava	koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Mestna občina Ljubljana, Ljubljana
RKD št.	2-00050
Vpis v register	3. maj 2016

Potek poti

Drevored na Galjevici

Pot spominov in tovarištva (kratica PST ali POT), tudi Pot ob žici, je 32,5 km dolga pot okrog Ljubljane. Speljana je po trasi bodeče žice, ki je med 2. svetovno vojno (med 23. februarjem 1942 in 26. majem 1945) omejevala mesto.

Potek poti

Pot poteka skozi mestne četrti, ki obkrožajo središče Ljubljane. Začetek poti je prepuščen individualni odločitvi. Če začnemo na kontrolni točki št.1 (četrtna skupnost Vič) in v smeri urinega kazalca obkrožimo mesto, nas pot najprej pelje okrog hriba Rožnik, skozi Koseze in Šiško, Bežigrad, mimo Gramozne jame skozi pokopališče Žale, med stanovanjskimi bloki v Novih Jaršah, vzdolž Ljubljanske obvoznice do reke Ljubljanice (Polje), ob robu Fužin in Bizovika in čez hrib Golovec na Ljubljansko barje, kjer preko mestnih predelov Galjevica, Ilovica, Murgle in Mestni log sklenemo pot na Viču.

Drevored za Bežigradom

Ob poti stojita 102 spominska kamna, katerih postavitev so financirala različna ljubljanska podjetja, delovne organizacije, šole. Na krajih, kjer pot sekajo mestne vpadnice, stoji 6 večjih spomenikov. V času vojne je bil obseg mesta manjši, zato zdaj del poti poteka skozi stanovanjska naselja. Izven naseljenih področij je peščena pot speljana skozi drevorede, prečka pa tudi hrib Golovec. Na več mestih so zasajene skupine 88-ih dreves, ki nosijo ime »Drevored v spomin na tovariša Tita« (Tito je živel 88 let). Pot spominov in tovarištva je izjemna mestna infrastruktura, ki omogoča prebivalcem letno in zimsko rekreacijo, saj so v času snežne odeje na nenaseljenih področjih urejene tekaške steze.

Zgodovina

Vojaški bunker v Zgornji Šiški

Okupacija Ljubljane zaseda v zgodovini evropskih prestolnic posebno mesto, saj je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in tako rekoč spremenjenih v koncentracijsko taborišče. Žico je napeljala Italijanska kopenska vojska, mesto pa je ločevala od zaledja 1171 dni. Navkljub temu so po skrivnih prehodih pod žico prehajali ranjenci, partizani oziroma prebivalci, ki niso imeli dovoljenja za prehod te meje. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju.

Fortifikacija

Samo utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942 zvečer na ukaz Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Emilia Graziola in poveljnika 11. armadnega korpusa generala Maria Robottija. Prvotna gradnja, ki je bila začasna (bodeča žica, koli,...), je bila končana naslednjega dne ob 14.00 uri. Tega dne, 23. februarja, je Grazioli izdal še Prepoved izhoda iz mesta Ljubljane; s tem ukazom je omejil prihod in izhod na 11 cestnih prehodov (t. i. blokov), katere so lahko prečkale le osebe z dovoljenjem Komisariata. 24. februarja pa so sprožili prvo racijo v mestu, ki je trajala do 15. marca 1942 na različnih delih Ljubljane. Zaradi nekaterih porazov v maju 1942 je general Robotti 11. maja imenoval Posebno komisijo za zgraditev utrjenega zidu okoli Ljubljane, ki naj bi opravila pregled obstoječe infrastrukture in predlagala oz. načrtovala izgraditev nove. Ta fortifikacija je imela več namenov: obramba Ljubljane pred zunanjim napadom, obramba Ljubljane pred notranjim napadom, osamitev močnega odporniškega gibanja v mestu in prekinitev stikov med mestom, pomembnim logističnim in rekrutnim centrom ter okolico. Komisija je tako opravila svoje delo in začeli so se popravki. Na nekaterih odsekih so povečali obseg obroča, tako da je zajela tudi celotna naselja oz. območja (npr. Ljubljanske Žale), ki so bila do takrat izven obroča. Začeli so gradnjo bunkerjev, povečali število bodeče žice, zasedli oz. izselili nekatere okoliške hiše pri obroču (nekatere zaradi suma sodelovanja pri nelegalnem prehodu obroča, nekatere pa zaradi potrebe posadk na obroču so tako zasedli 12 hiš). Napeljali so telefonsko in električno omrežje, posekali gozdne površine ob žici,... Istočasno so 24. junija začeli drugo večjo preiskavo, ki je trajala do 1. julija (2858 meščanov so zaprli). 19. julija je general Robotti imenoval novo komisijo in ukazal hitrejše utrjevanje Ljubljane. Popolnoma so izselili še 42 hiš, postavili so španske jezdece, stražnice,... in razglasili policijsko uro. Septembra 1942 so sprožili še tretje utrjevanje žice, po napadu Tomšičeve brigade na Vevče.

Končni rezultat je bil sledeč: 29.663 m dolgi obroč je bil širok med 5 in 8 m ter visok do 2 m. V sestavi obroča je bilo 69 večjih bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih bunkerjev; skupaj 206.

Obroč je opravljal svojo funkcijo tudi pod osvoboditveno oblastjo Narodne vlade, vse do 26. maja 1945, na dan ko je v Ljubljano prišel Josip Broz Tito.

Prireditve

Del poti pri ljubljanskih Žalah z Gramozno jamo, kjer so med vojno streljali talce

Tradicionalni pohodi po nekdanji trasi žice potekajo od leta 1946 dalje.

Ko so leta 1957 v Ljubljani pripravljali prvi slovenski festival telesne kulture, so okrajni odbori Zveze borcev NOB predlagali, da bi se v okviru festivala organiziral partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane »v spomin na herojsko Ljubljano v letih okupacije«.

Prvi pohod se je odvil v sklopu festivala telesne kulture 23. junija 1957. Prve ureditve in oznake poteka trase so nastale že leta 1959, ko so postavili prve spomenike. Leta 1972 so načrtovali ureditev peščenih poti z drevoredi.

Natančne prostorske umestitve poti in označb se je lotil Vlasto Kopač. : sprva je bila Pot ob žici okupirane Ljubljane, nato Aleja spominov in tovarištva, zatem Pot spominov in tovarištva (PST), Zeleni obroč in nazadnje POT. Nekatere politične sile so predlagale ime, ki ima manjšo zgodovinsko konotacijo in je bolj nevtralno glede na dejstvo, da so nekateri prebivalci mesta niso bili pristaši partizanstva in revolucije.

Celotna ureditev te poti se je končala leta 1985 ko je Mestna občina Ljubljana na 40-obletnico osvoboditve, 9. maja, otvorila pešpot. V času Jugoslavije je bila udeležba vsakoletnega pohoda obvezna za vse ljubljanske šolarje, študente in delavce, ki so praviloma naredili živi obroč okrog mesta tako, da so se prijeli za roke. Po nastanku samostojne Republike Slovenije je postala udeležba na pohodu večinoma neobvezna, kljub temu pa se številni prebivalci odločijo za to pot, v nekaterih šolah pa je del obveznih športnih vsebin.

V času pohoda ob žici poteka tudi tekmovanje Tek trojk oz. »Trojke« – 29- ali 12,5- kilometrski tek po PST.

Trasa je bila sprva dolga 36 kilometrov, nato pa se je spremenila v 12,5 in 29 kilometrov. Včasih so ženske tekle na ločeni tekmi, in sicer na 14-kilometrski razdalji – najprej v središču Ljubljane, nato so se preselile na Sveti Urh. Moški tekmovalci so imeli start v Tolstojevi ulici, ženske ekipe pa pri spomeniku padlim v narodnoosvobodilnem boju v Hrušici, medtem ko je bil cilj za vse na Tolstojevi –, sčasoma pa so zaradi velikega zanimanja uvedli tudi mešane trojke.

Ekipe tekačev so prvih nekaj let tekle po trasi s puškami in 12-kilogramskimi nahrbtniki, saj je ob vsem skupaj šlo (tudi) za uprizarjanje zgodovine - kasneje so ekipe tekačev nastopale brez orožja, kar se nadaljuje do danes. V prvih letih so zmagovalci dobili tudi nagrado, kot je švicarska ura.

Nekateri zgodovinarji, npr. mag. Jurij Pavel Emeršič, povezuje tek trojk z likvidacijami varnostno-obveščevalne službe v letih 1941 in 1942, ki so bile organizirane v trojkah. Namesto osvoboditve naj bi torej trojke poveličevale nasilje enostrankarskega komunističnega sistema.. - Kritiki te ideje poudarjajo, da je bilo v začetku prireditve v tekaških ekipah 5 ljudi, predstavljali pa so tudi ranjence.

Prireditev praviloma traja 3 dni, vsakoletne datume pa določajo dnevi četrtek, petek in sobota pred 9. majem. 1. dan je pohod organiziran za ljubljanske vrtce, 2. dan za šolarje in 3. dan za občane. Udeleženci pohoda prejmejo papirnato zloženko, pri obisku vsake od osmih kontrolnih točk pa nanjo dobijo žig in podatek o času obiska. Prireditev poteka med 6. in 17. uro, potem se kontrolne točke zaprejo. Kdor prehodi celoten obroč in zbere vse kontrolne žige, prejme medaljo.

Čeprav je prireditev v svojem bistvu postala množična vsesplošna športno-rekreativna prireditev ter obeležitev zmage v drugi svetovni vojni, ki jo organizatorji pogosto umeščajo tudi v širši kontekst dneva Evrope, jo mnogi – podobno kot prvomajske prireditve – še vedno razumejo tudi skozi ideološko prizmo. Med tekači in pohodniki tako pogosto izstopajo različni politiki leve politične opcije, simboli, ikonografija in parole, povezane s podporo širši politični levici, pogosto pa tudi načelna podpora revolucionarnemu režimu po drugi svetovni vojni.

Kontrolne točke

1. križišče Tržaške ceste pri zgradbi Agrotehnike
2. Koseški bajer
3. križišče Dunajske in Tolstojeve ceste (pri AMZS)
4. Šmartinska cesta pri nakupovalnem središču BTC
5. Polje; Zaloška cesta
6. Grad Fužine
7. Kontrolna točka Golovec
8. križišče Dolenjske ceste in Peruzzijeve ulice
9. gostišče Livada ob Ljubljanici (Trnovo)

Kontrolni kartonček PST z žigi in medaljo

Priznanja

• za enkratno prehojeno pot: bronasta medalja
• za petkratno prehojeno pot: srebrna medalja
• za desetkratno prehojeno pot: zlata medalja

Glej tudi

• urbanizem
• narodnoosvobodilni boj
• Okupirana Ljubljana

Zunanje povezave

• Pot spominov in tovarištva virtualno. Web XR (navidezna realnost). Boštjan Burger. 8.– 9 Maj 2009. (Web XR združljiva vsebina).
• Brošura o PST
• Zemljevid poti; Google vodnik
• O »Žici« Arhivirano 2016-10-13 na Wayback Machine.
• Alenka Boroša: Pot spominov in tovarištva v zelenem sistemu Ljubljane - geografsko vrednotenje. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2007: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=17235&lang=slv
• Video dokumentacija poti: četrti Rožnik in Šiška, Bežigrad, Jarše, Polje in Moste (posneta leta 2025) in Golovec, Rudnik, Trnovo in Vič (posnet leta 2026)

Viri in opombe

• »Opis enote žive kulturne dediščine« (PDF). Pridobljeno 15. novembra 2018.