Oront: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Octopus (pogovor | prispevki)
48.832 urejanj
ime
Octopus (pogovor | prispevki)
48.832 urejanj
tok reke
Vrstica 27: Vrstica 27:


V grškem [[Ep|ep]]u ''Dioniziaka'', napisanem okoli leta 400 n. št., je reka dobila ime po indijskem generalu Orontu, ki se je po izgubljenem dvoboju z Dionzom ubil in padel v reko.<ref> Nonnos iz Panopolisa (20. julij 2015). ''Delphi Complete Dionysiaca of Nonnus''. Illustrated). Delphi Classics. book 17.</ref>
V grškem [[Ep|ep]]u ''Dioniziaka'', napisanem okoli leta 400 n. št., je reka dobila ime po indijskem generalu Orontu, ki se je po izgubljenem dvoboju z Dionzom ubil in padel v reko.<ref> Nonnos iz Panopolisa (20. julij 2015). ''Delphi Complete Dionysiaca of Nonnus''. Illustrated). Delphi Classics. book 17.</ref>

==Tok reke==
Oront izvira pri vasi Labweh v [[Libanon]]u na vzhodni strani doline [[Beka (dolina)|BeKa]] med gorovjema Libanon na zahodu in [[Antilibanon]] na vzhodu. Po ozki soteski se spusti za 600 m in zapusti dolino.<ref name=ref1/> Drugi večji izviri so Ain ez Zarqa, Al Ghab, Al Rouj in Al-Azraq.<ref name=ref1/>

Ko zapusti dolino, se izlije v umetno jezero Homs, znano tudi kot Qattinah. Od tam teče skozi mesto [[Homs |Homs]] (ali Ḥimṣ) in starodavno Lariso (Šaizar) na ravnino Ghab. Na vzhodnem robu ravnine je starodavno mesto [[Apamea]]. Ravnina se konča s pregrado Jisr al-Hadid, ki preusmeri tok reke proti zahodu na Antioško ravnino v [[Turčija|Turčiji]].<ref name=ref1/>

Na poti proti jugozahodu se vanjo stekata dva velika pritoka: Afrin na zahodu in Karasu na vzhodu. Reka nato steče v sotesko, se na 16 km poti spusti za 50 m in se malo južno od Samandağa izlije v [[Sredozemsko morje]]. Oront je dolg 450 km.<ref name=ref1/>


==Sklici==
==Sklici==

Redakcija: 10:22, 14. december 2018

Oront
Lokacija
DržaveZastava Libanona Libanon
Sirija Sirija
Zastava Turčije Turčija
Fizične lastnosti
IzlivSredozemsko morje
 ⁃ nadm. višina
0 m
Dolžina571 km
PretokLetno povprečje: 11 m³/s

Oront (starogrško starogrško Ὀρόντης, Oróntes) ali Asi (arabsko العاصي‎, ‘Āṣī, turško Asi) je reka, ki izvira v Libanonu, teče na sever v Sirijo in se v Turčiji izlije v Sredozemsko morje.[1]

V starem veku je bil glavna reka v Levantu in prizorišče več bitk. Klasično mesto ob reki je bila Antiohija na Orontu (sirska Antiohija) v bližino sodobne Antakye.

Ime

V 9. stoletju pr. n. št. so Asirci reko imenovali Arantu, sosednji Egipčani pa Araunti.[2] Etimologija imena ni znana.[2] Nekaj virov omenja, da bi ime lahko izhajalo iz besede "amt", ki v sirskih jezikih pomeni "levinja". Enak pomen ima tudi ime vasi Labweh, kjer Oront izvira. Imenovali so jo tudi "Alimas", kar v aramejščini pomeni "boginja vode".[3] Asirsko ime Arantu se je postopoma pretvorilo v grško Orontes.

Makedonski naseljenci v Apamei niso uporabljali grškega imena, ampak so jo po svojem rečnem bogu imenovali "Aksius". Iz tega imena izhajata njeno sodobno arabsko ime "‘Āṣī" in turško "Asi". Njeno arabsko ime pomeni "upor", kar v ljudski etimologiji pripisujejo dejstvu, da teče proti severu in ne proti jugu kot druge reke v regiji.[4][5]

Po Strabonu, ki je pisal okoli leta 20 n. št., se je reka prvotno imenovala "Tifon", ker je nastala iz trupla zmaja Tifona, ki ga je Zeus z gromom sklatil z neba.[6] V Oront naj bi se preimenovala, ko je nek mož z imenom Oront na njej zgradil most.[6]

V grškem epu Dioniziaka, napisanem okoli leta 400 n. št., je reka dobila ime po indijskem generalu Orontu, ki se je po izgubljenem dvoboju z Dionzom ubil in padel v reko.[7]

Tok reke

Oront izvira pri vasi Labweh v Libanonu na vzhodni strani doline BeKa med gorovjema Libanon na zahodu in Antilibanon na vzhodu. Po ozki soteski se spusti za 600 m in zapusti dolino.[1] Drugi večji izviri so Ain ez Zarqa, Al Ghab, Al Rouj in Al-Azraq.[1]

Ko zapusti dolino, se izlije v umetno jezero Homs, znano tudi kot Qattinah. Od tam teče skozi mesto Homs (ali Ḥimṣ) in starodavno Lariso (Šaizar) na ravnino Ghab. Na vzhodnem robu ravnine je starodavno mesto Apamea. Ravnina se konča s pregrado Jisr al-Hadid, ki preusmeri tok reke proti zahodu na Antioško ravnino v Turčiji.[1]

Na poti proti jugozahodu se vanjo stekata dva velika pritoka: Afrin na zahodu in Karasu na vzhodu. Reka nato steče v sotesko, se na 16 km poti spusti za 50 m in se malo južno od Samandağa izlije v Sredozemsko morje. Oront je dolg 450 km.[1]

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 »Asi-Orontes Basin«. Food and Agriculture Organization of the United Names. 2016. Pridobljeno 18. marca 2018.
  2. ↑ 2,0 2,1 Gaston Maspero. History of Egypt, Chaldæa, Syria, Babylonia and Assyria (Complete). str. 1348.
  3. ↑ Ballabio, R.; Comair, F.G.; Scalet, M.; Scoullos, M. (2015). Science diplomacy and transboundary water management: the Orontes River case. UNESCO Publishing. str. 89. ISBN 9789230000172.
  4. ↑ Fitchett, Joseph; Deford, McAdams (1973). "A River Called Rebel". Aramco World (May/June):12–21. Pridobljeno 15. februarja 2015.
  5. ↑ Getzel M. Cohen. The Hellenistic Settlements in Syria, the Red Sea Basin, and North Africa. str. 100.
  6. ↑ 6,0 6,1 "LacusCurtius • Strabo's Geography — Book XVI Chapter 2".penelope.uchicago.edu. Pridobljeno 3. februarja 2017.
  7. ↑ Nonnos iz Panopolisa (20. julij 2015). Delphi Complete Dionysiaca of Nonnus. Illustrated). Delphi Classics. book 17.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Oront&oldid=5070571«