Domača kokoš

Domača kokoš
Petelin (samec domače kokoši)
Ohranitveno stanje taksona
udomačen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali) Deblo: Chordata (vretenčarji) Razred: Aves (ptiči) Red: Galliformes (kure) Družina: Phasianidae (poljske kure) Rod: Gallus (kokoš) Vrsta: G. gallus
Tričlensko ime
Gallus gallus domesticus Linnaeus, 1758

Domača kokoš (znanstveno ime Gallus gallus domesticus) izvira iz predelov jugovzhodne Azije, kjer naj bi jo udomačili že v 6. tisočletju pr. n. št.. Danes je znanih več kot 100 kurjih pasem, ki se gojijo predvsem za meso in jajca. Evropske divje kure, kot so jereb, ruševec in divji petelin, se niso dale udomačiti.

Izvor

Do nedavnega so znanstveniki menili, da je domača kokoš potomka rdeče pragozdne kokoši (Gallus Gallus), ki živi v severovzhodni Indiji, Indokini in na Sumatri. V južni in jugovzhodni Aziji živijo še tri druge vrste divjih kur. Kokoš so najprej udomačili v njeni domovini, od tam pa se je razširila v dve smeri: proti severovzhodu na Kitajsko in Japonsko, proti zahodu pa v Egipt in Malo Azijo. Od tod je prišla v Rusijo, Južno Evropo in k nam, nato pa še v Srednjo Evropo ter severne evropske dežele. Američani so dobili domačo kuro kmalu po odkritju Amerike iz Evrope. Pasma kokoši iz Čila naj bi izvirala iz predkolumbijskega stika s Polinezijci, vendar zadnje raziskave tega ne potrjujejo.

Novejše genetske raziskave so na podlagi gena za rumeno kožo dokazale hibriden izvor domače kokoši. Tako naj bi po udomačitvi rdeče pragozdne kokoši prišlo do križanja s sivo pragozdno kokošjo (Gallus sonneratii). Pri kokoših ločimo rumeno in belo barvo kože, večina pasem domače kokoši ima rumeno kožo (najbolj opazno na nogah), le redke pasme in izvorna rdeča pragozdna kokoš pa imajo bele noge. Barvo določata dominantni alel W*W (bela) in recesivni alel W*Y (rumena). Tako imajo kokoši W*W/W*W ali W*W/W*Y belo barvo kože, W*Y/W*Y pa rumeno. Alel W*Y inhibira izločanje encima beta-karoten hidrogenaze 2, čigar naloga je razgradnja rumeno obarvanih karotenoidov na brezbarvne apokarotenoide. Žival dobi karotenoide z hrano, ki jo zaužije, od gena za barvo kože pa je odvisno ali se bodo karotenoidi lahko nalagali v koži. Na podlagi primerjav zaporedij alelov W*Y in W*W med divjimi in domačimi kurami se je izkazalo, da alel W*Y izvira sive pragozdne kokoši, torej je v domačo kokoš prišel s križanjem.

Opis

Domača kokoš (moški petelin, ženska kura ali kokoš, mladiči piščanci, kastriran petelin kopun) ima maso od 1,5 do 5 kilogramov, odvisno od pasme. Pri živalih iste pasme je petelin težji, tudi do enega kilograma , od kokoši. Pri domačih kokoših je izražen spolni dimorfizem. Posebnost rodu Gallus je rdeč greben različnih oblik. Greben je mesnat izrastek na vrhu glave in je pri petelinih vedno večji. goleno in prsti pri večini pasem niso porasli z perjem. Stopalo kokoši je anisodaktilno, kar pomeni da ima 4 prste. Tri prsti so obrnjeni naprej en prst pa je obrnjen nazaj. Obstajajo tudi pasme z petimi prsti, pri teh sta nazaj obrnjena dva prsta. Pri odraslih petelinih zadnji prst imenujemo tudi ostroga. Petelini ga koristijo kot orožje pri napadu drugih samcev. Telo kokoši pokriva elastična koža. Da bi se preprečila prevelika izguba toplote, se pod kožo nabira maščobno tkivo pokriva pa jo perje.

Pomen

Kokoši se goji predvsem za meso (pitovni proizvodni tip) in jajca (nesnice). Zaradi nizke cene in razširjenosti je kokoš eden od ključnih proteinskih virov svetovne prehrane. Glede na podatke FAO za leto 2009 je na svetu 18,6 milijard kokoši. Za primerjavo, v istem letu se je po svetu gojilo 1,2 milijard rac, 357 milijonov gosi, 458 milijonov puranov, 1,4 milijarde glav goveda, 1 milijarda ovac in 942 milijonov prašičev. Perutnina in jajca (večinoma kokošji proizvodi) sta na svetovni ravni (podatki za 2007) prispevala 4,4 in 2,6 gramov proteinov/osebo/dan. Za primerjavo: govedina 3,6, svinjina 4,3, vsa živila živalskega izvora 29,8, vsa živila živalskega in rastlinskega izvora 77,1 g proteinov/osebo/dan.

Slovenske pasme

Avtohtona slovenska pasma je štajerska kokoš ali štajerka, ki je (glej zgoraj) ena od redkih pasem z belimi nogami.

Tradicionalne slovenske pasme (po oceni za 2005 od najbolj do najmanj razširjene) pa so:

• slovenska rjava kokoš
• slovenska grahasta kokoš
• slovenska srebrna kokoš
• slovenska pozno operjena kokoš
• slovenska zgodaj operjena kokoš
• slovenska pitovna kokoš

Tuje pasme

Tuje pasme delimo na štiri osnovne skupine: azijsko, ameriško, angleško in sredozemsko.

Azijska skupina Težke pasme z kvadratno ali okroglo obliko trupa,slabše nesnice, toda težke in mesnate.

• Brama
• Košin
• Langšan

Ameriška skupina Trikotna oblika trupa, kombinirane proizvodne lastnosti. Nastale z različnimi križanji. Najznačilnejše pasme :

• Plimutka
• Rodajland
• Njuhempšir
• Viandot

Angleška skupina Podobne ameriškim pasmam, po obliki in namenu. Tipični predstavniki, so pasme:

• Dorking
• Orpington
• Saseks
• Korniš

Sredozemska skupina Valjasta oblika trupa. Izrazite nesnice katerih jajca imajo belo lupino.

• Leghorn

Slovenski komercialni križanci

Na večjih kmetijskih obratih se za prirejo mesa in jajc uporabljajo križanci čistih linij, oziroma hibridi. Tudi v Sloveniji je pod okriljem Kmetijskega inštituta Slovenije in Biotehniške fakultete potekala selekcija domačih kokoši namenjenih za križanje. Tako so dobili tri križance:

• Grahasti prelux

Križanec med slovensko rjavo kokošjo in slovenskim grahastim petelinom, piščanci so zato grahasti. Dobra nesnica namenjena za rejo na domačih dvoriščih. Prav tako daje dobre rezultate v farmski reji.

• Prelux-R

Križanec med slovenskimi srebrnimi kokoši in slovenskimi rjavimi petelini. Piščanci so obarvani ravno obratno, rjave jarčke in beli petelinčki. Izvalijo se tako imenovani 'avtoseks' piščanci, saj se spola po takoj izvalitvi ločita po barvi. Nesnice primerne za farmsko rejo.

• Prelux-bro

Križanec namenjen pitanju. Piščance obeh spolov pitajo do starosti 42 dni, pri kateri dosežejo maso skoraj dveh kil. Pitovnim piščancem s tujko rečemo tudi brojlerji.

Galerija

• 
• 
• 
•