Plavutonožci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Plavutonožci
Monachus schauinslandi.jpg
havajska medvedjica (Neomonachus schauinslandi)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Podrazred: Eutheria (višji sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Klad: Pinnipedia
Illiger, 1811
skupno območje razširjenosti
skupno območje razširjenosti
Družine

Plavutonožci (znanstveno ime Pinnipedia), preprosteje kar tjulnji, so skupina zveri, v katero združujemo 34 danes živečih vrst morskih sesalcev, prepoznavnih po gibčnem, hidrodinamičnem telesu in okončinah, preobraženih v plavuti. Po slednji značilnosti so dobili tudi ime.[1] Razen nekaj izjem naseljujejo polarne oceane[2] in se prehranjujejo s priložnostnim plenom.[3]

Danes živeče vrste združujemo v tri družine, uhate tjulnje, mrože z eno samo vrsto – mrožem – in prave tjulnje, ki so se razvili iz istega skupnega prednika, najbolj sorodnega bodisi medvedom, bodisi kunam.[4] Za razliko od preostalih dveh večjih skupin morskih sesalcev, kitov in morskih krav, niso v celoti vezani na morje in prihajajo na obalo počivat ter kotit mladiče, kar se odraža v njihovi telesni zgradbi in načinu življenja.[1]

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Samec in samica patagonijskega morskega leva; pri nekaterih vrstah je izražena spolna dvoličnost, tu očitna v velikosti

Imajo vretenasta telesa z zaokroženo glavo, gibčnim vratom brez zožitve med glavo in trupom, razmeroma kratkimi okončinami, preoblikovanimi v plavuti, in majhnim repom. V splošnem na njihovih telesih ni nobenih drugih štrlin: uhlji so reducirani in so tudi pri uhatih tjulnjih vidni le še ostanki v obliki krpice kože, zunanja spolovila so skrita v kožni gubi in tudi prsne bradavice ne štrlijo nad ravnino kože.[5] Lobanja je prepoznavna po velikih očesnih jamicah, kratkem gobcu in zožanem medočesnem prostoru.[6] Med zvermi so posebni po tem, da njihove očesne jamice omejuje večinoma le zgornja čeljustnica,[7] poleg tega imajo nekoliko reducirano število zob, predvsem sekalcev in kočnikov.[8] Pri mrožih so zgornji podočniki preoblikovani v okle.[9]

Najmanjši plavutonožec je bajkalski tjulenj, ki zraste 1 m v dolžino in doseže 45 kg telesne teže, medtem ko največji predstavnik, južnomorski slon, doseže dolžino 5 m in težo 3200 kg. V povprečju so večji od ostalih zveri, južnomorski slon pa je sploh največja zver.[10] Skoraj vsi so pokriti s kožuhom, razen mroža, ki je le redko poraščen z dlakami, je pa kožuh redkejši kot pri večini kopenskih sesalcev.[11] Za zadrževanje toplote je predvsem pod vodo prav tako pomembna kot kožuh plast tolšče, ki se nahaja tik pod kožo. Poleg tega daje obliko telesu in predstavlja zalogo hranil. Pravi tjulnji imajo praviloma debelejšo plast tolšče od uhatih, do 10 cm.[12] Predstavlja lahko tudi do polovico telesne teže tjulnja.[13]

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Navadni tjulenj (zgoraj) in kalifornijski morski lev v vodi; prvi spada med prave tjulnje in se pod vodo poganja z zadnjimi plavutmi, slednji pa med uhate tjulnje in se bolj zanaša na sprednje plavuti.
Mrož počiva na ledu pred obalo Aljaske
Morski leopard opreza za plenom – cesarskimi pingvini – ob obali Antarktike

Umestitev plavutonožcev znotraj razreda sesalcev je bila negotova vse do odkritja vmesnega člena med kunami in plavutonožci leta 2007, fosila iz rodu Puijila, ki je bil delno prilagojen na sladkovodne habitate.[14] Odtlej jih uvrščamo med zveri. Nekaj časa je nato prevladovalo mnenje, da plavutonožci niso naravna skupina (klad), temveč da jo sestavljata dve evolucijski liniji, od katerih naj bi si uhati tjulnji in mroži delili skupnega prednika z medvedi, pravi tjulnji pa s kunami,[7] leta 2021 pa je molekularna študija potrdila, da so vsi plavutonožci najbližje sorodni kunam.[15]

Delimo jih v tri družine. Za uhate tjulnje (Otariidae) je značilno, da se pod vodo poganjajo z močnimi sprenjimi plavutmi, zadnje pa lahko obrnejo naprej za »hojo« po kopnem.[16] Tradicionalno delimo uhate tjulnje na kožuhaste tjulnje in morske leve, kar pa ne odraža njihove sorodnosti, zato se delitev v sodobni taksonomiji opušča.[17][18] Mrož (edini predstavnik družine Odobenidae) je skoraj brez kožuha in ima značilne okle, tako kot uhati tjulnji lahko obrne zadnje plavuti naprej, nima pa kožne krpe na ušesih. Za razliko od uhatih tjulnjev uporablja zadnje plavuti tudi za poganjanje pod vodo, medtem ko so sprednje bolj za krmarjenje.[19] Podobno plavajo pravi tjulnji, ki poleg tega ne morejo obrniti zadnjih plavuti naprej, zato so na kopnem še okornejši.[16]

Seznam vrst[uredi | uredi kodo]

Zdaj je znanih 34 živečih vrst,[4] poleg njih pa še več kot 50 fosilnih.[20]

Habitat in razširjenost[uredi | uredi kodo]

Kot skupina živijo v raznolikih habitatih, od priobalnih voda od koder se podajajo na lov v globje predele oceanov, do somornice in tudi sladkovodnih jezer ter rek. Bajkalski tjulenj, ki živi v Bajkalskem jezeru, je edina izključno sladkovodna vrsta.[21] Za aktivnosti, kot so parjenje, kotenje mladičev, počivanje in izogibanje plenilcem, uporabljajo obalne dele kopnega; takrat se zadržujejo na peščenih ali prodnatih plažah, blatnih ravnicah ipd. Nekatere vrste v ta namen s pridom izkoriščajo tudi umetne strukture, kot so pomoli, boje in naftne ploščadi. V redkejših primerih se premaknejo dlje od vode in lahko tudi plezajo na pečine,[22] kolonije novozelandskih morskih medvedov lahko najdemo v gozdu tudi do 2 km od obale.[23] Polarne vrste splezajo iz vode na ledene police ali dovolj velike plavajoče kose ledu.[24]

Večina vrst živi v polarnih in subpolarnih delih sveta, zlasti v severnem Atlantiku in Pacifiku ter v Južnem oceanu. Le medvedjice in nekatere vrste uhatih tjulnjev živijo v tropskih in subtropskih vodah. Praviloma potrebujejo hladne vode, bogate s hranili, in z izjemo medvedjic se tudi v tropskih morjih praviloma zadržujejo v predelih, kjer hladni tokovi prinašajo več hranil.[25][26]

Deset vrst je ogroženih ali ranljivih po merilih Svetovne zveze za varstvo narave,[27] posebej polarne vrste ogrožajo podnebne spremembe, zaradi katerih se krči morski led.[28] Posredno jih ogrožata ribištvo, saj se kot prilov ujamejo na trnke ali v mreže,[29] in onesnaževanje.[30][29] Po drugi strani so se vrste, kot je kalifornijski morski lev, zaradi zaščite izjemno namnožile, zaradi česar prihajajo v konflikt z ljudmi.[31]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Macdonald 1996, str. 238.
  2. Kovacs, Kit M.; Aguilar, Alex; Aurioles, David; Burkanov, Vladimir; Campagna, Claudio; et al. (2011-06-15). "Global threats to pinnipeds". Marine Mammal Science. 28 (2): 414–436. doi:10.1111/j.1748-7692.2011.00479.x.
  3. Macdonald 1996, str. 246.
  4. 4,0 4,1 Berta, Annalisa; Churchill, Morgan; Boessenecker, Robert W. (2018-05-30). "The Origin and Evolutionary Biology of Pinnipeds: Seals, Sea Lions, and Walruses". Annual Review of Earth and Planetary Sciences. 46 (1): 203–228. Bibcode:2018AREPS..46..203B. doi:10.1146/annurev-earth-082517-010009.
  5. Macdonald 1996, str. 240.
  6. Berta, Sumich & Kovacs 2006, str. 165.
  7. 7,0 7,1 Berta, A. »Pinniped evolution«. V: Perrin, Würsig & Thewissen 2009, str. 861–866
  8. Scheffer 1958, str. 16–17.
  9. Riedman 1990, str. 162–164.
  10. Berta, A. »Pinnipedia, overview«. V: Perrin, Würsig & Thewissen 2009, str. 881–884
  11. Riedman 1990, str. 3–9.
  12. Macdonald 1996, str. 240, 242.
  13. Riedman 1990, str. 16.
  14. Rybczynski, N.; Dawson, M. R.; Tedford, R. H. (2009). "A semi-aquatic Arctic mammalian carnivore from the Miocene epoch and origin of Pinnipedia". Nature. 458 (7241): 1021–24. Bibcode:2009Natur.458.1021R. doi:10.1038/nature07985. PMID 19396145.
  15. Hassanin, A.; Veron, G.; Ropiquet, A.; van Vuuren, B.J.; Lécu, A.; Goodman, S.M.; Haider, J.; Nguyen, T.T. (2021). "Evolutionary history of Carnivora (Mammalia, Laurasiatheria) inferred from mitochondrial genomes". PLoS ONE. 16 (2): e0240770. doi:10.1371/journal.pone.0240770.
  16. 16,0 16,1 Riedman 1990, str. 64.
  17. Wynen, L.P.; Goldsworthy, S.D.; Insley, S.J.; Adams, M.; Bickham, J.W.; Francis, J.; Gallo, J.P.; Hoelzel, A.R.; Majluf, P.; White, R.W.; Slade, R. (2001). "Phylogenetic relationships within the eared seals (Otariidae: Carnivora): Implications for the historical biogeography of the family". Molecular Phylogenetics and Evolution. 21 (2): 270–84. doi:10.1006/mpev.2001.1012. PMID 11697921.
  18. Arnason, U.; Gullberg, A.; Janke, A.; Kullberg, M.; Lehman, N.; Petrov, E.A.; Väinölä, R. (2006). "Pinniped phylogeny and a new hypothesis for their origin and dispersal". Molecular Phylogenetics and Evolution. 41 (2): 345–54. doi:10.1016/j.ympev.2006.05.022. PMID 16815048.
  19. Riedman 1990, str. 82–83.
  20. Deméré, T.A.; Berta, A.; Adam, P.J. (2003). "Pinnipedimorph evolutionary biogeography" (PDF). Bulletin of the American Museum of Natural History. 279: 32–76. doi:10.1206/0003-0090(2003)279<0032:C>2.0.CO;2.
  21. Riedman 1990, str. 94–95.
  22. Riedman 1990, str. 96.
  23. Augé, Amélie A.; Chilvers, B. Louise; Mathieu, Renaud; Moore, Antoni B. (2012). "On-land habitat preferences of female New Zealand sea lions at Sandy Bay, Auckland Islands". Marine Mammal Science (angleščina). 28 (3): 620–637. doi:10.1111/j.1748-7692.2011.00515.x. ISSN 1748-7692.
  24. Riedman 1990, str. 99.
  25. Macdonald 1996, str. 245.
  26. Riedman 1990, str. 61.
  27. "Taxonomy search: Phocidae, Otarridae, Odobenidae". The IUCN Red List of Threatened species. IUCN. 2013.1. Pridobljeno dne 2021-03-21.
  28. Laidre, K. L.; Stirling, I.; Lowry, L. F.; Wiig, Ø.; Heide-Jørgensen, M. P.; Ferguson, S.H. (2008). "Quantifying the sensitivity of Arctic marine mammals to climate-induced habitat change". Ecological Applications. 18 (2 Suppl): S97–S125. doi:10.1890/06-0546.1. PMID 18494365.
  29. 29,0 29,1 Riedman 1990, str. 111–115.
  30. Metchalfe, C. (2012-02-23). "Persistent organic pollutants in the marine food chain". United Nations University. Pridobljeno dne 2013-08-16.
  31. French, C. (2013-04-10). "Sea lions take over Ventura docks". the Log.com. Pridobljeno dne 2013-08-17.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]