Pirotit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pirotit
Pirotit iz rudnika Santa Eulalia, Chihuahua, Mehika, velikost 7,5x7cm
Splošno
KategorijaMineral
Kemijska formulaFe1-xS (x = 0 do 0,2)
Strunzova klasifikacija02.CC.10
Klasifikacija DANA02.08.10.01
Kristalna simetrijamonoklinska prizmatična
H-M simbol: (2/m)
prostorska skupina: A2/a
Osnovna celicaa = 11,88 Å, b = 6,87 Å,
c = 22,79 Å; β = 90,47°, Z = 26
Lastnosti
Barvabronasta, temno rjava
Kristalni habitploščat ali prizmatičen, masiven do zrnat
Kristalni sistemmonoklinski, s heksagonalnimi politipi
Razkolnostbrez
Lomneraven
Trdota3,5 – 4,5
Sijajkovinski
Barva črtetemno siva do črna
Specifična teža4,58 – 4,65, povprečna = 4,61
Lomni količnikneprozoren
Taljivost3
Topnosttopen v klorovodikovi kislini
Drugošibko magneten, segret močno magneten; ne luminiscira, ni radioaktiven
Sklici[1][2][3]

Pirotit ali pirotin (iz grškega πυρρός [pirrόs] - rdečkast), je nenavaden železov sulfidni mineral s spremenljivo vsebnostno železa in kemijsko formulo Fe(1-x)S, v kateri je x = 0 do 0,2. Končni člen vrste je troilit s formulo FeS. Pirotit se imenuje tudi magnetni pirit, ker je podobne barve kot pirit in je rahlo magneten. Magnetnost pada s padajočo vsebnostjo železa, zato troilit ni magneten.

Kristalna struktura[uredi | uredi kodo]

Kristalna struktura nikljevega arzenida (NiAS) ki je osnova pirotita-1C

Pirotit ima več politipov heksagonalne ali monoklinske kristalne simetrije, pogosto tudi v istem primerku. Kristalna struktura ima osnovno celico nikljevega arzenida (NiAs), v kateri ima železo oktaedrično koordinacijo, anioni pa trikotno prizmatično razporeditev. Pomembna značilnost strukture je njena zmožnost, da izpušča železove atome vse do ulomka 1/8, pri čemer nastajajo praznine. Ena od struktur je pirotit-4C (Fe7S8). Oznaka 4 pomeni, da železove praznine tvorijo super mrežo, ki je štirikrat večja kot v smeri C v osnovni celici. Smer C je po dogovoru vzporedna z glavno simetrijsko osjo kristala. Med druge politipe spadajo pirohit-5C (Fe9S10), 6C (Fe11S12), 7C (Fe9S10) in 11C (Fe10S11). Vsak politip ima lahko monoklinsko (M) ali heksagonalno (H) simetrijo, zato se v nekaterih virih namesto na primer oznake 6C uporabljata oznaki 6H ali 6M, odvisno od simetrije.[1][4] Monoklinske oblike so obstojne do temperature 254 °C. Nad to temperaturo so obstojne heksagonalne oblike. Izjema so oblike z visoko vsebnostjo železa, ki so blizu troilitu (47-50 azomskih % železa), ki imajo heksagonalno simetrijo.[5]

Magnetne lastnosti[uredi | uredi kodo]

Idealna mreža FeS, kakršno ima troilit, ni magnetna. Magnetne lastnosti se spreminjajo z vsebnostjo železa. Z železom bogatejši heksagonalni pirohiti so antiferomagnetni, z železom revnejši monoklinski Fe7S8 pa je ferimagneten.[6] Feromagnetizem v pirohitu se zato pripisuje relativno visoki koncentraciji železovih praznin (do 20 %) v kristalni strukturi, ki zmanjšujejo kristalno simetrijo. Monoklinske oblike pirohita so na splošno bogatejše z defekti kot bolj simetrične heksagonalne oblike in so zato bolj magnetne. [7] S segrevanjem na 320 °C pirohit izgubi svoj magnetizem in se hkrati začne pretvarjati magnetit. Nasičenost magnetizacije pirohita je 0,12 tesla.[8]

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Pirotit je precej pogosta sledilna sestavina mafičnih magmatskih kamnin, predvsem noritov. Skupaj z pentlanditom, halkopiritom in drugimi sulfidi se pojavlja kot ločilni depozit v slojastih intruzijah. Je pomembna sestavina Sudburyjskega bazena v Kanadi, drugega največjega meteorskega kraterja na Zemlji, kjer se pojavlja v masah, povezanih z mineralizacijo bakra in niklja.[5] Pojavlja se tudi v pegmatitih in kontaktnih metamorfnih conah. Pogosto ga spremljajo pirit, markazit in magnetit. Mineral nima uporabne vrednosti. Rudari se predvsem kot spremljajoči mineral pentlandita, ki vsebuje znatne količine niklja in kobalta.[1]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 http://www.mindat.org/min-3328.html Pyrrhotite. Mindat.org. Pridobljeno 7. julija 2009.
  2. Handbook of Mineralogy.
  3. Webmineral data.
  4. H.L. Barnes (1997). Geochemistry of hydrothermal ore deposits. John Wiley and Sons. str. 382–390. ISBN 0-471-57144-X.
  5. 5,0 5,1 Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7. 
  6. L. Sagnotti (2007). Iron Sulfides. Encyclopedia of Geomagnetism and Paleomagnetism. Urednika D. Gubbins in E. Herrero-Bervera. Springer. str. 454-459.
  7. Suna Atak, Güven Önal, Mehmet Sabri Çelik (1998). Innovations in Mineral and Coal Processing. Taylor & Francis. str. 131. ISBN 90-5809-013-2.
  8. J. Svoboda (2004). Magnetic techniques for the treatment of materials. Springer. str. 33. ISBN 1-4020-2038-4.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Pirotit iz rudnika Santa Eulalia Aquiles Serdan, Chihuahua, Mehika 
Kremen na pirotitu, Francija 
Pirotit iz Trepče, Kosovska Mitrovica, Kosovo 
Pirotit iz Slovaške