Troilit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Troilit
Polirana in jedkana površina meteorita Mundrabilla iz Avstralije; temnejši razasti deli so vključki troilita v daubreelitu
Splošno
Kategorija II. skupina: Sulfidni minerali
Kemijska formula FeS
Strunzova klasifikacija 2.CC.10
Klasifikacija DANA 02.08.09.01
Kristalna simetrija heksagonalno diheksagonalno dipiramidna
H-M simbol: (6/m 2/m 2/m)
prostorska skupina: P 63/mmc
Osnovna celica a = 5,958 Å, c = 11,74 Å;
Z = 12
Lastnosti
Barva bledo sivo rjava
Kristalni habit masiven, zrnat, gomoljast, ploščat
Kristalni sistem heksagonalni
Razkolnost brez
Lom nepravilen
Trdota 3,5 - 4,0
Sijaj kovinski
Barva črte sivo črna
Prozornost neprozoren
Specifična teža 4,67 – 4,79
Pretvorbe na zraku potemni
Sklici [1][2][3]

Troilit je redek železov sulfidni mineral s formulo FeS in z železom bogat končni člen pirotitne skupine mineralov. Pirotit ima formulo Fe(1-x)S (x = 0 do 0,2) in primanjkljaj železa, kar mu daje magnetne lastnosti. Troilit nima promanjkljaja železa, zato ni magneten.[2]

Troilit je bolj pogost v meteoritih kot na Zemlji, predvsem tistih, ki izvirajo z Lune in Marsa. Našli so ga tudi na meteoritu, ki je 15. februarja 2013 padel na Zemljo v Rusiji.[4] Njegovo prisotnost na Luni in morda na Marsu so potrdile vesoljske sonde Apollo, Viking in Phobos. Relativne vsebnosti izotopov žvepla v meteoritih so precej bolj konstantne kot v zemeljskih mineralih, zato je troilit iz meteorita iz kanjona Diablo izbran za mednarodni standard za izotopsko razmerje žvepla.

Struktura[uredi | uredi kodo]

Troilit ima heksagonalno kristalno trukturo. Njegova osnovna celica je približno kombinacija dveh pokončno zloženih celic pirotita (tip NiAs), pri čemer je zgornja celica diagonalno zamaknjena.[5] Troilit zato včasih imenujejo tudi pirotit-2C.[6]

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Leta 1766 so v Albaretu, Modena, Italija, opazili padec meteorita. Njegove vzorce je zbral in preučil Domenico Troili in opisal njegove vključke železovega sulfida. Sulfid so dolgo imeli za pirit, dokler ni leta 1862 vzorcev analiziral nemški mineralog Gustav Rose in ugotovil, da je FeS. Mineral je kot priznanje za delo Domenica Troilija imenoval troilit.[1][2][7]

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Troilit so odkrili v več meteoritih. Spremljajoči minerali so daubrelit, kromit, sfalerit, grafit in različni fosfatni in silikatni minerali.[1] V rudniku Alta, Kalifornija, so ga odkrili v serpentinitu, v Zahodni Avstraliji v slojastih magmatskih intruzijah, v intruziji Ilimaussaq v južni Grenlandiji in v Nordfjellmarku na Norveškem. Avstralsko nahajališče je povezano z depoziti bakrove in nikelj-železove rude, kjer ga spremljajo pirotit, makinavit, kubanit, valerit, halkopirit in pirit.[1]

V Zemljini skorji je izjemno redek mineral. Večina minerala na Zemlji je meteoritskega izvora. Železov meteorit Mundrabilla vsebuje kar 25-30 volumskih % troilita.[8] Naslavnejši troilit vsebujoči meteorit je Canyon Diablo, ki služi kot standard za relativne koncentracije žveplovih izotopov.[9] Za standard je bil izbran zato, ker je zaradi aktivnosti žveplovih bakterij razmerje med izotopi na Zemlji zelo različno. Razmerje rušijo zlasti sulfate reducirajoče bakterije, ki lahko 32SO2−
4
reducirajo 1,07 krat hitreje kot 34SO2−
4
, zaradi česar se lahko razmerje 34S/32S poveča do 10 %.[10]

Troilit je najpogostejši sulfidni mineral na Lunini površini. Tvori približno 1 % Lunine skorje in je prisoten v vseh kamninah in meteoritih, ki izvirajo z Lune. Bazalti, ki so jih na Zemljo prinesle vesoljske odprave Apollo 11, 12, 15 in 16, vsebujejo približno 1 % troilita.[5][11][12][13]

Prisoten je tudi v meteoritih Marsovega porekla. Tudi v njih ga je približno 1 %.[14][15]

Opazovanja z vesoljskih plovil Voyager leta 1979 in Galileo leta 1996 kažejo, da bi troilit lahko bil prisoten tudi na Jupitrovih lunah Ganimed in Kalisto. [2] Eksperimentalni podatki za obe luni so zaenkrat zelo omejeni, teoretično modeliranje pa kaže, da je v njunih jedrih lahko do približno 22,5 % troilita.[16]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Handbook of Mineralogy
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Troilite on Mindat.org
  3. ^ Troilite on Webmineral
  4. ^ Attack By Chondrite: Scientists ID Russian Meteor. npr.org. Pridobljeno 22. februarja 2013.
  5. ^ 5,0 5,1 H.T. Evans ml. (januar 1970). Lunar Troilite: Crystallography. Science 167 (3918): 621–623. Bibcode: 1970Sci...167..621E. doi: 10.1126/science.167.3918.621. ISSN 0036-8075. PMID 17781520.
  6. ^ H.L. Barnes (1997). Geochemistry of hydrothermal ore deposits. John Wiley and Sons. str. 382–390. ISBN 0-471-57144-X.
  7. ^ G.J.H. McCall, A. J. Bowden, R.J. Howarth (2006). The history of meteoritics and key meteorite collections. Geological Society. str. 206–207. ISBN 1-86239-194-7.
  8. ^ V. Buchwald (1975). Handbook of Iron Meteorites. Univ of California. ISBN 0-520-02934-8.
  9. ^ J.E. Andrews (2004). An introduction to environmental chemistry. Wiley-Blackwell. str. 269. ISBN 0-632-05905-2.
  10. ^ K. Konhauser (2007). Introduction to geomicrobiology. Wiley-Blackwell. str. 320. ISBN 0-632-05454-9.
  11. ^ J. Haloda, P. Týcová, R.L. Korotev, V.A. Fernandes, R. Burgess, M. Thöni, M. Jelenc, P. Jakeš in drugi (2009). Petrology, geochemistry, and age of low-Ti mare-basalt meteorite Northeast Africa 003-A: A possible member of the Apollo 15 mare basaltic suite. Geochimica et Cosmochimica Acta 73 (11): 3450. Bibcode: 2009GeCoA..73.3450H. doi: 10.1016/j.gca.2009.03.003.
  12. ^ G. Heiken, D. Vaniman, B.M. French (1991). Lunar sourcebook. CUP Archive. str. 150. ISBN 0-521-33444-6.
  13. ^ L.A. Tayrol, K.L. Williams (1973). Cu-Fe-S Phases in Lunar Rocks. American Mineralogist 58: 952. Bibcode: 1973AmMin..58..952T.
  14. ^ K. Yanai (1997). General view of twelve martian meteorites. Mineralogical Journal 19 (2): 65. doi: 10.2465/minerj.19.65.
  15. ^ Y. Yu, J. Gee (2005). Spinel in Martian meteorite SaU 008: implications for Martian magnetism. Earth and Planetary Science Letters 232 (3–4): 287. Bibcode: 2005E&PSL.232..287Y. doi: 10.1016/j.epsl.2004.12.015.
  16. ^ F. Bagenal, T.E. Dowling, W.B. McKinnon (2007). Jupiter. Cambridge University Press. str. 286. ISBN 0-521-03545-7.