Pirofilit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pirofilit
Bisern žarkast pirofilit iz Hillsboro District, Orange County, Severna Karolina (velikost: 11 x 7,3 x 6,6 cm)
Splošno
KategorijaVIII. razred – Silikati, podrazred: listasti silikati (filosilikati)
Kemijska formulaAl2Si4O10(OH)2
Osnovna celicaa = 5,16 Å,
b = 8,966(3) Å,
c = 9,347(6) Å; α = 91,18°,
β = 100,46°, γ = 89,64°; Z = 2
Lastnosti
Molekulska masa360,31 g/mol
BarvaRjavo zelen, rjavkasto rumen, zelenkast, sivozelen, sivobel
Kristalni habitKompaktni sferulitni agregati igličastih radialnih kristalov, finozrnate luske, zrnat, masiven
Kristalni sistemMonoklinski[1] ali triklinski[2]
RazkolnostPopoln na [001]
ŽilavostUpogljiv in neelastičen
Trdota1,5-2
SijajBisern do moten
Barva črteBela
ProzornostProsojen do neprosojen
Specifična teža2,65 - 2,85
Optične lastnostiDvoosen (-)
Lomni količniknα=1,534-1,556, nβ=1,586-1,589, nγ=1,596-1,601
Dvolomnostδ =0,0450-0,0620
Kot 2V53-62
TaljivostNetaljiv
Sklici[1][2][3][4]

Pirofilit je listast aluminijev hidroksi silikat s kemijsko furmulo Al2Si4O10(OH)2. Pojavlja se v dveh bolj ali manj izrazitih oblikah: v kristaliničnih lističih ali v kompaktnih masah. Izraziti kristali niso znani.

Lističi imajo zaradi popolne razkolnosti po ravninah, vzporednih s površino, izrazit bisern lesk. So upogljivi, vendar ne elastični in so običajno razporejeni radialno v obliki pahljače ali v sferičnih skupinah. Slednji različek se začne pri segrevanju luščiti in nabrekne na večkratno prvotno prostornino. Od tod tudi njegovo ime, ki je sestavljeno iz grških besed pyros – ogenj in phyllos – list.[4] Takšno ime mu je dal R. Hermann leta 1829. Barva obeh različkov je bela, bledo zelena, sivkasta ali rumenkasta. Oba sta zelo mehka (trdota 1,0 – 1,5) in mastna na otip. Njuna specifična teža je 2,65 - 2,85, zato sta zelo podobna lojevcu.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Pirofilit se pojavlja v filitu in škriljastih kamninah, pogosto skupaj s kianitom, iz katerega je nastal. Pojavlja se tudi kot hidrotermalni depozit. Tipični spremljevalni minerali so kianit, andaluzit, topaz, sljuda in kremen.[4] Depoziti z dobro kristaliziranim mineralom so v:

Raba[uredi | uredi kodo]

Palčka agalmatolita za pisanje

Kompaktni pirofiliti se uporabljajo za svinčnike in krojaške krede (francoska kreda). Na Kitajskem iz njih izdelujejo majhne slike in različne okraske. Za takšne rezbarije uporabljajo tudi druge mehke minerale, na primer lojevec in pinit. Izdelki iz vseh omenjenih mineralov se tržijo kot agalmatolit in pagodit.

Pirofilit se zlahka obdeluje strojno in je izredno toplotno stabilen, zato se dodaja glini, da se zmanjša temperaturno raztezanje izdelka med žganjem. V kombinaciji z drugimi sestavinami je uporaben tudi drugod, na primer kot insekticid in za proizvodnjo opeke. Na veliko se uporablja tudi v visokotlačnih eksperimentih, predvsem kot tesnilo in medij za prenos tlaka.[6]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Mindat
  2. 2,0 2,1 http://webmineral.com/data/Pyrophyllite.shtml Webmineral
  3. Handbook of Mineralogy
  4. 4,0 4,1 4,2 Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis, 1985, Manual of Mineralogy, 20th ed., str. 430 ISBN 0-471-80580-7
  5. Nel, LT., H. Jacobs, J.T. Allen n G.R. Bozzoli (1937)ː Wonderstone. Geological Survey of South Africa Bulletin no. 8.
  6. L. Fang in drugi (2007)ː Effect of precompression on pressure-transmitting efficiency of pyrophyllite gaskets. journal High Pressure Research 27: 367. Bibcode:2007HPR....27..367F. doi: 10.1080/08957950701553796.