Lojevec
| Lojevec | |
|---|---|
 Kristalni lojevec | |
| Splošno | |
| Kategorija | VIII. razred - Silikati, podrazred: plastnati silikati (filosilikati) |
| Kemijska formula | Mg3Si4O10(OH)2 |
| Strunzova klasifikacija | 09.EC.05 |
| Klasifikacija DANA | 71.02.01.03 |
| Kristalna simetrija | Monoklinska prizmatična 1 ali 2/m, prostorska skupina P1 ali C 2/c |
| Osnovna celica | a = 5,27 Å, b = 9,12 Å, c = 18,85 Å, Z = 4, β = 100,016°, V = 892,17 Å3 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 379,27 g/mol |
| Barva | Bledo zelena, bela, sivo bela, rumenkasto bela, rjavkasto bela |
| Kristalni habit | Plastnata ali vlaknata masa |
| Kristalni sistem | Monoklinski ali triklinski[1] |
| Razkolnost | Popolna na {001} |
| Lom | Neraven |
| Trdota | 1 |
| Prozornost | Prosojen |
| Gostota | 2,7 – 2,8 g/cm3, povprečna: 2,75 g/cm3, izračunana: 2,82 3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (-) |
| Lomni količnik | nα = 1,538 - 1,550, nβ = 1,575 – 1,594, nγ = 1,575 - 1,600 |
| Dvolomnost | δ = 0,037 - 0,050 |
| Pleohroizem | x: brezbarven, y: bledo zelen |
| Kot 2V | Izračunan: 0 - 38º, izmerjen: 0 – 30º |
| Disperzija | Opazna, r > v |
| Ultravijolična fluorescenca | Kratkovalovna UV svetloba: oranžno rumena, dolgovalovna UV svetloba: rumena |
| Diagnostične značilnosti | Trdota, barva, sijaj in razkolnost |
| Topnost | Netopen v vodi, rahlo topen v anorganskih kislinah |
| Drugo | Nemagneten, neradioaktiven |
| Sklici | [2][3][4][5] |
| Glavne vrste | |
| Druga imena | Kerolit, magnezijev talk, steatit |
| Domača imena | Agalit, mastek, salasti kamen, salovec, špehasti kamen |
Lójevec je magnezijev silikat hidroksid[6] s kemijsko formulo H2Mg3(SiO3)4 ali Mg3Si4O10(OH)2. Mineral nastaja s hidrotermalnim preperevanjem magnezijevih silikatov, ki ne vsebujejo aluminija. Uprašen lojevec poznamo pod imenom smukec.
Lojevec kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu. Dobro formirani kristali so redki. Najpogosteje ima obliko listaste ali vlaknate mase. Mineral je mehak, tako da se lahko razi z nohtom in reže z nožem in ima po definiciji trdoto 1. Je bele do sive ali zelene barve, ima voščen do bisern sijaj, voščen otip, prozoren do neprozoren videz in belo barvo črte. V vodi ni topen, rahlo topen pa je v razredčenih anorganskih kislinah.
Steatit je metamorfna kamnina, ki je zgrajena pretežno iz lojevca.
Nastanek[uredi | uredi kodo]
Lojevec je metamorfen mineral, ki nastaja z metamorfizmom megnezijevih mineralov kot so serpentin, piroksen, amfibol in olivin v prisotnosti ogljikovega dioksida in vode. Proces se imenuje lojevčeva karbonizacija ali steatitizacija, produkti pa lojevčevi karbonati.
Lojevec nastaja predvsem s hidratacijo in karbonizacijo serpentina z naslednjo rakcijo:
- serpentin + ogljikov dioksid → lojevec + magnezit + voda
- 2Mg3Si2O5(OH)4 + 3CO2 → Mg3Si4O10(OH)2 + 3MgCO3 + 3H2O
Lojevec lahko nastane v reakciji med dolomitom in kremenom, ki je tipična skarnifikacija dolomitov z raztaljenim kremenom v kontaktnih metamorfnih avreolah:
- dolomit + kremen + voda → lojevec + kalcit + ogljikov dioksid
- 3CaMg(CO3)2 + 4SiO2 + H2O → Mg3Si4O10(OH)2 + 3CaCO3 + 3CO2
Lojevec nastaja tudi iz magnezijevega klorita in kremena v metamorfizmu modrih skrilavcev in eklogita v naslednji metamorfni reakciji:
- klorit + kremen → kianit + lojevec + voda
V tej reakciji je razmerje med lojevcem in kianitom odvisno od vsebnosti aluminija: v bolj aluminoznih kamninah nastaja predvsem kianit. Kianit po navadi spremljajo visokotlačni nizkotemperaturni minerali kot so fengit, granat in glavkofan v nižjih facijih modrih skrilavcev. Takšne kamnine so običajno bele, drobljive in vlaknate in poznane kot beli skrilavci.
Nahajališča[uredi | uredi kodo]
Lojevec je pogost mineral v metamorfnih pasovih, ki vsebujeju ulramafične kamnine, na primer steatit, ter v belih in modrih skrilavcih. Obsežna ležišča belih skrilavcev so v kalifornijskem metamorfnem pasu severno od Santa Barbare ZDA Zahodnih Alpah, predvsem v Italiji, nekaterih predelih Musgrave Blocka v Avstraliji in nekaterih kolizijskih orogenih, kakršna ja Himalaja. Največja ležišča lojevčevih karboniziranih ultramafičnih kamnin so v zahodni in vzhodni Avstraliji, Braziliji, Gvajani in ofiolitskih pasovih v Turčiji, Omanu in na Srednjem Vzhodu.
V Sloveniji so lojevec našli na Pohorju.[5]
Največji rudnik lojevca je v Trimounsu pri Luzenacu v južni Franciji, ki je leta 2006 proizvedel 400.000 ton lojevca, kar je predstavljalo 8 % svetovne proizvodnje.[7]
Uporaba[uredi | uredi kodo]
Gospodarski pomen lojevca v zadnjih letih narašča. Uporablja se kot polnilo v proizvodnji papirja, pastičnih mas, barvnih premazov, gumija, hrane, električnih kablov, zdravil, kozmetike, keramike itd. Kakovost lojevca zmanjšujejo primesi, ki vsebujejo ione Fe3+, pirit in manganove okside. Lojevec, primešan asfaltu, preprečuje razpokanje vozišča.
Varnost[uredi | uredi kodo]
Uprašen lojevec (smukec) se na široko uporablja v sredstvih za osebno higieno in kozmetičnih preparatih. Nekatere raziskave so pokazale možne povezave med lojevcem in nekaterimi boleznimi, predvsem z rakom na pljučih in jajčnikih, vendar niso povsem potrjene.[8][9]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ W.A. Deer; R.A. Howie; J. Zussman (1992). An Introduction to the Rock-Forming Minerals (2 izd.). Harlow : Longman Scientific & Technical. COBISS 13320709. ISBN 0-582-30094-0.
- ↑ Handbook of Mineralogy
- ↑ Talc at Mindat.org
- ↑ Talc at Webmineral
- ↑ 5,0 5,1 Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
- ↑ Minerals by Name http://www.galleries.com/minerals/byname.htm#T
- ↑ Luzenac Group report (2006). str. 3.
- ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2012. Pridobljeno 26. januarja 2011.
- ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. novembra 2016. Pridobljeno 26. januarja 2011.
