Pojdi na vsebino

Pika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
.

Ločila

opuščaj ’ '
oklepaji ( ) [ ] { } < >
uklepaj (
zaklepaj )
dvopičje :
vejica , ، 、
pomišljaji – — ―
tripičje … ... . . .
klicaj !
pika .
vezaj
deljaj - ‐ =
vprašaj ?
narekovaji „ “ » «
podpičje ;
poševnica /  ⁄ 

Delitelji besed

presledek     
interpunkt ·

Splošna tipografija
Redkejša tipografija

Pika je lahko tudi osebno ime.

Píka. ) je v jezikoslovju enodelno ločilo na koncu pripovednega stavka.

Skladenjska raba

[uredi | uredi kodo]

Piko zapisujemo na koncu pripovedne povedi, na primer: Kosilo se je zavleklo, primanjkovalo je posode.Si bil tam? Ne.

Pika končuje:

  • enostavčne pripovedne povedi, npr. Ob ponedeljkih hodim v gledališče.;
  • večstavčne povedi, in sicer:
    • podredja, če je glavni stavek pripovedni: Vprašal me je, ali bi ga spremljal do postaje.;
    • priredja, če je zadnji neodvisni stavek pripovedni: Odšli smo domov, kajti mračilo se je.;
    • naštevalne enote pri vrstičnem naštevanju, če so ločene z vejico:

Slovenščina pozna naslednje slovnične čase:
- predpreteklik,
- preteklik,
- sedanjik,
- prihodnjik.

Posebnosti

[uredi | uredi kodo]
  • Na koncu priredja in soredja iste povedi pike ne pišemo, če je ne dopušča zadnji odvisni stavek: Včeraj je prišel mimo – kaj misliš kdo?Včeraj je prišel mimo – pomisli kdo!
  • Na koncu podredja z vprašalnim, velelnim ali želelnim odvisnikom stoji pika le, če je glavni stavek pripovedni: Ne vem, zakaj sem tako žalosten.Ukazal mu je, naj gre.Naročil je, da pojdi takoj domov.
  • Pika se kot končno ločilo povedi, ki je citirana na koncu pripovedne povedi, izpušča, četudi citirana poved stoji med narekovaji: Prešeren je zapisal verz Žive naj vsi narodi.Videl je napis »Vstop prepovedan«.
  • V bibliografskih zapisih se posamezni deli naslova obravnavajo kot samostojne povedi, zato so ločene s piko: Milko Kos: Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice. Ljubljana 1955.
  • Na koncu pripovednih povedi, ki pa so povedane s čustveno prizadetostjo, se namesto pike rabi klicaj: Ne maram te več videti! Če čustvena prizadetost ni prisotna, se pika piše tudi na koncu velelnika: Odpri knjigo na peti strani.
  • Pike na koncu povedi navadno nimajo naslovi in napisi, enote v glavi dopisov, naslovne strani, konec abecedno urejenih enot v seznamih, podpisi v dopisih, konec enot v stolpcih, napisi pod slikami ipd. (če je v napisu več povedi, se piše tudi končna pika), konec citiranega pripovednega stavka v okviru vprašalne ali vzklične povedi (npr. Čigav je izrek Vse teče?Menda vendar poznate izrek Vse teče!).
  • V premem govoru na koncu dobesednega navedka pred spremnim stavkom piko zamenjuje vejica: »Lahko končaš z delom,« je rekla mati.

Neskladenjska raba

[uredi | uredi kodo]

Piko uporabljamo neskladenjsko:

1. za ločevanje večjih enot od manjših, na primer minut od ur (12.05) ali tisočic od nižjih enot: 13.000 €; taka pika je stična

2. pri pisanju okrajšav: tj. (to je) – str. (stran)

Kratice (RS – Republika Slovenija) in simbole (km – kilometer; Au – zlato) pišemo brez pike.

3. pri zapisovanju vrstilnih števnikov (2. razred3. 2. 201080. leta 20. stoletjaob 9. uri) ali prislovov tipa prvič, drugič

Namesto ob 9. uri lahko pišemo tudi ob 9h (= ob deveti uri/ob devetih).

4. pri zapisovanju podpoglavij (taka pika je obojestransko stična[1]): 1. Glavni naslov 1.1 Naslov 1.1.1 Podnaslov

5. pri izražanju znaka za množenje v matematiki, pri čemer je pika nestična in postavljena višje: 3 • 2 = 6

6. pri navajanju knjižničnih enot: Bajt, D. 1994: Pišem, torej sem. Maribor: Obzorja.

7. za ločevanje posameznih enot v naslovih elektronske pošte (taka pika je stična): janez.novak@hotmail.com

Pika v nekaterih jezikih nadomešča decimalno vejico; v slovenščini rabimo za to vejico.

  • Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 30–31.
  • J. Skaza: Žepni pravopis za vsakdanjo rabo: pravopisna pravila, slogovni in pravopisni zgledi, Ljubljana, Jutro, 2006, str. 30–31.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  1. Šmalc A., Müller J. Slovensko tehniško izrazje. Jezikovni priročnik. Založba ZRC 2011.