Pokončnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
|

Ločila

opuščaj ’ '
oklepaji ( ) [ ] { } < >
uklepaj (
zaklepaj )
dvopičje :
vejica , ، 、
pomišljaji – — ―
tripičje … ... . . .
klicaj !
pika .
vezaj
deljaj - ‐ =
vprašaj ?
narekovaji „ “ » «
podpičje ;
poševnica /  ⁄ 

Delitelji besed

presledek     
interpunkt ·

Splošna tipografija

znak & (et, in) &
zvezdica *
afna @
leva poševnica \
krogla
kareta ^
križec † ‡
stopinja °
ponavljaj ″ -"-
številski znak #
dvojni opuščaj
tilda (vijuga) ~
podčrtaj _
navpičnica (pokončnica) |
odstotek %

Redkejša tipografija

trozvezdje (asterizem)
interrobang
bršljanov list
romb


Pokončnica ( | ) je ločilo v obliki ravne pokončne črte od osnovnice do zgornje meje visokih črk.[1]

Raba[uredi | uredi kodo]

Pokončnica se rabi kot:

  • stično za ločevanje zlogov (zo|bo|zdrav|nik),[2]
  • nestično za ločevanje delov besedila (iz oblikovalskih razlogov na primer v osamosvojeni nogi dopisa namesto vejice, ki je levostično ločilo).[3]

Dve pokončnici se uporabljata tudi kot pokončni oklepaj (| |), zlasti v matematiki ali jezikoslovju.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 203.
  2. ePravopis: Slovar slovenskega pravopisa 2014–, www.fran.si, dostop 28. 9. 2021.
  3. Peter Weiss, 2018: Vejice pri navajanju enot poštnega naslova. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 28. 9. 2021.
  4. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 50.