Velelnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Velélnik ali imperatív je glagolska oblika za izražanje velelnega naklona,[1] torej glagolskega naklona, ki izraža zaželenost glagolskega dejanja[2] oziroma spodbuja k vršitvi dogodka (nesiva, pojdimo, delajmo, molči, pridita, prenehajte, bodi povedano).[3] Rabi se za 1. osebo dvojine in množine ter 2. osebo vseh števil.[4]

Izražanje zaželenosti[uredi | uredi kodo]

Zaželenost glagolskega dejanja, ki ga izraža velelnik, je večja ali manjša, lahko je komaj nakazana ali pa celo nasilna. Pomeni lahko prošnjo, nasvet, željo, poziv, zahtevo, dovoljenje, zapoved.[2]

Tvorba[uredi | uredi kodo]

Velelnik tvorimo iz sedanjiške osnove:[3]

  • z glagolsko pripono -i- (nesemnesiva, nesimo, nesi, nesita, nesite; nosimnosiva, nosimo, nosi, nosita, nosite);
  • z glagolsko pripono -j- (delamdelajva, delajmo, delaj, delajta, delajte; jemjejva, jejmo, jej, jejta, jejte);
  • s krnitvijo -e-ja pri glagolskih priponah na -je- (kupujemkupujva, kupujmo, kupuj, kupujta, kupujte; pijempijva, pijmo, pij, pijta, pijte);
  • posebnosti so velelniške oblike imetiimej; gledatiglej; bati seboj se; statistoj; vedetivedi; itipojdi; bitibodi.[4]

Trpna oblika velelnika je opisna (hvalitibodi hvaljen; povedatibodi povedano).[3]

Končnice v velelniku so iste kot v sedanjiku, le da je v ednini ničta končnica (-ø):[4]

Ednina Dvojina Množina
1. os / -va -mo
2. os -ø -ta -te

Obstajajo tudi glagoli, ki velelniških oblik ne poznajo (npr. glagol 'moči').[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznegajezika, vpogled: 22. 2. 2017.
  2. ^ 2,0 2,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.
  5. ^ Mirtič, T., 2018. Velelnik glagola »videti« je »glej« ali »vidi«?. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 18. 1. 2018.