Nikolaj Tavelić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Nikolaj Tavelić
neznan srednjeveški slikar, olje na platno
neznan srednjeveški slikar, olje na platno
frančiškan in mučenec
Rojstvo cca. 1340[1]
Šibenik
Smrt 14. november 1391[1]
Jeruzalem
Čaščenje Rimskokatoliška cerkev
Beatifikacija 6. junij 1889, Rim, Italija razglašalec Leon XIII.
Kanonizacija 21. junij 1970, Rim (Vatikan) razglašalec Pavel VI.
Romarsko središče Svetišče svetega Nikolaja Tavelića, Sarajevo
God 14. november
Atributi palma, frančiškanska obleka
Zavetnik duhovniki, preganjani zaradi vere,

Nikolaj Tavelič (tudi Nikolaj Tavelić oziroma Tavilić), rojen kot Nikola Tavelić, hrvaški frančiškan, duhovnik, misijonar, mučenec in svetnik; * okrog 1340 Šibenik; † 14. november 1391, Jeruzalem.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Nikolaj Tavelič se je rodil v plemiški družini, najverjetneje v Šibeniku okrog 1340. K frančiškanom je vstopil v Bribirju, ki je bilo sedež velikaške rodovine Šubičev. Okrog 1365 je bil posvečen v duhovnika.
Najprej je kot frančiškanski duhovnik in misionar odšel v Bosno okrog 1372 spreobračat bogumile, kjer je s skupino sobratov uspešno deloval bolj z zgledom kot z besedo. Bogumili so namreč zahtevali revno Cerkev – takratni frančiškani pa so se ravno v uboštvu odlikovali. Frater Jernej Alverenski, vikar bosenskega vikariata, je na spodbujanje Gregorja XI. 1372 zbral iz raznih narodov šestdeset zglednih frančiškanov v ta namen in med njimi tudi mladega Nikolaja. Bili so tako uspešni, da se je v kratkem času vrnilo nazaj v katoliško Cerkev čez petdeset tisoč bogumilov. [2]
1384 - po dvanajstih let misijonarjenja v Bosni je odšel v Palestino; skupaj z njim so potovali Deodat Aribert, Peter Narbonski in Štefan Kunejski [3] [4]

V Jeruzalemu je Nikolaj s tovariši delal v gostišču za romarje in pri Božjem grobu. Njihova naloga je bila, da na svetih krajih opravljajo bogoslužje, strežejo romarjem in s krščansko ljubeznijo skušajo pridobiti mohamedance, med katerimi so živeli kot manjšina, za krščanstvo. Hrvat Nikolaj, Italijan Štefan ter Francoza Deodat in Peter so v ta namen veliko molili in se pokorili; večkrat so se posvetovali tudi z drugimi sobrati, kako bi oznanjali evangelij mohamedancem, ki so bili nestrpni do kristjanov – poleg tega pa so takrat imeli še vso oblast v svojih rokah ter je bil islam državna vera z vso možno zaščito. Skupaj z dvema teologoma so sestavili kratko katehezo, v kateri so prikazali, katere so po njihovem mnenju prednosti Kristusove vere pred Mohamedovo, kot povzema njihov življenjepisec Antonio Borrelli:
Opravljati apostolsko delo z muslimani je bilo takorekoč brezplodno, saj so videli korenitost njihove vere, ki je bila zaprta za kakršenkoli medverski pogovor. Kljub temu pa so manjši bratje sklenili, da bodo ponesli evangelij mohamedancem: razložili bodo javno krščanske člene vere in jih soočili z islamskimi. Ko so se posvetovali z dvema bogoslovcema, so pripravili povzetek. V njem so na podroben in bogat način našteli zgodovinske in teološke podatke; na ta način so izpostavili krščansko učenje in zavrnili islamsko. [5]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Podoba sv. Nikolaja
(Cerkev sv. Frančiška Asiškega Šibenik 15. stoletje)
Oltar sv. Nikolaja Taveliča v cerkvi sv. Frančiška Asiškega Šibenik

11. novembra 1391 so se napotili torej k Omarjevi mošeji; ker tam voditelja Saracenov niso našli, so odšli na njegov dom in njemu ter njegovim svetovalcem pojasniti, so v zmoti – da pa je Kristusov nauk pravilen in edino zveličaven. Poleg tega je navzočim muslimanom razlagal, da njihov prerok ni bil nikakršen svetnik, ampak trgovec in prevarant, ki da se ne da primerjati z Jezusom, ki je govoril resnico, živelj skromno in čisto življenje, ter svoj nauk potrjeval s čudeži. To so kadi in navzoči mohamedanci razumeli kot najhušo možno žalitev; kadija je ta - po njegovem mnenju predrznost - najprej presenetila, nato pa tako razjezila, da je dal Nikolaja in njegove tovariše na zahtevo množice takoj obsoditi na smrt, in jih zapreti v ječo. Tam so jih slekli, jih pretepali ter zlostavljali; med mučenjem so prebili tri dni in tri noči brez jedi in pijače.
14. novembra je prišel iz Gaze emir, pred katerim so ponovili ves postopek in zahtevali, da se frančiškani odpovedo Kristusu ter sprejmejo Mohameda, kar pa so soglasno odklonili. Sedaj je tudi civilno sodišče potrdilo smrtno obsodbo. Razdivjana drhal jih je 14. novembra 1391 razrezala na koščke in jih vrgla na grmado, a se jih ogenj ni dotaknil. Da bi kristjani ne našli njihovih trupel in jih začeli po svetniško častiti, so jih mohamedanci po neuspelem poskusu, da bi jih sežgali, nekje skrivaj zakopali.
Pri mučeniški smrti je bilo zraven gvardijana Gerarda Calveta še dvanaest frančiškanov, ki so podpisali poročilo o pogumni smrti svojih sobratov, ki so ga poslali na več naslovov: v Šibenik, Leipzig, Vatikan in še drugam. Kmalu so nastali tudi življenjepisi. V ljubljanski frančiškanski knjiižnici hranijo latinski rokopis iz leta 1777, ki ga je napisal frančiškan Maver Fajdiga. [6] Kristjani so njega in tovariše že od vsega začetka častili kot mučence.

Beatifikacija in kanonizacija[uredi | uredi kodo]

O mučeništvu govori tudi apostolski odlok Pavla VI., s katerim podeljuje svetniške časti Nikolaju Taveliču in njegovim sotovarišem mučencem,[7]:

V govoru jih je krepilo upanje, da bodo poslušalec in jeruzalemski muslimani, obsjani z Božjo lučjo, sprejeli češčenje enega Boga in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, zveličarja ljudi. Obenem jih je vodil nekakšen zanos in žar, da bi za resničnost krščanske vere pretrpeli mučeništvo.[8]

Samo njegovo češčenje je na prošnjo šibenskega škofa Fosca odobril in potrdil Leon XIII. 6. junija 1889, ker so Nikolaja od vseh štirih mučencev v njegovi domovini najbolj častili.
Pavel VI. ga je prištel med svetnike v Rimu, 21. junija 1970, ne le njega, ampak tudi njegove tri tovariše mučence. Kanonizacije se je udeležilo veliko romarjev iz Jugoslavije, zlasti pa s Hrvaškega. Menijo, da je prišlo iz vsega sveta čez 20.000 Hrvatov.
Nikolaj je prvi uradno kanonizirani hrvaški svetnik in zavetnik hrvaškega ljudstva. [9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ^ "Sveti Nikola Tavelić, franjevac, mučenik, 14. XI.". Župnija svete Ane Rudeš, Zagreb. Pridobljeno dne 18. april 2015. 
  3. ^ Stefano da Cuneo, Deodato Aribert da Ruticinio, Pietro da Narbona
  4. ^ "Santi Nicola Tavelic, Stefano da Cuneo, Deodato Aribert da Ruticinio e Pietro da Narbona Sacerdoti francescani, martiri". Antonio Borelli. 14 December 2006. Pridobljeno dne 18 April 2015. 
  5. ^ "Santi Nicola Tavelic, Stefano da Cuneo, Deodato Aribert da Ruticinio e Pietro da Narbona. Sacerdoti francescani, martiri". Antonio Borrelli. 14. december 2006. Pridobljeno dne 19. april 2015. 
  6. ^ J. Dolenc. Leo svetnikov IV. str. 314s. 
  7. ^ Acta Apostolicae Sedis 5/1971., str. 346-353
  8. ^ "Propovijed sv. Nikola Tavelić – msgr. Ratko Perić, biskup mostarsko-duvanjski i apostolski upravitelj trebinjsko-mrkanski". Papinski hrvatski zavod svetog Jeronima, Rim. 16. november 2014. Pridobljeno dne 18. april 2015. 
  9. ^ "Životopis sv. Nikole Tavelića". tavelic-sarajevo.com. Pridobljeno dne 18. april 2015. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Antonio Crnica: Historico-iuridica dilucidatio. Vitae, martyrii et gloriae beati Nicolai Tavelic. Dissertatio Gregorianae, Rim 1958.
  • Odilo Lechner, Ulrich Schütz: Mit den Heiligen durch das Jahr. Herder, Freiburg/B. 1988, ISBN 3-451-20485-1, S. 228.
  • Dominik Mandić: Documenta martyrii beati Tavelic. Dissertatio Gregorianae, Rim 1958.
  • Vera Schauber, Hanns Michael Schindler: Heilige und Namenspatrone im Jahreslauf. Pattloch, Augsburg 2001, ISBN 3-629-01642-1, S. 587.
  • Josef Gelmi u.a.: Lexikon der Namen und Heiligen. Nikol, Hamburg 2002, ISBN 3-933203-63-5, S. 609.
  • Ordo Fratrum Minorum: Franziskanisches Proprium. Die Feier des Stundengebetes. Herder, Freiburg/B. 1987, S. 372–375.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v hrvaščini)
(v angleščini)