Navadni fižol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Navadni fižol
sorta s ploščatimi stroki
sorta s ploščatimi stroki
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Fabales (stročnice)
Družina: Fabaceae (metuljnice)
Rod: Phaseolus (fižol)
Vrsta: P. vulgaris
Znanstveno ime
Phaseolus vulgaris
L.
Sinonimi[1]
  • Phaseolus aborigineus Burkart
  • Phaseolus communis Pritz.
  • Phaseolus compressus DC.
  • Phaseolus esculentus Salisb.
  • Phaseolus nanus L.

Navadni fižol (znanstveno ime Phaseolus vulgaris) je enoletna stročnica iz družine metuljnic, ki jo gojijo po vsem svetu zaradi užitnih posušenih semen in plodov (strokov). Fižol je plezalka, pri kateri so steblo in listi goli ali poraščeni s svetlimi trihomi, cvetovi pa merijo 1–3 cm v dolžino. Navadni fižol od bližnje sorodnega laškega fižola (P. coccineus) zanesljivo ločimo po tem, da so venčni listi rumenkasti ali modrikasti, v socvetju pa je največ 6 cvetov.[2]

Divji fižol uspeva v Amerikah. Molekularni in arheološki dokazi kažejo na to, da se je ta vrsta odcepila od predniške na območju Andov v sedanjem Peruju in Ekvadorju, nato pa je bila pred približno 7000 leti vzporedno udomačena v Andih in v Mezoameriki. Od takrat prevladuje človeški vpliv na odbiranje lastnosti, kljub temu pa je opazno, da so se udomačene populacije večkrat skozi zgodovino križale z divjimi in populacijami sorodnih vrst, kot je laški fižol.[3][4] Po odkritju Amerike so ga raziskovalci v začetku 16. stoletja prinesli na Iberski polotok, od koder se je sčasoma razširil po vsej Evropi.[5] Tudi na Slovenskem je bil splošno razširjen že v Valvasorjevih časih, tako da je nastalo več avtohtonih sort.[6]

Gojenje[uredi | uredi kodo]

Raznolikost zrnja navadnega fižola

Fižol gojijo po vsem svetu; z odbiranjem lastnosti in načrtnim žlahtnjenjem je nastalo več geografskih sort oz. kultivarjev. V grobem delimo kultivarje na dve glavni skupini, nizke (grmičaste) in visoke. Pri nizkih vrstah cveti cela rastlina hkrati, pri visokih pa se cvetovi razvijajo postopoma, tako da so slednji manj primerni za strojno obiranje. Kot večina metuljnic je tudi navadni fižol sposoben fiksacije dušika iz zraka s pomočjo simbiontskih bakterij, zato ne potrebuje veliko gnojenja.[7]

Mjanmar, Indija in Brazilija so največje pridelovalke zrnja, Kitajska pa je daleč največja pridelovalka stročjega fižola. Leta 2016 je bilo na svetu na približno 30 milijonov hektarjih površin pridelanih 26,8 milijona ton suhega fižola v zrnju in 23,6 milijona ton stročjega fižola.[8]

Največje pridelovalke fižola v zrnju
(milijonov ton), 2016
Zastava Mjanmar Mjanmar 5,19
Zastava Indije Indija 3,90
Zastava Brazilije Brazilija 2,62
Flag of the United States.svg ZDA 1,27
Zastava Tanzanije Tanzanija 1,16
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska 1,13
Zastava Mehike Mehika 1,09
Zastava Ugande Uganda 1,01
Zastava Kenije Kenija 0,73
Zastava Etiopije Etiopija 0,48
Svet skupaj 26,83
Največje pridelovalke stročjega fižola
(milijonov ton), 2016
Zastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska 18,69
Zastava Indonezije Indonezija 0,93
Zastava Indije Indija 0,66
Zastava Turčije Turčija 0,65
Zastava Tajska Tajska 0,31
Egipt Egipt 0,29
Zastava Španije Španija 0,17
Maroko Maroko 0,17
Zastava Italije Italija 0,16
Zastava Bangladeša Bangladeš 0,13
Svet skupaj 23,60

V Sloveniji je fižol najbolj razširjena vrtnina, ki jo gojijo na približno 900 hektarjih površin, a je za komercialno pridelavo manj zanimiva, saj plodovi pri nizkih sortah, ki so priročnejše za intenzivno pridelavo, dozorevajo šele avgusta, ko se na Slovenskem že začenja jesensko deževno obdobje, vlaga pa povzroča propadanje. Od nizkih sort lahko na tem ozemlju sadimo zgodnejše, visoki fižol pa sadimo od maja do julija.[7] Za Slovenijo so med visokimi sortami avtohtoni jabeljski pisanec, jabeljski stročnik, semenarna 22 (sivček), klemen in ptujski maslenec, med nizkimi pa zorin, stanko in filip.[9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "The Plant List: A Working List of All Plant Species". 
  2. Martinčič, Andrej s sod. (1999). Mala flora Slovenije (3. izd.). Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 277. COBISS 99439616. ISBN 86-365-0300-0. 
  3. Gepts, Paul; Debouck, Daniel (1991). "Origin, domestication, and evolution of the Common Bean (Phaseolus vulgaris L.)". V van Schoonhoven, Aart; Voysest, O. Common Beans: Research for Crop Improvement. CIAT. str. 7–53. ISBN 978-0-85198-679-1. 
  4. Rendón-Anaya, Martha; Montero-Vargas, Josaphat M.; Saburido-Álvarez, Soledad; Vlasova, Anna; Capella-Gutierrez, Salvador; et al. (2017). "Genomic history of the origin and domestication of common bean unveils its closest sister species". Genome Biology 18 (1). PMC 5370463. doi:10.1186/s13059-017-1190-6. 
  5. Zeven, A.C. (1997). "The introduction of the common bean (Phaseolus vulgaris L.) into Western Europe and the phenotypic variation of dry beans collected in the Netherlands in 1946". Euphytica 94 (3): 319–328. doi:10.1023/A:1002940220241. 
  6. Šuštar-Vozlič, Jelka; Maras, Marko; Munda, Alenka; Zadražnik, Tanja; Meglič, Vladimir (2012). "Raznolikost fižola v zbirki Kmetijskega inštituta Slovenije" (PDF). Acta agriculturae Slovenica 99 (3): 399–411. 
  7. 7,0 7,1 Bavčar, Julijana (2013-04-18). "Gojenje fižola: Najbolj razširjena vrtnina". Delo in dom. 
  8. "Query page". Faostat (Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo). Pridobljeno dne 2018-07-21. 
  9. Rozman, Ludvik; Huremagić, Zinka; Meglič, Vladimir (2005). "Pregled požlahtnjenih slovenskih sort kmetijskih rastlin". Acta agriculturae Slovenica 85 (2): 385–396.