Natrolit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Natrolit
Splošno
KategorijaVIII. skupina: Silikati, podskupina paličasti silikati (tektosilikati)
Kemijska formulaNa2Al2Si3O10·2H2O
Strunzova klasifikacija9.GA.05 (10. izdaja)
8/J.21-10 (8. izdaja)
Klasifikacija DANA77.01.05.01
Kristalna simetrijaFdd2
Osnovna celicaa = 18,27 Å, b = 18,587 Å
c = 6,56 Å, Z = 8
Lastnosti
Molekulska masa380,22 g/mol
Barvabela, brezbarvna, včasih rožnata
Kristalni habitigličast
Kristalni sistemortorombski
Dvojčičenjena {110}, {011}, {031}
Razkolnostpopolna na {110}
Lomnepravilen, neraven
Žilavostkrhek
Trdota5-6
Sijajsteklast, svilnat, bisern
Barva črtebela
Prozornostprozoren do prosojen
Specifična teža2,25
Sklici[1][2][3]

Natrolit je tektosilikatni mineral iz zeolitske skupine mineralov. Je hidriran natrijev alumosilikat s kemijsko formulo Na2Al2Si3O10•2H2O.[3] Njegova tipska lokacija je Hohentwiel, Hegau, Nemčija.[2]

Mineral je imenoval nemški kemik Martin Heinrich Klaproth leta 1803.[2] Ime je sestavljeno iz grških besed νατρών (natron, slovensko soda) in λίθος (lithos, slovensko kamen). Med njegova neuradna imena spadata tudi igličasti kamen in igličasti zeolit. Osnova za obe imeni je njegov igličast videz. Kristali so pogosto zelo tanki in združeni v različno usmerjene šopke. Kristali pogosto na različne načine preraščajo natrolit, mezolit in gonardit.[1]

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Večji kristali imajo običajno obliko kvadratne prizme, zaključene z nizko piramido. Prizma je skoraj pravokotna. Kristali so navidezno tetragonalni, čeprav so ortorombski. Razkolnost je popolna vzporedno s ploskvami prizme. Mineral ima lahko tudi obliko kompaktnih skupkov radialno usmerjenih iglic. Od drugih vlaknatih zeolitov razlikuje po optičnih lastnostih. Običajno je bel ali brezbarven, včasih tudi rdečkast ali rumenkast. Sijaj je steklast, sijaj finovlaknatih primerkov pa svilnat. Specifična teža minerala je 2,2, trdota 5,5. Je lahko taljiv že na plamenu sveče. Barva plamena je zaradi prisotnosti natrija živo rumena. V klorovodikovi kislini razpade in tvori želatinast SiO2.

Glavna nhajališča[uredi | uredi kodo]

Odlične primerke belih prizmatičnih kristalov se najde v kompaktnem bazaltu v Puy-de-Marman, Puy-de-Dôme, Francija. Velike kristale so našli tudi na polotoku Kola v Rusiji (velikost 30 x 13 cm).[1] Stene bazaltnih votlin v Giants Causeway, grofija Antrim, Severna Irska, so pogosti okrašene s tankimi iglicami natrolita. Obilo podobnih kristalov je tudi v bazaltnih kamninah (bazalt in fonolit) v Saleselu, Aussigu in na več mestih v severni Češki. Na Mont St. Hilaire, Quebec, Kanada so veliki kristali natrolita, pomešani z drugimi redkimi minerali. Lepi primerki se najdejo tudi v zalivu Fundy v Novi Škotski, New Jerseyu, Oregonu in Britanski Kolumbiji.

Nekaj natrolitov ima posebna imena. Fargit je rdeč natrolit iz Glenfarga v Perthshireu, Škotska. Bergmanit ali spreustein je nečist različek, ki je nastal iz drugih mineralov, predvsem sodalita, v avgitskih sienitih v južni Norveški.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 R. Tschernich: Zeolites of the World, Geoscience Press, 1992.
  2. 2,0 2,1 2,2 M. H. Klapoth, XV. Chemische Untersuchung des Natroliths, Ges Naturforsch Freunde Berlin Neue Schriften, Vol. 4, str. 243-248, 1803.
  3. 3,0 3,1 D. S. Coombs: Recommended Nomenclature for Zeolite Minerals: Report of the Subcommittee on Zeolites of the International Mineralogical Association, Commission on New Minerals and Mineral Names, The Canadian Mineralogist, Vol. 35, str. 1571-1606, 1997. [1]