Mira, Likija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Míra
Μύρα
Myra theatre.jpg
Grško gledališče v Miri
Mira, Likija is located in Turčija
Mira, Likija
Geografska lokacija: Turčija
Lokacija Demre, Provinca Antalya, Zastava Turčije Turčija
Regija Likija
Koordinati 36°15′33″N 29°59′7″E / 36.25917°N 29.98528°E / 36.25917; 29.98528Koordinati: 36°15′33″N 29°59′7″E / 36.25917°N 29.98528°E / 36.25917; 29.98528
Tip Naselje

Mira (starogrško Μύρα, Míra) je bilo antično grško mesto v Likiji na mestu sedanjega majhnega mesta Kale (Demre) v turški provinci Antalya. Mira je stala ob reki Miros (Demre Çay) na rodovitni naplavni ravnini med pogorjema Alacadag, Akdag in Egejskim morjem.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nekateri zgodovinarji istovetijo Miro z mestom Mira v Arzavi, vendar za povezavo med njima ni nobenega dokaza. Do vstopa v Likijsko zvezo (168 pr. n. št.-43 n. št.) ni Mira omenjena v nobenem zapisu. Po Strabonu (14:665) je bila eno od šestih največjih mest v zvezi.

Grški meščani so častili Artemido Eleuterijo, zaščitnico mesta. Razen nje so častili tudi Zevsa, Ateno in Tihe.

Ruševine likijskega in rimskega mesta so cečinoma prekrile naplavine mulja. Akropola na ploščadi Demre, rimsko gledališče in rimsko kopališče (eski hamam) so delno odkopani. Polkrožno gledališče je bilo porušeno med potresom leta 141, vendar je bilo zatem obnovljeno.

V Miri sta rečna in morska Nekropola likijskih v steno vklesanih grobnic s prednjo steno v obliki svetišča. Morska nekropola je malo severozahodno od gledališča. Najbolj znana grobnica rečni nekropoli stoji ob 1,5 km navzgor ob reki Demre Cayi. Imenuje se Levja ali Poslikana grobnica. Ob odkritju leta 1840 je bila še vedno pisano poslikana v rdeči, rumeni in modri barvi.

Skalne grobnice v Miri

Andriake je bilo v klasičnem obdobju mirsko pristanišče. Kasneje so ga zasule naplavine mulja. Glavna še ohranjena pristaniška zgradba je žitnica (horrea), zgrajena med vladavino cesarja Hadrijana (vladal 117-138 n. št.). Ob njej je velik kup lupin morskih polžev (Murex), ki dokazuje, da so se v mestu ukvarjali s proizvodnjo škrlatnega barvila.[1]

Izkopavanja v pristanišču potekajo od leta 2009. Žitnica je bila preurejena v Muzej likijske civilizacije. Žitnica je dolga 56 m in široka 32 m in ima sedem prostorov. V muzeju so razstavljene najdbe iz obdobja Likijske zveze. Restavrirano je tudi pristanišče Bazar, agora, sinagoga in šest metrov globoka, 24 m dolga in 12 m široka cisterna za vodo. Pred muzejem so 16 m dolga ladja iz rimskega obdobja, žerjav in voziček za prevoz tovora.[2]

Nova zaveza[uredi | uredi kodo]

Avtor Apostolskih del, verjetno evangelist Luka, in apostol Pavel sta kot ujetnika priplula v Miro z ladjo za priobalni promet in od tam v spremstvu centuriona, odgovornega za Pavlov prevoz, z večjo ladjo odplula v Rim.[3]

Škofija[uredi | uredi kodo]

Ilja Jefimovič Repin (1888): Sveti Nikolaj reši pred usmrtitvijo tri nedolžne žrtve; Ruski držvni muzej, Moskva

Acta Pauli verjetno dokazujejo obstoj krščanske skupnosti v 2. stoletju.[4] Lequienov seznam škofov se začenja s sv. Nikandrom, mučenim pod Domicijanom leta 95, katerega je po grškem Menologionu v škofa posvetil sv. Tit.

Likija se je leta 325 odcepila od Pamfilije in postala samostojna rimska provinca s prestolnico v Miri. V tistem času je bil mirski škof sv. Nikolaj. Index Teodorja Lektorja iz 6. stoletja je prvi dokument, ki Nikolaja uvršča med cerkvene očete na prvem nicejskem koncilu leta 325.[5] V razpoložljivih dokumentih je omenjenih tudi več drugih mirskih škofov, vključno s Petrusom, avtorjem teoloških del, pisanih v obrambo nicejskega koncila, ki ga omenjata sv. Sofronij Jeruzalemski in Fotij (Bibliotheca, Codex 23).

Na drugem nicejskem koncilu leta 787 sta bila škofa Teodor in Nikolaj. Prvi od njiju je preklical svoja prejšnja ikonoklastična stališča, drugi pa je bil katoliški škof, katerega so ikonoklasti izgnali. Psevdo-Epifanijeva Notitia Episcopatuum, sestavljena okoli leta 640 pod bizantinskim cesarjem Heraklijem, omenja, da je imela Mira v tistem času 36 sufraganskih sedežev. Notitia iz zgodnjega 10. stoletja jih omenja samo 33.[6][7][8] Katoliška cerkev uvršča Miro na seznam naslovnih škofij, melkitska katoliška cerkev pa jo ima za sedež škofije. Latinski škofje se že dolgo ne imenujejo, melkitski pa se.[9]

Obleganje leta 809[uredi | uredi kodo]

Miro je leta 809 oblegala in osvojila abasidska vojska kalifa Haruna Al Rašida. Na začetku vladavine Alekseja I. Komnena (vladal 1081-1118) so Miro ponovno osvojili muslimani, tokrat Turki Seldžuki. V zmedi, ki je sledila, so mornarji iz Barija kljub ugovorom menihov zasegli relikvije sv. Nikolaja in jih odpeljali v Bari, kamor so prispeli 9. maja 1087. Njegove relikvije so takoj po prihodu vzbudile pozornost vernikov, ki se je kasneje pretvorila v romanje sv. Nikolaja.

Cerkev sv. Nikolaja[uredi | uredi kodo]

Sarkofag sv. Nikolaja v baziliki v Miri

Najstarejša cerkev sv. Nikolaja v Miri je bila zgrajena v 6. stoletju. Sedanja cerkev je bila zgrajena večinoma v 8. stoletju in kasnjeje. V drugi polovici 11. stoletja je bil k cerkvi prigrajen samostan. Leta 1863 je ruski car Aleksander II. naročil obnovo cerkve, ki ni bila nikoli dokončana. Leta 1963 sta bili odkopani vzhodna in južna stran cerkve, leta 1968 pa je confessio (grob) sv. Nikolaja dobil novo streho.

Tla cerkve so mozaik iz raznobarvnega marmorja (opus sectile), na stenah pa je vidnih nekaj ostankov fresk. Za pokop sv. Nikolaja se je uporabil antični grški marmorni sarkofag. Njegove kosti so leta 1087 ukradli trgovci iz Barija in so zdaj shranjene v barijski stolnici.

Cerkev v Miri se trenutno restavrira. Leta 2007 je turško Ministrstvo za kulturo dalo dovoljenje za Božansko bogoslužje, prvo po nekaj stoletjih premora. 6. decembra 2011 ga je opravil naslovni mirski metropolit Hrizostom.[10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Gerhard Forstenpointer in drugi. Purple-Dye Production in Lycia – Results of an Archaeozoological Field Survey in Andriake (South-west Turkey). Oxford Journal of Archaeology 26, 2 (2007):201–214.
  2. Andriake opens partially to visits.
  3. Apostolska dela 27:5-6.
  4. Harnack. Mission und Ausbreitung des Christentums, str. 465, 487.
  5. Heinrich Gelzer. Patrum Nicaenorum nomina, 67, n. 161.
  6. Michel Lequien. Oriens christianus in quatuor Patriarchatus digestus. Pariz 1740, Vol. I, coll. 965-970.
  7. Sévérien Salaville. Myra. Catholic Encyclopedia, vol. X, New York 1911.
  8. Pius Bonifacius Gams. Series episcoporum Ecclesiae Catholicae, Leipzig 1931, str. 449.
  9. Segreteria di Stato Vaticano (2013). Annuario Pontificio 2013. Città del vaticano : Libreria editrice vaticana. ISBN 978-88-209-9070-1. 
  10. romfea.gr.