Abasidi

Abasidska dinastija العباسيون
Starševska družina	Banu Hašim
Država	Abasidski kalifat
Ustanovljeno	750 (v Bagdadu) 1261 (v Kairu)
Zadnji vladar	al-Mutavakil III.
Zgodovinski sedež	Kufa Bagdad Samara
Nazivi	Kalif (Amir al-Muminin) Sultan Egipta
Razpad	1258 (v Bagdadu) 1517 (v Kairu)

Abasidi (arabsko العبّاسيّون, latinizirano: Abbāsīyūn) je naziv za dinastijo kalifov Bagdada, ki so med letoma 750 in 1258 vladali celotnemu islamskemu svetu (razen Španije).

Na oblast so prišli, ko so vojaško premagali Omajade, ki so se umaknili v Španijo. Višek njihovega vladanja se uvršča v pozno 10. oz. zgodnje 11. stoletje, potem pa so začeli izgubljati vpliv, ko so se okrepili Turki Seldžuki in začeli napadati abasidsko ozemlje.

Dinastija je upravno propadla leta 1258, ko je mongolski vojskovodja Hulegu Kan osvojil Bagdad. Preživeli pripadniki so se umaknili v Egipt, kjer so se razglašali za verske voditelje islama. Potomci še danes živijo v današnjem Iraku.

Predniki

Abasidi izvirajo od Abasa ibn Abd al-Mutaliba, Mohamedovega strica in enega od njegovih spremljevalcev ter enega od zgodnjih učenjakov Korana. Njihove korenine segajo do Hašima ibn Abd Manafa in Adnana.

Zgodovina

Abasidska dinastija je vladala tretjemu islamskemu kalifatu. Prva sta bila Rašidunski in Omajadski kalifat. Začetnik dinastije je bil Mohamedov stric Abas ibn Abd al-Mutalib (566–653 n. št.), po katerem je dinastija dobila ime. Potem ko so v abasidski revoluciji leta 750 n. št. (132 po hidžri) strmoglavili Omajade, so večji del svoje vladavine vladali iz svojega glavnega mesta Bagdada v Iraku. Njihova prva prestolnica je bila Kufa, dikler ni kalif al-Mansur leta 762 ustanovil Bagdada. Mesto je bilo zgrajeno blizu starodavne babilonske prestolnice Babilon na ruševina starodavne sasanidske prestolnice Ktezifon. Bagdad je postal središče znanosti, kulture in izumov v obdobju, ki je postalo znano kot zlata doba islama. To mu je poleg več ključnih akademskih ustanov, vključno s Hišo modrosti, ter večetničnega in večverskega okolja, prineslo svetovni sloves "središča učenosti".

Abasidsko vodstvo se je v drugi polovici 8. stoletja pod vodstvom več kompetentnih kalifov in njihovih vezirjev močno trudilo, da bi uvedlo upravne spremembe, potrebne za reševanje političnih izzivov, ki so jih povzročile ogromno ozemlje cesarstva in omejene komunikacije. Prav v tem zgodnjem obdobju dinastije, zlasti med vladavino al-Mansurja, Haruna al-Rašida in al-Mamuna, sta se ustvarila tudi njen ugled in moč. Al-Mutasim je prestolnico preselil iz Bagdada v novo mesto Samaro. Abasidski kalifat je bil na vrhuncu moči vse do atentata na kalifa al-Mutavakila leta 861.

Umor kalifa al-Mutavakila

Al-Mutavakil je leta 849/850 za svojega dediča imenoval svojega najstarejšega sina al-Muntasirja, vendar je svojo naklonjenost počasi preusmeril na svojega drugega sina al-Mutaza. K temu sta ga spodbujala visoki uradnik al-Fath ibn Hakan in vezir Ubajd Alah ibn Jahja ibn Hakan. Rivalstvo se je razširilo tudi na politično sfero, saj je al-Mutazovo kandidaturo očitno podpirala tudi tradicionalna abasidska elita, al-Muntasirja pa turške in redne stražarske enote. Pozno jeseni 861 so se stvari zaostrile. Oktobra je al-Mutavakil ukazal, da se posestva turškega generala Vasifa zasežejo in izročijo al-Fathu. Turško vodstvo se je počutilo potisnjeno v kot in začelo kovati zaroto proti kalifu. Kmalu se jim je pridružil ali vsaj dal tiho odobritev al-Muntasir, ki je bil zaradi vrste ponižanj zelo prizadet. 5. decembra so ga na priporočilo al-Fatha in Ubajda Alaha obšli in za vodenje petkove molitve ob koncu ramadana izbrali al-Mutaza. Tri dni pozneje je al-Mutavakil zaradi slabega počutja za svojega zastopnika na petkovi molitvi izbral al-Muntasirja, vendar je znova posredoval Ubajd Alah in prepričal kalifa, naj se molitve udeleži osebno. Po besedah al-Tabarija je al-Mutavakil naslednji dan obrekoval svojega najstarejšega sina in mu grozil z umorom in al-Fathu celo ukazal, naj ga udari po licu. Ker so začele krožile govorice, da bodo Vasifa in druge turške voditelje 12. decembra prijeli in usmrtili, so se zarotniki odločili ukrepati.

V noči z 10. na 11. december, približno eno uro po polnoči, so Turki vdrli v sobo, kjer sta kalif in al-Fath večerjala. Al-Fatha so zarotniki ubili, ko je poskušal zaščititi kalifa, zatem pa so ubili tudi kalifa. Al-Muntasir je po prevzemu oblasti sprva trdil, da je njegovega očeta umoril al-Fath in bil zatem ubit. Uradna zgodba se je kmalu spremenila v to, da se je al-Mutavakil zadušil s pijačo. Z al-Mutavakilovim umorom se je začel burno obdobje, znano kot "anarhija v Samari", ki je trajalo do leta 870 in Abasidski kalifat pripeljalo na rob propada.

Zaton Abasidskega kalifata

Z al-Mutavakilovo smrtjo je začel zaton Abasidov. V Samari se je začela anarhija in obdobje izjemne notranje nestabilnosti, ki ga je zaznamovala hitra in nasilna zamenjava oblasti štirih kalifov.

Al-Muntasir je postal kalif po očetovem umoru 11. decembra 861. Četudi so sumili, da je bil vpleten v zaroto, mu je hitro uspelo obvladati stanje v prestolnici in dobiti prisego zvestobe od vodilnih mož v državi. Al-Muntasirjev nenaden vzpon na oblast je koristil številnim njegovim tesnim sodelavcem, ki so potem dobili visoke položaje v vladi. Med njimi sta bila njegov tajnik Ahmed ibn al-Hasib, ki je postal vezir, in turški general Vasif. Al-Muntasirjeva vladavina je trajala manj kot pol leta in se končala z njegovo smrtjo iz neznanih vzrokov v nedeljo, 7. junija 862, v starosti 24 let. Med njegovo kratko vladavino so nanj pritiskali Turki, da je iz nasledstva izločil al-Mutaza in al-Muajada. Po njegovi smrti so se turški častniki zbrali in sklenili, da na prestol postavijo njegovega bratranca al-Mustaina, sina al-Mutavakilovega brata Mohameda.

Novi kalif se je skoraj takoj soočil z velikimi nemiri v Samari v podporo izločenemu al-Mutazu. Upor je vojska s številnimi žrtvami na obeh straneh krvavo zatrla. Al-Mustain, zaskrbljen za svoj položaj, je al-Mutaza in al-Mujada poskusil izplačati, nato pa ju je aretiral. Leta 866 je al-Mutaz po peti fitni ubil al-Mustaina in sam zavladal kalifatu. Al-Mutazova vladavina je pomenila vrhunec upadanja osrednje oblasti kalifata in vrhunec teženj, ki so se končale z drobitvijo države in nastajanjem avtonomnih dinastij. Ker al-Mutaz ni mogel izpolniti finančnih zahtev turških čet, ga je vojska sredi julija z dvornim udarom odstavila, ga aretirala in tako mučila, da je po treh dneh v ječi 16. julija 869 umrl. Nasledil ga je bratranec al-Muhtadi, ki je vladal do 21. junija 870, ko so ga umorili. Nasledil ga je bratranec al-Mutamid, ki je vladal do leta 892.

Abasidi od al-Mutadida do al-Radija

V nizu pohodov je al-Mutadid povrnil province Džazira, Tugur in Džibal. Zbližal se je s Safaridi na vzhodu in Tulunidi na zahodu, kar mu je zagotovilo, čeprav večinoma nominalno, priznanje kalifske suverenosti. Cena teh uspehov je bila usmeritev gospodarstva skoraj izključno v vzdrževanje vojske, kar je povzročilo širitev in vzpon centralne fiskalne birokracije ter prispevalo k kalifovemu trajnemu slovesu pohlepnega vladarja. Al-Mutadid je bil znan po svoji krutosti pri kaznovanju kriminalcev. Kasnejši kronisti so zabeležili njegove obsežne in iznajdljive metode mučenja. Med njegovo vladavino se je prestolnica trajno preselila nazaj v Bagdad, kjer se je kalif je ukvarjal večinoma z gradnjami.

Al-Mutadid je poskrbel, da bo njegov sin in naslednik al-Muktafi I. pripravljen na vlogo vladarja, zato ga je imenoval za guvernerja Raja in Džazire. Sam se je trudil slediti očetovi politiki, vendar mu je primanjkovalo energije. Močno militariziran sistem, ki ga je nasledil od al-Muvafaka in al-Mutadida je od kalifa zahteval aktivno sodelovanje v pohodih, dajanje osebnega zgleda in sklepanje vezi zvestobe, okrepljenih s pokroviteljstvom, med vladarjem in vojaki. Al-Muktafi s svojim značajem in vedenjem v vojake ni vnesel veliko zvestobe, kaj šele navdiha. Kalifat je v naslednjih nekaj letih še vedno dosegal večje uspehe, z al-Muktafijevo smrtjo leta 908 pa je tako imenovana "abasidska restavracija" prešla svoj vrhunec in začelo se je novo obdobje krize.

Po al-Muktafijevi smrti je na prestol prišel al-Muktadir. Star je bil trinajst let in bil najmlajši kalif v zgodovini Abasidskega cesarstva. Al-Muktadirjeva dolga vladavina (908–932) je Abaside po izgubi večine severne Afrike spravila na najnižjo točko v njihovi zgodovini. Mosul se je znebil abasidske oblasti, Bizantinsko cesarstvo pa je lahko po mili volji napadalo vzdolž slabo varovanih meja. Na vzhodu je formalno priznanje kalifata še vedno veljalo. Priznavali so ga celo tisti, ki so sicer zahtevali svojo neodvisnost. Karmati so bili začasno potlačeni.

Po Al-Muktadirjevi smrti je leta 932 na oblast prišel al-Kahir. Vladal je dve leti, dokler ni bil prisiljen abdicirati v korist od al-Muktadirja imenovanega dediča al-Radija (vladal 932–940). Ko je zavrnil abdikacijo, so ga oslepili in zaprli. Izpuščen je bil šele enajst let pozneje, ko je na prestol prišel al-Mustakfi (vladal 944–946) in ga odkril zaprtega v odročni sobi v palači.

Al-Radijeva vladavina je zaznamovala konec kalifove politične moči in vzpon vojaških mogotcev, ki so se potegovali za naziv amir al-umara. Al-Radi se običajno omenja kot zadnji pravi kalif: zadnji, ki je imel govore na petkovi maši, zadnji, ki je organiziral zborovanja s filozofi, da bi razpravljali o dnevnih vprašanjih ali se posvetoval o državnih zadevah, in zadnji, ki je delil darove potrebnim in posredoval, da bi omilil strogost krutih častnikov.

Poznejše abasidsko obdobje (936–1258)

Al-Mutaki (vladal 940–944) in njegovi nasledniki so veljali za poznejše Abaside. Al-Muti je bil šibka osebnost, v vseh pogledih lutka bujidskih emirjev, najprej Muiza al-Davla in nato njegovega sina Iz al-Davla (vladal 967–978). Zaradi pomanjkanja resnične moči se al-Muti komaj pojavlja v kronikah tistega časa. Srednjeveški zgodovinarji njegovo obdobje na splošno opisujejo kot dno Abasidskega kalifata, s čimer se strinjajo tudi sodobni poznavalci. Al-Mutija je nasledil njegov sin al-Tai, ki je poskušal obnoviti politično avtoriteto kalifa, dokler ga ni odstavil bujidski emir Baha al-Davla. Nasledil ga je njegov bratranec al-Kadir, ki je v svoji dolgi vladavini uspešno obnovil svojo politično avtoriteto v Bagdadu in okolici. Nasledil ga je sin al-Kaim. Med njegovo vladavino so Bujide zamenjali Seldžuki. Abasidi so nadaljevali partnerstvo s Seldžuki do vladavine al-Muktafija II. in neposredno in brez motenj vladali v Iraku vse do invazije Mongolov leta 1258.

Kairski kalifat

Mameluški sultani Egipta in Sirije so kasneje za kaiskega kalifa imenovali abasidskega princa. Ti mameluški abasidski kalifi so bili marginalizirani in zgolj simbolični, brez posvetne moči in z malo verskega vpliva. Kairski Abasidi so bili večinoma ceremonialni kalifi pod pokroviteljstvom Mameluškega sultanata, ki je nastal po prevzemu oblasti Ajubidov. Naziv so obdržali še približno 250 let in na slovesnostih postavljali novega sultana, sicer pa so bili nepomembni. Ko so Osmani leta 1517 osvojili Egipt, je bil kairski kalif al-Mutavakil III. premeščen v Konstantinopel.

Stoletja pozneje se je razvilo izročilo, da je al-Mutavakil III. takrat uradno predal naziv kalifa in njegove zunanje simbole – meč in Mohamedov plašč – osmanskemu sultanu Selimu I., s čimer je ustanovil novo osmansko linijo kalifov. Nekateri zgodovinarji so ugotovili, da se je ta zgodba pojavila šele v osemdesetih leti 18. stoletja, kar nakazuje, da je bil njen namen okrepitev jurisdikciji osmanskega sultana nad muslimani zunaj cesarstva.

Seznam abasidskih kalifov

Družinsko drevo Abasidov; z zeleno barvo so onačeni bagdadski, z rumeno pa kairski kalifi; v prikazu je tudi prerok Mohamed, da bi se prikazala njegova sorodstvena zveza z Abasidi

Vladanje
Kalifi Abasidskega kalifata
al-Safah | 750–754
al-Mansur | 754–775
al-Mahdi | 775–785
al-Hadi | 785–786
al-Rašid | 786–809
al-Amin | 809–813
al-Mamun | 813–833
al-Mutasim | 833–842
al-Vatik | 842–847
al-Mutavakil | 847–861
al-Muntasir | 861–862
al-Mustain | 862–866
al-Mutaz | 866–869
al-Muhtadi | 869–870
al-Mutamid | 870–892
al-Mutadid | 892–902
al-Muktafi I. | 902–908
al-Muktadir | 908–932
al-Kahir | 932–934
al-Radi | 934–940
al-Mutaki | 940–944
al-Mustakfi | 944–946
al-Muti | 946–974
al-Tai | 974–991
al-Kadir | 991–1031
al-Kaim | 1031–1075
al-Muktadi | 1075–1094
al-Mustazhir | 1094–1118
al-Mustaršid | 1118–1135
al-Rašid Billah | 1135–1136
al-Muktafi II. | 1136–1160
al-Mustandžid | 1160–1170
al-Mustadi | 1170–1180
al-Nasir | 1180–1225
al-Zahir | 1225–1226
al-Mustansir I. | 1226–1242
al-Mustasim | 1242–1258
Kairski kalifi
al-Mustansir II. | 1261–1262
al-Hakim I. | 1262–1302
al-Mustahi I. | 1303–1340
al-Vatik | 1340–1341
al-Hakim II. | 1341–1352
al-Mutadid I. | 1352–1362
al-Mutavakil I. (prvič) | 1362–1377
al-Mutavakil I. (drugič) | 1377–1383
al-Vatik II. | 1383–1386
al-Mutasim | 1386–1389
al-Mutavakil I. (tretjič) | 1389–1406
al-Mustain | 1406–1414
al-Mutadid II. | 1414–1441
al-Mustafi II. | 1441–1451
al-Kaim | 1451–1455
al-Mustandžid | 1455–1479
al-Mutavakil II. | 1479–1497
al-Mustamsik | 1497–1508
al-Mutavakil III. | 1508–1517

Dinastije abasidskega porekla

V stoletjih po mongolskem obleganju Bagdada je različnim regijam vladalo več dinastij, ki so zgodovinsko veljale za abasidske. Med njimi je bila dinastija, ki je vladala v Vadajskem sultanatu v delih današnjega Čada in Sudana. Abasidske dinastije so vladale tudi v državi Bahavalpur v Pakistanu, regiji Bahdinan v severnem Iraku in Bastaškem kanatu.

Zgodovina abasidskega Bastaškega kanata pripoveduje, da se je leta 656 po hidžri/1258 n. št., v letu padca Bagdada in plenjenju mesta, nekaj preživelih članov abasidske družine pod vodstvom Ismaila I. preselilo v južni Iran, kjer so se naselili v Hondžu. Eden od potomcev Ismaila II. se je sčasoma naselil v Bastaku, kjer je bil kasneje v 17. stoletju ustanovljen abasidski Bastaški kanat.

Podobna zgodba je povezana z vladarji Vadajskega sultanata, ki naj bi bili potomci Saliha ibn Abdulaha ibn Abasa, čigar oče Abdulah je bil abasidski princ, ki je po mongolski invaziji pobegnil iz Bagdada v Hedžas. Imel je sina po imenu Salih, ki je kasneje postal "sposoben pravnik" in "zelo pobožen mož". Muslimanski ulema, ki ga je srečal na romanju v Meki, je bil tako navdušen nad njegovim znanjem, da ga je povabil, naj se z njimi vrne v Senar. Ko je Salih videl, da prebivalstvo ni dovzetno za islam, je "šel naprej", dokler ni našel gore Abu Sinun v Vadaju, kjer je spreobrnil domačine v islam in jih naučil njegovih pravil. Prebivalci so ga za zasluge postavili za sultana in s tem postavili temelje Vadajskega sultanata.

V Bastaškem kanatu je bil prvi vladar Bastaka in Džahangirije šejk Mohamed Bastaki. Nosil je naziv kan, ki pomeni vladar ali kralj. Naslov mu je podelil Karim Kan Zand. Naziv je nato postal naziv vseh naslednjih abasidskih vladarjev Bastaka in Džahangirije. V množinski obliki se je nanašal tudi na potomce šejka Mohameda Kana Bastakija. Zadnji abasidski vladar Bastaka in Džahangirije je bil Mohamed Azam Kan Baniabasian, ki je leta 1960 napisal knjigo Tarikh-e Jahangiriyeh va Baniabbassian-e Bastak, v kateri je opisana zgodovina regije in abasidske rodbine , ki ji je vladala. Mohamed Azam Kan Baniabasian je umrl leta 1967. Njegova smrt velja za konec vladavine Abasidov v Bastaku.

Glej tudi

• Abasidski kalifat

Viri

• People of India Uttar Pradesh Volume XLII edited by A. Hasan & J. C. Das page 285
• Al-Abbasi, A. M. M. (1986). Nader al-Bayan fi Dhikr Ansab Baniabbassian (v perzijščini). Doha.
• Baniabbassian, M. (1960). Tarikh-e Jahangiriyeh va Baniabbassian-e Bastak (v perzijščini). Tehran.
• Bonner, Michael (2010). »The Waning of Empire: 861–945«. V Robinson, Charles F. (ur.). The New Cambridge History of Islam. Zv. I: The Formation of the Islamic World: Sixth to Eleventh Centuries. Cambridge, UK: Cambridge University Press. str. 305–359. ISBN 978-0-521-83823-8.
• Brauer, Ralph W. (1995). Boundaries and Frontiers in Medieval Muslim Geography. Philadelphia, PA: American Philosophical Society. str. 7–10. ISBN 0-87169-856-0. LCCN 94078513.
• Bosworth, C.; Van Donzel, E.; Lewis, B.; Pellat, Ch. (1983). Encyclopedie de l'Islam [The Encyclopedia of Islam] (v francoščini). Zv. 5 (New izd.). Leiden, Netherlands: E. J. Brill.
• Bosworth, C.E. (1993). "al-Muntasir". V Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. ISBN 978-90-04-09419-2.
• Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Bheesty" . Encyclopædia Britannica Eleventh Edition. 3 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 845.
• Gordon, Matthew S. (2001). The Breaking of a Thousand Swords: A History of the Turkish Military of Samarra (A.H. 200–275/815–889 C.E.). Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 0-7914-4795-2.
• Hoiberg, Dale H., ur. (2010). »Abbasid Dynasty«. Encyclopedia Britannica. Zv. I: A-Ak – Bayes (15th izd.). ISBN 978-1-59339-837-8.
• Kennedy, Hugh (1993). "al-Mutawakkil ʿAlā 'llāh". V Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. str. 777–778. ISBN 978-90-04-09419-2.
• Kennedy, Hugh (2004). The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the 6th to the 11th Century (Second ed.). Harlow: Longman. ISBN 978-0-582-40525-7.
• Kennedy, Hugh (2006). When Baghdad Ruled the Muslim World: The Rise and Fall of Islam's Greatest Dynasty. Cambridge, MA: Da Capo Press. ISBN 978-0-306814808.
• The History of al-Tabari. vol. 34.
• Masudi (2010) [1989]. The Meadows of Gold: The Abbasids. Prevod: Paul Lunde and Caroline Stone. London and New York: Routledge. ISBN 978-0-7103-0246-5.
• Sourdel, D. (1970). »The ʿAbbasid Caliphate«. V Holt, P. M.; Lambton, Ann K. S.; Lewis, Bernard (ur.). The Cambridge History of Islam. Zv. 1A: The Central Islamic Lands from Pre-Islamic Times to the First World War. Cambridge: Cambridge University Press. str. 104–139. ISBN 978-0-521-21946-4.
• Sourdel, Dominique (1978). "al-Ḳāhir Bi'llāh". V van Donzel, E.; Lewis, B.; Pellat, Ch. & Bosworth, C.E. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume IV: Iran–Kha. Leiden: E. J. Brill. str. 423–424. doi:10.1163/1573-3912_islam_SIM_3786. OCLC 758278456.
• Zetterstéen, K.V. & Bosworth, C. E. (1993). "al-Muhtadī". V Bosworth, C.E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. & Pellat, Ch. (ur.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume VII: Mif–Naz. Leiden: E. J. Brill. str. 476–477. ISBN 978-90-04-09419-2.
• Zetterstéen, K. V. (1987). »al-Ḳāhir Bi 'llāh«. V Houtsma, Martijn Theodoor (ur.). E.J. Brill's first encyclopaedia of Islam, 1913–1936, Volume IV: 'Itk–Kwaṭṭa. Leiden: Brill. str. 627. doi:10.1163/2214-871X_ei1_SIM_3803. ISBN 978-90-04-08265-6.
• Zetterstéen, K. V. (1993). »Abbasids«. V Houtsma, Martijn Theodoor (ur.). E.J. Brill's first encyclopaedia of Islam, 1913–1936, Volume IX: Supplement. Leiden: Brill. str. 1–3. ISBN 978-90-04-09795-7.