Magdeburške pravice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Krakovski privilegij, napisan v latinščini

Magdeburške pravice (nemško Magdeburger Recht) ali Magdeburški zakon je bil seznam mestnih privilegijev, ki ga je objavil sveti rimski cesar Oton I. (936–973), in je temeljil na Flandrijskem zakonu.[1] Urejal je samoupravne pravice v mestih in vaseh, ki jih je podelil lokalni vladar. Zakon, ki je dobil ime po nemškem mestu Magdeburg, je bil morda najpomembnejši sklop srednjeveških zakonov v srednji Evropi.[2] Pravice so postale osnova za nemške mestne zakone, ki so se v več stoletjih razvili v Svetem rimskem cesarstvu.[2] Magdeburške pravice so sprejeli in prilagodili številni monarhi, vključno z vladarji Češke, Ogrske, Poljske in Litve. Postale so mejnik v urbanizaciji regij, ki je spodbudil razvoj na tisoče vasi in mest.[1]

Določbe[uredi | uredi kodo]

Magdeburg je bil kot član Hanzeatske lige eno najpomembnejših trgovskih mest, ki je trgovalo z Nizozemskimi in baltskimi deželami, na primer z Braunschweigom. Kot večina srednjeveških mestnih zakonov so bile tudi Magdeburške pravice namenjene predvsem urejanju trgovanja v korist lokalnih trgovcev in obrtnikov, ki so predstavljali najpomembnejši del prebivalstva mnogih takih mest. Tuji trgovci, ki so prihajali v mesto, niso smeli trgovati sami, temveč so morali blago, ki so ga prinesli v mesto, prodati lokalnim trgovcem, če ga je kdo želel kupiti.

V teh mestih so bili včasih tekmeci Judje in Nemci. Judje so živeli pod privilegiji, o katerih so se skrbno pogajali s kraljem ali cesarjem, in niso bili podvrženi mestni jurisdikciji. Ti privilegiji so jim zagotavljali, da so lahko ohranili svojo avtonomijo, živeli po svojih zakonih in bili neposredno podvrženi kraljevi jurisdikciji v zadevah, ki so zadevale Jude in kristjane. Ena od določb, odobrenih Judom, je bila, da Juda ni mogoče prisiliti, da bi bil informator (nemško Gewährsmann), kar pomeni, da je imel pravico ohraniti zaupnost, kako je pridobil predmete v svoji posesti. Jud s to pravico je lahko prostovoljno razkril, kdo mu je predmet podaril, prodal ali posodil, vendar ga je bilo nezakonito prisiliti, da to pove. Druge določbe, ki so se pogosto omenjale, so bile dovoljenje za prodajo mesa kristjanom ali zaposlovanje krščanskih služabnikov. Vsaj nekateri sodobni opazovalci so imeli vzporedno infrastrukturo Judov in kristjanov za pomembno. V srednjeveški poljski politiki razvoja kraljevih mest so bili tako nemški trgovci kot Judje povabljeni, da se naselijo v poljskih mestih.

Razširjenost Magdeburških pravic[uredi | uredi kodo]

Spomenik Magdeburškim pravicam v Kijevu

Magdeburške pravice so spadale med najnaprednejše v tistem času in bile v 12. in 13. toletju podeljene več kot sto mestom v srednji Evropi izven Nemčije, vključno s Schleswigom, Češko, Poljsko, Belorusijo,[3] Ukrajino, Pomorjanskim, Veliko litovsko kneževino (po pokristjanjevanju Litve) in verjetno Moldavijo. V teh deželah so bile pravice znane večinoma kot nemško ali tevtonsko pravo. Ker je lokalno sodišče v Magdeburgu postalo tudi višje sodišče za ta mesta, je Magdeburg skupaj z Lübeckom skozi stoletja praktično določal pravo severne Nemčije, Poljske in Litve, saj je bil srce najpomembnejše "družine" mestnih zakonov. Ta vloga mu je pripadala, dokler niso bili stari germanski zakoni pod vplivom Reichskammergericht (Cesarsko zbornično sodišče) med cesarsko reformo leta 1495 uspešno nadomeščeni z rimskim pravom.

Implementacija po Evropi[uredi | uredi kodo]

Magdeburške pravice, uveljavljene na Poljskem, so se razlikovale od prvotne nemške oblike.[4] Kombinirale so se z nizom poljskih civilnih in kazenskih zakonov ter prilagodile tako, da so vključevale urbanistično načrtovanje, priljubljeno v zahodni Evropi, ki je temeljilo bolj ali manj na starorimskem modelu. Poljski lastniki zemljišč so po vsej državi uporabljali lokacijski privilegij, znan kot "naselje z nemškim pravom", običajno brez nemških naseljencev. Podeželski ljudje, ki pogosto niso poznali dejanskega nemškega besedila, so v zasebnih odnosih izvajali staro običajno poljsko pravo.[4]

Pomembna poljska, litovska in današnja beloruska in ukrajinska mesta, ki so bila upravljana na podlagi lokacijskega privilegija, znanega kot "naselje z nemškim pravom" in so ga izdali zemljiški gospodje Poljske in Velike kneževine Litve (od 16. do 18. stoletja zemljiški gospodje Poljsko-litovske skupne države), so vključevala Biecz, Frysztak, Sandomierz, Krakov, Kurów, Minsk, Polock, Poznanj, Ropczyce, Lodž, Vroclav, Złotoryja, Vilna, Trakai, Kaunas, Hrodna, Kijev, Lvov, Černivci, Brody, Lutsk, Volodymyr, Sanok, Sniatyn, Nizhyn in več sto drugih. Ščečin takrat ni bil del Poljske in je dobil mestne pravice od pomorjanskih gospodov. Prednosti niso bile samo gospodarske, ampak tudi politične. Člani plemiških družin so se lahko večinoma neizpodbijano vključili v mestni patricijat.[4]

V srednjeveškem Ogrskem kraljestvu sta bili prvi mesti, ki sta prejeli Magdeburške pravice Goldberg (leta 1211) in Székesfehérvár (1237). Sledili so mu Trnava (1238), Nitra (1248), Levoča (1271) in Žilina (1369). Mesta, vključno z Bardejovom, Budimom, Bratislavo in Košicami, so namesto Magdeburških pravic sprejela južnonemške Nürnberške mestne pravice.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Jean W. Sedlar (1994). Law and Justice. East Central Europe in the Middle Ages, 1000–1500. University of Washington Press. str. 328. ISBN 0295972904. Pridobljeno dne 23. oktobra 2012.
  2. 2,0 2,1 Peter Stearns. "Magdeburg Law 1261: Northern Germany". World History in Documents: A Comparative Reader. New York University Press, 1998. Pridobljeno dne 28. februarja 2014.
  3. "Magdeburg Rights granted to Minsk 510 years ago". Belteleradiocompany. 29. julij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2011.
  4. 4,0 4,1 4,2 Oskar Halecki; W: F. Reddaway; J. H. Penson. The Law of Magdeburg used in Poland. The Cambridge History of Poland. CUP (Cambridge University Press) Archive. str. 133–136. ISBN 1001288025. Pridobljeno dne 23. oktobra 2012.