Kasr Ibrim

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kasr Ibrim
Domače ime قصر ابريم, Qasr Ibrim
Pedeme, Silimi, Prim, Primis
Tipmesto
Koordinati22°39′0.7″N 31°59′29.5″E / 22.650194°N 31.991528°E / 22.650194; 31.991528Koordinati: 22°39′0.7″N 31°59′29.5″E / 22.650194°N 31.991528°E / 22.650194; 31.991528
Ustanovljeno8. stoletje pr. n. št.
Kasr Ibrim se nahaja v Egipt
Kasr Ibrim
Geografska lega: Kasr Ibrim, Egipt

Kasr Ibrim (arabsko قصر ابريم, Qasr Ibrim, meroitsko Pedeme, staronubijsko Silimi, koptsko ⲡⲣⲓⲙ, Prim, latinsko Primis) je arheološko najdišče v Spodnji Nubiji, Egipt.

Mesto je bilo naseljeno od 8. stoletja pr. n. št. do leta 1813 in je bilo gospodarsko, politično in versko središče.[1] Prvotno je bilo veliko mesto, zgrajeno na pečini nad Nilom. Dvig gladine Nila po zgradnji Asuanskega jezu je pečino spremenil v otok. Kasr Ibrim je edino večje arheološko najdišče v Spodnji Nubiji, ki je preživelo poplave Nila. Pred in po poplavah Nila je ostal pomembno mesto za arheološke raziskave.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina in stari vek[uredi | uredi kodo]

Prva človeška bivališča na tem mestu so bila zgrajena v poznem obdobju Starega Egipta. Mesto je doseglo svoj vrh v srednjem veku, ko je bilo sedež eparha Nobatije. V Kasr Ibrimu je bila največja zbirka starih nubijskih dokumentov, ki so jih kdaj našli, vključno z eparhovimi zapisi. Mesto je bilo naseljeno vse do leta 1813, ko so iz njega s topniškim ognjem pregnali zadnje stanovalce. Danes je otok odprt izključno za geologe.

Kasr Ibrim leta 2008

Egipčanski vpliv na Nubijo se je začel okoli leta 2000 pr. n. št., ko so jo Egipčani napadli in vzpostavili svojo oblast.[1] V Kasr Ibrimu so našli številne egipčanske artefakte in dokaze o egipčanski arhitekturi. Najstarejši napis v mestu je na steli iz časa Amenhotepa I. Stela je bila najdena v zdaj porušeni krščanski bizantinski stolnici, kjer je bila ponovno uporabljena v eni od cerkvenih kript. Stela je zdaj v Britanskem muzeju.[2]

Stela iz peščenjaka, datirana v 8. leto vladanja faraona Amenhotepa I., (~1530 pr. n. št.), zdaj v Britanskem muzeju

Mesto je bilo delno obnovljeno pod prefektom Gajem Petronijem med vladanjem rimskega cesarja Avgusta.[3] Mesto je imelo pomembno vlogo v rimski obrambi asuanske regije in bilo zasedeno vsaj do leta 100.[4] Trdnjava, ki so jo zgradili rimski vojaški inženirji, je bila v tistem času najmočnejša v dolini Nila.[4]

Krščansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Stela ibrimskega škofa Georgiosa iz 10.-11. stoletja, zdaj v Petriejevem muzeju

V rimskih časih je bilo mesto eden zadnjih bastionov poganstva. Njegovih šest templjev je prešlo v krščanstvo kar dve stoletji pozneje kot preostali Egipt.

Krščanstvo je prvič prišlo v Kasr Ibrim v 6. stoletju, vendar je imelo majhen vpliv. V začetku 8. stoletja je Kasr Ibrim postal krščansko središče in takšno vlogo obdržal celo v 15. stoletju, ko je Makursko kraljestvo postalo islamsko.[4] Islamu se je upiral vse do 16. stoletja, ko je mesto zasedla enota bosanskih vojakov v sklopu osmanske armade. Bosanski vojaki so ostali v mestu in se poročali z domačinkami. Del stolnice je bil preurejen v mošejo.

V mestu sta se ohranili dve cerkvi. Taharkova je bila zgrajena verjetno med letoma 542 in 580 in bi lahko bila ena od najstarejših cerkva v Nubiji. Kot veliko drugih najstarejših cerkva v Nubiji je bila zgrajena znotraj obstoječega tempeljskega obzidja.[4] Stolnica je bila zgrajena kasneje, vendar ni znano natančno kdaj. Arheologi so prepričani, da je bila zgrajena v prvi polovici 8. stoletja.[4]

Timotej, zadnji znani nubijski škof Farasa, je imel sedež v Kasr Ibrimu. Pokopan je bil okoli leta 1375 v tamkajšnji stolnici. V njegovi grobnici so našli dva zvitka.[5][6]

Otok Kasr Ibrim v Jezeru Naser

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Najdišče sta prva raziskovala David Randall-MacIver in C. Leonard Woolley med odpravo Eckleya B. Coxea v imenu Univerze Pensilvanije leta 1911.[7] Leta 1963 je začela najdišče raziskovati Egiptovska raziskovalna družba in ga s prekinitvami raziskuje še danes.[8] Vzhodno in zahodno od mesta je leta 1932 oziroma 1961 odkrila pokopališči. Velik del kompleksa je še neraziskan. Nekaj niže ležečih delov najdišča je poplavilo Naserjevo jezero. [8]

Dokazi za rabo rastlin in živali[uredi | uredi kodo]

Podnebje skoraj brez padavin je idealno za ohranitev organskih snovi. Na lončenini iz pomeroitskega obdobja (350–600 n. št.) so dokazi za rabo pravega datljevca (Phoenix dactylifera) in nubijske palme (Hyphaene thebaica).[9] Najdena so bila tudi semena štirih vrst sirka iz obdobja od 800 pr. n. št. do 1800 n. št.[10] Iz odobja od prve naselitve do okoli leta 100 so našli samo semena divjega sirka. Od leta 100 do okoli leta 1500 so gojili že zgodnje vrste kultiviranega sirka (Sorghum bicolor, ssp. bicolor). Okoli leta 1200 je je pojavila plemenitejša sorta Sorghum bicolor, ssp. durra. V obdobju od 5. do 7. stoletja n. št. so prisotne tudi prehodne sorte.[11]

Obstajale so tri faze poljedelske zgodovine: napatsko, rimsko in meroitsko obdobje. V vsakem obdobju so prepoznali naslednje najpomembnejše poljščine: [12]

Napatsko obdobje (sredina 8.-sredina 7. stoletja pr. n. št.)
Rimsko obdobje (25 pr. n. št.-sredina 1. stoletja n. št.)
  • dvoredna pšenica (Triticum turgidum L.)
  • ječmen (Hordeum vulgare L.)
  • proso (Panicum miliaceum L.)
  • lan (Linum usitatissimum L.)
  • bombaž (Gossypium sp.)
Meroitsko obdobje (100-300 n. št.)
  • sirek (Sorghum bicolor)
  • ječmen (Hordeum vulgare L.)
  • trda pšenica (Triticum turgidum ssp. turgidum)
  • krušna pšenica (Triticum aestivum)

Na najdišču so našli veliko sledi živali, ki pa niso preučene tako natančno kot sledi rastlin. Najdbe kažejo na obsežno ovčerejo in kozjerejo ter govedorejo. Slednja kaže na rejo zaradi mleka in mesa. Govedo je v meroitskem templju služilo tudi v verskih obredih.[13] Pod tlemi hiš so našli obredno odložene ostanke domačih kokoši iz pomeroitskega obdobja (pozno 5.-zgodnje 6. stoletje n. št.).[14]

Artefakti[uredi | uredi kodo]

Originalna rimska kaliga, najdena v Kasr Ibrimu, 1. stoletje pr. n. št. – 1. stoletje n. št., Britanski muzej, soba 65

Qasr Ibrim ni znan le po najdbah organskih ostankov, ampak tudi po tekstilu, ki so ga tam našli. Iz rimskega obdobja so se našli sandali, tekstil in delci usnja.[4] Arheologi so prepričani, da so volnene tkanine tja prinesli Rimljani leta 23. pr. n. št.[1] Bombažne tkanine so meroitska ljudstva začela proizvajati šele v 1. stoletju n. št. Nebarvane meroitske tkanine se razlikujejo od najdenih volnenih rimskih, ki so v modrih in drugih svetlih barvah.[1]

Podnebne razmere v Kasr Ibrimu so omogočile, da se je ohranilo tudi veliko dokumentov, pisanih v devetih različnih jezikih ali pisavah: hieroglifih in demotski pisavi ter v grškem, latinskem, kopskem, staronubijskem, arabskem in turškem jeziku.[15] Starejši dokumenti so bili napisani na papirusu, čeprav je bil za sveta besedila najprimernejši material pergament. V Nubiji se papir do 12. stoletja običajno ni uporabljal. Besedila imajo različno vsebino. Med njimi so tudi osebna pisma in verski dokumenti. Ti dokumenti kažejo, da je imel Kasr Ibrim kot obmejno mesto razpredeno obširno trgovsko mrežo.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Van Der Vliet, J.; Hagen, J.L. (2013). Qasr Ibrim, Between Egypt and Africa: Studies in Cultural Exchange. Leiden, Nederland: Nederlands Instituut voor het Nabije Oosten. str. 65.
  2. ↑ »Egypt: Qasr Ibrim in ancient Nubia«. www.touregypt.net (v ruščini). Pridobljeno 26. februarja 2018.
  3. ↑ David, Rosalie (1993). Discovering Ancient Egypt. Facts on File. str. 106.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Alexander, John (1988). »The Saharan Divide in the Nile Valley: The Evidence from Qasr Ibrim«. The African Archaeological Review. 6: 73–90. doi:10.1007/bf01117113.
  5. ↑ Tadeusz Dzierżykray-Rogalski (1985), The Bishops of Faras: An Anthropological-Medical Study, Éditions scientifiques de Pologne, str. 16.
  6. ↑ Stefan Jakobielski (1972), A History of the Bishopric of Pachoras on the Basis of Coptic Inscriptions, Éditions scientifiques de Pologne, str. 168.
  7. ↑ Randall-MacIver, David; Woolley, Leonard (1911). Buhen. Philadelphia: University Museum.
  8. ↑ 8,0 8,1 Adams, William (2010). Qasr Ibrim. The Earlier Medieval Period. London: Egypt Exploration Society. ISBN 978-0856981913.
  9. ↑ Copley, Mark S.; Rose, Pamela J.; Clapham, Alan; Edwards, David N.; Horton, Mark C.; Evershed, Richard P. (2001). »Detection of palm fruit lipids in archaeological pottery from Qasr Ibrim, Egyptian Nubia«. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences. 268 (1467): 593–597. doi:10.1098/rspb.2000.1394. PMC 1088645. PMID 11297176.
  10. ↑ Deakin, William J.; Rowley-Conwy, Petr; Shaw, Charles H. (Marec 1998). »Amplification and Sequencing of DNA from Preserved Sorghum of up to 2800 Years Antiquity Found at Qasr Ibrim«. Ancient Biomolecules. 2 (1): 27.
  11. ↑ Deakin, William J.; Rowley-Conwy, Peter; Shaw, Charles H. (Maj 1998). »The sorghum of Qasr Ibrim: Reconstructing DNA templates from ancient seeds«. Ancient Biomolecules. 2 (2/3): 117.
  12. ↑ Clapham, A.J.; Rowley-Conwy, P.A. (2007). Fields of change: progress in African archaeobotany. The Netherlands: Barkhuis & Groningen University Library. str. 157–164.
  13. ↑ Copley, Mark S. (2004). »Short-and long-term foraging and foddering strategies of domesticated animals from Qasr Ibrim, Egypt«. Journal of Archaeological Science. 31 (9): 1273–1286. doi:10.1016/j.jas.2004.02.006.
  14. ↑ Edwards, David N.; Macdonald, Kevin C. (1993). »Chickens in Africa: the importance of Qasr Ibrim«. Antiquity (v angleščini). 67 (256): 584–590. doi:10.1017/S0003598X00045786. ISSN 0003-598X.
  15. ↑ William, Adams (1979). »The "Library" of Qasr Ibrim«. The Kentucky Review. 1 (1): 5–27. Pridobljeno 10. oktobra 2020.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kasr_Ibrim&oldid=5768002«