K-141 Kursk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
K-141 Kursk
Zastava Ruske VM Zgodovina
Začetek gradnje: 1992
Splovitev: 1994
Sprejeta v uporabo: December 1994
Usoda: 12. avgusta 2000 potopila v nesreči
Splošni podatki
Teža: 14.700 t, 24.000 t (bojna)
Dolžina: 154 m
Širina: 18.2 m
Izpodriv: 9.2 m
Pogon: dva OK-6506 reaktorja
Hitrost: 33 vozlov
Posadka: 48 častnikov, 59 mornarjev
Oborožitev: štiri 650-mm in dvoje 533-mm torpedne cevi

28 torpedov in 24 raket P-700 »Granit«

K-141 Kursk je bila ruska strateška jedrska podmornica razreda Antej (po Natovi klasifikaciji razred Oscar II), ki je plula v sestavi Severne Flote RVM. Potonila je 12. avgusta leta 2000 v Barentsovem morju. Ime je dobila po ruskem mestu Kursk, okoli katerega je leta 1943 potekala največja tankovska bitka v vojaški zgodovini, bitka za Kursk. Podmornica Kursk je bila eno od prvih plovil, ki je bila zaključena po padcu Sovjetske zveze. Naročena je bila za potrebe Severne flote ruske vojne mornarice.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Gradnja podmornice Kursk se je začela leta 1990 v mestu Severodvinsk v Rusiji. Splovitev podmornice je bila leta 1994 in še istega leta pa je bila sprejeta v uporabo. To je bila predzadnja velika podmornica razreda Oscar II, oblikovana in odobrena v času Sovjetske zveze. S svojimi 154 metri je bila najdaljša podmornica, ki je bila kadarkoli zgrajena. Zunanji trup je bil izdelan iz nerjavnega (nikelj) kromiranega jekla debeline 8,5 mm, zato je bila odporna proti koroziji in proti odkrivanju s sonarjem. Notranji trup je bil jeklen, debeline 50,8 mm.

Kursk je bil del Severne flote Rusije, ki pa je v letu 1990 utrpela finančno krčenje. Mnoge njihove podmornice so zasidrane in rjavijo v zalivu Andrejeva 100 km iz Murmanska.[1] Leta 1999 je Kursk opravil uspešno izvidniško misijo v Sredozemlju, sledenje Šesti Floti ameriške mornarice med vojno na Kosovu. Šolska vaja avgusta leta 2000 je bila največja po razpadu Sovjetske zveze. Vključevala naj bi štiri napade podmornic na vodilno ladjo Peter Veliki in konvoj manjših ladij.

Eksplozija[uredi | uredi kodo]

Kursk je odšel na morje, da opravi vajo streljanja slepih torpedov na ladjo Peter Veliki. To je bilo 12. avgusta leta 2000 ob 11:28 po lokalnem času. Do eksplozije je prišlo, ko so pripravljali torpedo za izstrelitev. Po mnenju preiskovalcev nesreče je eksplozijo povzročila reakcija spojine peroksida, ki je bila uporabljena pri izstrelitevi, ter bakra, ki se je nahajal v cevi za torpede. Podoben incident je bil vzrok za izgubo HMS Sidon leta 1955. Kemijska eksplozija je razstrelila Kursk z močjo od 100–250 kilogramov TNT, kar je enako stopnji 2,2 po Richterjevi lestvici. Druga eksplozija je sledila 135 sekund po začetni in je bila izmerjena med 3,5 in 4,4 po Richterjevi lestvici, kar ustreza 3-7 ton TNT.[2] Ena od eksplozij je odpihnila velike kose razbitin nazaj skozi podmornico. Podmornica se je potopila v razmeroma plitvi vodi na globino 108 metrov, približno 135 kilometrov iz Severomorska, pri 69°40′N 37°35′E. Dolžina Kurska presega globino, na kateri je potonila, kar za 46 metrov.

Poskusi reševanja[uredi | uredi kodo]

Čeprav so reševalne poskuse ponudili Britanci in Norvežani, je Rusija odklonila začetne reševalne ponudbe. Tako je 118 mornarjev in častnikov na Kursku umrlo. Ruski admirali so sprva govorili o tem, da je večina posadke umrla zaradi eksplozije v nekaj minutah. Po mnenju zunanjih opazovalcev pa so bili motivi politični, saj so nekateri mornarji imeli čas napisati beležke, ker so prve eksplozije uničile le sprednji del podmornice. Kapitan poročnik Dimitrij Kolesnikov je preživel prvo eksplozijo v prekatu 9, prav pri krmi podmornice. Reševalci so našli beležke ob njem in pokazalo se je, da je 23 mornarjev (od 118 na krovu) čakalo z njim v temi.

Bilo je veliko govora o tem, kako dolgo so mornarji še živeli. Nekateri, zlasti na ruski strani pravijo, da so umrli zelo hitro. Znano je, da je voda uhajala v plovilo Oscar-II skozi gred propelerja in na globini 100 metrov bi bilo nemogoče zapreti odprtino. Drugi poudarjajo, da je veliko kemičnih kartuš (nabojev) uporabljalo ogljikov dioksid, zato se je kemično sprostil kisik, kar je omogočalo posadki, da je lahko preživela nekaj dni. Zadnja Kolesnikova opomba ima čas 15:15, kar pomeni, da so on in drugi v zadnjem prostoru živeli še vsaj štiri ure po eksploziji.[3]

Ti naboji so bili najbrž vzrok smrti. Zdi se, da je mornar po nesreči prinesel naboj, ki je bil v stiku z morsko vodo, kar pa je povzročilo kemično reakcijo in ogenj. Uradna preiskava o nesreči je pokazala, da so nekateri preživeli požar s potapljanjem v vodo. Sledi požara na stenah kažejo, da je bila voda v tistem trenutku na ravni pasu v spodnjem območju. Vendar pa je ogenj hitro porabil preostali kisik v zraku, kar je povzročilo smrt z zadušitvijo.[4]

V času tragedije Kurska na skrajnem severu Rusije je tedanji predsednik Vladimir Putin, kljub takojšni obveščenosti o tragediji, čakal pet dni, preden je prekinil počitnice v Sočiju ob Črnem morju in javno komentiral izgubo ponosa Severne flote. Leto kasneje je rekel, da bi se verjetno vrnil v Moskvo, a da to ne bi ničesar spremenilo. Dejal je, da je imel isto raven komuniciranja tako v Sočiju kot v Moskvi.[5]

Dvigovanje[uredi | uredi kodo]

Nizozemska družba Mammoet in Smit International sta z vleko Giant 4 sčasoma dvignila Kursk in mrtve mornarje,[6] ki so bili pokopani v Rusiji. Tri trupla so bila preveč opečena, da bi jih lahko identificirali. Prva detonacija je vnela bojne glave na torpedih 5-7,[7] kar je povzročilo niz sekundarnih eksplozij, usodnih za plovilo.

Glavna skrb v celotni reševalni operaciji so bili aktivirani izstrelki, ki so ostali v prekatih. Obstajala je nevarnost detonacije torpedov in izpusta iz dveh reaktorjev za jedrski pogon. V Londonu je jedrski svetovalec John Large ocenil tveganja in nevarnosti, kar so reševalci uporabili pri načrtovanju akcije.[8]

Ruski uradniki so zanikali trditve, da je imela podmornica rakete Granit[9] z jedrskimi bojnimi konicami, predložen pa ni bil niti en dokaz o nasprotnem. Ko so leta 2001 pri reševalni akciji dvigovali podmornico, so se bali, da bi s premikom razbitin sprožili eksplozijo, zato so se odločili za rezanje premca s karbidnim kablom. Tudi to orodje bi lahko povzročilo iskrenje, zato bi se lahko vneli ostali hlapni plini, npr. vodik. Del iz Kurska je bil odpeljan v Severomorsk, kjer je bila opravljena obsežna forenzična analiza.

Ostanki reaktorja so bili nato odpeljani k zalivu Sajda na polotoku Kola. Po ladjedelnici je več kot 50 delov razstavljenega reaktorja. To je bilo v začetku leta 2003.[10] Preostali del podmornice je bil nato razstavljen, del premca pa ni bil nikoli razstavljen ampak uničen leta 2002. Obnovljeni so bili samo manjši deli premca (torpedna cev itd.)

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. Andreyeva Bay is a ticking bomb, Bellona’s documents prove – Rashid Alimov, Bellona Foundation, Oslo, 7 June 2007.Pridobljeno 2007-08-08.
  2. "template" (PDF). Pridobljeno dne 2010-09-05. 
  3. "Pravda", Aug. 12, 2010
  4. Moore, Robert (2003). A Time to Die – The Untold Story of the Kursk Tragedy. New York: Crown Publishers, Random House. str. 65–66. ISBN 0-609-61000-7. 
  5. Spectre of Kursk haunts Putin – BBC News, 12 August 2001.Pridobljeno 2007-08-08
  6. Spitz, D.J. (2006): Investigation of Bodies in Water. In: Spitz, W.U. & Spitz, D.J. (eds): Spitz and Fisher’s Medicolegal Investigation of Death. Guideline for the Application of Pathology to Crime Investigations (Fourth edition), Charles C. Thomas, pp.: 846-881; Springfield, Illinois.
  7. Raising the Kursk television show by the National Geographic Show
  8. http://www.largeassociates.com/KurskRINA.pdf Risks and Hazards in Recovering the Nuclear Submarine Kursk – John H Large (Large & Associates), Warships - Naval Submarines 8, Royal Institution of Naval Architects, Conf, London, 23-24 Junij 2005
  9. The Secret of the Kursk's Weapons – Dmitry Safronov (of Kommersant daily), Strana.ru, 10 September 2002.Pridobljeno 2007-08-08.
  10. Defuelled Kursk will join submarine graveyard – Igor Kukrik, Bellona Foundation, Oslo, 3 March 2003.Pridobljeno 2007-08-08.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  1. Gary Weir and Walter Boyne (2003), Rising Tide, Basic Books, NY, NY.
  2. Ramsey Flynn (2004), Cry from the Deep, Harper Collins

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]